Thrash of the Titans je izjemno močan naziv, ki ga nosi aktualna co-headlinerska turneja ameriških velikanov thrash in death metala, Testament in Obituