Tako, pa sem jo prevzel. Štafetno palico od Gašperja namreč. In če je prva dva dneva krasilo v glavnem lepo in sončno vreme, je to bilo presekano sredi začetka tretjega dne. Tako na plaži nismo bili več mokri samo zaradi Soče, temveč tudi zaradi dežja. V skladu z napovedmi je dež vztrajal bolj ali manj od zgodnjega popoldneva do večera, a v skladu z angleškim pregovorom, da ni slabega vremena, temveč obstajajo samo slaba oblačila, je ostalo pod odrom še naprej veselo.

Master na Tolminator Metal Festu 2026
Dogajanje na odru na plaži so tretji dan zaključili Master. Kritikam in čudnim pogledom navkljub, ko je bil znan podrobni razpored nastopajočih, se strinjam z odločitvijo, da so Master nastopili ob Soči. Po mojem so dodobra zaokrožili tamkajšnje koncerte tega dne, v kombinaciji z vremenom, ki je zagotovo odneslo tega ali onega radovedneža, pa bi slika pod glavnim odrom zgledala zagotovo dosti bolj žalostno kot ta, ki smo ji bili priča. Master so predel ob Soči odlično napolnili z ljubitelji starošolskega, s konkretno dozo thrasha navdahnjenega death metala. Namesto da bi se število obiskovalcev pod odrom zmanjševalo, se je to večalo do konca nastopa. Rajanje se je nadaljevalo, kot da dežja ne bi bilo, ob tem pa tudi žeja ni usahnila sama po sebi, ob komadih iz sredine devetdesetih so suha grla še naprej klicala po odrešitvi s pivom. In ko je množica – pazi, ne band! – klicala po circle pitu, so ji Master seveda ustregli. Množica sita in Paul »legenda« Speckmann cel! Kapo dol za tako vitalen nastop pri njegovih letih.

Psychonaut 4 na Tolminator Metal Festu 2026
Old school death metal na plaži so zamenjali depresivni zvoki glavnega odra ali iz Gruzije je v Tolmin pripotovala tamkajšnja različica švedskih Shining. Na vrsti so bili Psychonaut 4, za številne ljubitelje depresivnih (in morda tudi black metal?) zvokov zagotovo glavni band dneva. Glede na to, da zasedba še ni »tako zelo dolgo« naokoli (deluje »samo« petnajst let), je pred oder privabila številne ljubitelje mirnejših zvokov. A kaj je dejansko mirno? Glasba zagotovo (vsaj v primerjavi z vsemi bandi, ki so nastopili pred in za njimi), medtem ko je kričeči vokal tisti, ki naredi band »metal«. A to pri Psychonaut 4 niti ni bistveno, saj glasba Gruzijcev poslušalca ponese v višave, da lebdi in se počiti kot dežna kaplja, ki jih med nastopom kvinteta (v studiu in tudi drugače sicer seksteta) ni manjkalo. A ko se človek dovolj poglobi vase, pozabi na dogajanje okoli sebe, tudi na dež, če je treba. No, ravno na račun dežja in enega izmed sledečih nastopajočih (ugibanja o imenu banda prepustim vam) se je pevec nedolžno pošalil, preden je s Sweet Decadance napovedal zadnji komad nastopa. Glasni kriki navdušenja povedo vse, kaj si je publika o tem mislila, hkrati pa izvrstno orišejo vzdušje, ki je vladalo.

Nervosa na Tolminator Metal Festu 2026
Nervosa so na glavni oder vnesle svojo različico death/thrash metala, njihova vročina in energija pa sta pregnala dež in kljub veliki luži pred odrom poskrbela za skromen mosh in/ali circle pit. Brazilke, ki so se nedavno spet na novo konstituirale, so nastopile v zelo usklajeni in poenoteni podobi, posredovale pa so vtis, da rade počnejo to, kar počnejo. A ker zasedba še ni dolgo skupaj, je razumljivo, da je ponudila podobno setlisto tisti, ki jo pač ponuja zadnje čase v živo. Kvartet je začel z novim albumom Slave Machine, ki je tudi na našem portalu prejel pozitivno kritiko, potem pa se je preko novih pomaknil še do starih in starejših komadov, kot so Endless Ambition, Kill the Silence in Death!, skozi katere je izdelal prepričljivo rdečo nit lastnega nastopa. Medtem ko znajo Brazilke konkretno udariti, vsak komad kronajo z melodično solažo, med katero je solistki namenjene nekoliko več pozornosti, medtem ko preostali kitaristki nekoliko ob robu proizvajata ustrezno podlago. Prika Amaral, kitaristka in zadnja leta tudi vokalistka, nam ni namenila dosti besed, a je bila dovolj »politično« zgovorna, da je na kratko obrazložila ozadje komada Behind the Wall. Udarni zaključek je nato pripadel naslovnemu singlu Jailbreak, med katerim je še zadnjič vse pokalo.

Greia na Tolminator Metal Festu 2026
Ker je bilo treba zaradi dežja zaščititi opremo, je bil DIY stage pokrit z manjšim šotorom. To sem seveda opazil komaj med nastopom drugega banda na tem odru, saj sem med menjavo odra med Psychonaut 4 in Nervoso povsem pozabil nanj. Kaj sem zamudil, ne vem, sem se pa zato »poglobil« v nastop hardcore/grindcore banda Greia. Kolikor sem uspel zaslediti in kolikor mi dopušča moje skromno poznavanja tega žanra, prvi domači band dneva/večera, ki sem ga uspel ujeti na Tolminatorju, ponuja točno to, kar se od tovrstnega banda pričakuje. Plus narodno-zabavno glasbo kot uvod. Polka!

Infected Rain na Tolminator Metal Festu 2026
Med nastopom Infected Rain sem se spomnil na Master. Zakaj? Moldavska četverica me je ponovno spomnila, tako kot Master pred tem, da za delanje glasbe na rabiš več kot kitare, baskitare, bobnov in vokala. In medtem ko Master vse to premorejo s tremi člani, Infected Rain delujejo kot kvartet, posledično pa proizvedejo dosti več gibanja na odru. To je zlasti pomembno pri prenosu tega z odra, kar bandu z lahkoto uspeva. Trije podesti v sprednjem delu odra »povzdignejo« mobilne člane nekoliko višje in jim ponujajo malo drugačno gibanje po velikem odru, vse skupaj pa v kombinaciji z velikanskim back dropom in dvema manjšima zaslonoma, ki sta predvajala različne animacije, dele videospotov ali besedil, priča o tem, kako velik je band dejansko postal z leti. A pomembnejša se mi zdi okoliščina, da da band na odru vse od sebe, da letijo čupe članov banda hitreje in višje kot od publike, ki pa te nagradi s spontanim ploskanjem v ritmu igranega komada ter vsem drugim, česar se spomni.

Mutilated Judge na Tolminator Metal Festu 2026
Končno spet pig squeal. Po nastopu Sanguisugabogg drugi dan sta – ja, samo dva sta – Mutilated Judge spet »pujsala« po odru oziroma bolj po tleh. Dogajanje na improviziranem odru se je razdivjalo do te mere, da so morali gledalci držati stebre malega šotora, da se ta ne bi slučajno podrl. Zakon! Kakor tudi vsi polka ritmi, ki so se izmenjevali s totalnim kaosom, ki sta ga proizvedla Baska.

Agnostic Front na Tolminator Metal Festu 2026
Še več hardcora? Ja, še več hardcora! Metalcoru je na glavnem odru sledil hardcore, a tokrat legendarni iz New Yorka aka NYHC. In zato: najprej Frank Sinatra z New York, New York, sledil je izsek iz vesterna, nato pa šus. Takojšen poziv k circle pitu, ki mu je občinstvo tudi sledilo. In če morda niste vedeli: Agnostic Front so bili ustanovljeni leta 1980 v New Yorku, bandov prvenec Victim in Pain je postavil temelje newyorškemu hardcoru in vplival na generacije hardcore, punk in metal skupin. Kljub velikanski zalogi izkušenj se leta članom banda niso poznala, skakanje in miganje je bilo na programu, komadi pa – pričakovano – kratki, hitri in udarni. A četudi banda in njegovih jedrnatih viž ne poznam, sem imel občutek, da z vokalom oziroma njegovim ozvočenjem ni vse OK. Ko sem pogledoval naokoli, če se še kdo zmrduje ali vprašljivo gleda, tega nisem zaznal. Torej sem ostal s svojim mnenjem sam. In za konec? Še enkrat Sinatra, tokrat s pesmijo My Way, ki dejansko ne more bolje opisati banda in njegovega osvajalskega pohoda po obličju Zemlje.

Tvrold na Tolminator Metal Festu 2026
Med pripravami na letošnjo edicijo Tolminatorja sem se na kratko pogovoril z nekaterimi slovenskimi bandi, tako da smo na koncu na vašem najljubšem metal portalu objavili enajst mini intervjujev. Med temi bandi so bili tudi Tvrold, ki so me z odgovori naredili dovolj firbčnega, da sem preveril njihovo glasbo. In glej ga zlomka, že sem »moral« stati pred njimi na Tolminatorju. In kaj sem tam videl? Srednjeveške oprave, enega violinista, enega kitarista, enega bobnarja in eno pevko/napovedovalko (v latinščini, kot intervjuju). Rezultat? Srednjeveško obarvan grindcore, ki izzove željo po več. Kot tiramisu, ki ga je band pripravil v samokolnici pred odrom in ga ponudil vsem sladkosnedom v občinstvu. Neponovljivo! Ali pač? Škoda le, da si zasedba med posameznimi komadi ni vzela malo več časa, da bi se lahko publika ustrezno pomirila, kajti nagovori njihove članice so bili zelo slabo slišni (ja, vem, da so v latinščini in da jih tako ali tako nihče ne bi razumel, a bi ti doprinesli svoje k vzdušju).

Municipal Waste na Tolminator Metal Festu 2026
In še eni velikani, Municipal Waste! No, ti Američani mešajo thrash metal še s čim, tako da je zabava poskočnejša in bolj divja. Da gre dejansko za zabavo, o tem pričajo komadi, kot so Beer Pressure, Poison the Preacher ali Headbanger Face Rip. Za moj okus sicer nekoliko preveč »zabavno«, z malo preveč alkohola v metalu, zaradi česar se nisem ves čas nastopa družil z bandom. Čeprav so bili Američani in večji del publike vedrega razpoloženja, ki ustreza komadu Born to Party, sem se sam že mentalno pripravljal na glavno počrnjeno koncertno izkušnjo, ki je v Tolmin privrela s severa. Municipal Waste so sicer razturili, a moja duša si je v tem momentu želela nečesa drugega, medtem ko sta mi tako band kot publika v obliki največjega circle pita dneva (in verjetno tudi festivala, saj je ta segal od dreves na levi do dreves na desni strani glavnega odra) z največjim veseljem pokazala sredinca meni in moji zadržanosti. Hja, jebiga!

Satyricon na Tolminator Metal Festu 2026
Satyricon so bili headlinerji tretjega dne, zaigrali pa so:

Midnight Serpent
Our World, It Rumbles Tonight
Black Crow on a Tombstone
To Your Brethren in the Dark
Black Wings and Withering Gloom
The Pentagram Burns
To the Mountains
Fuel for Hatred
Mother North
K.I.N.G.

V primerjavi z nastopom v Nemčiji, ki ga je band izvedel malo več kot en teden pred Tolminatorjem, smo bili deležni treh komadov manj (The Wolfpack, Die by My Hand, Repined Bastard Nation), medtem ko je bil Hvite Krists død zamenjan z Black Wings and Withering Gloom. Rezultat teh rošad? Dokaj bolj umirjena predstava, ki se je skladala s tem, da Satyr žaluje za prijateljem, ki je preminil ravno prejšnji teden. Temu je posvetil tudi pesem To the Mountains, saj je menil, da si ne zna predstavljati, da bi bila katera koli druga iz bandovega opusa primernejša. In tako kot je bil Satyr zadovoljen in hvaležen za naš dostojen odziv na svoj javni čustven trenutek, tako smo tudi mi čutili njegovo žalost. In to je metal, glasba za vsako priložnost! A vseeno … k sreči je bilo med zaigranimi komadi tudi nekaj bolj energičnih, tako da je nastop pod črto kljub vsemu posredoval tisto energijo, ki jo od banda, kakršni so Satyricon, tudi pričakujem.

Neuromancer na Tolminator Metal Festu 2026
Po nastopu headlinerja se je dogajanje na prostem zaključilo. Selili smo se v notranjost, natančneje v Disco Tropicana, kjer je synthwave/darksynth dvojec Neuromancer ustvaril pravo plesno žurko v slogu osemdesetih.

In medtem ko so se nekateri bandi odpravili proti hotelu v središču Tolmina, kjer so iskali svoj nočni mir, sem sam sledil tour busu po sotoških cestah v temno noč. K sreči sem imel pred seboj dosti krajšo pot kot band pred mano, saj so se najine poti ločile v Bači pri Modreju; jaz v hrib, avtobus z bandom pa naravnost proti ovinkom in avtocesti.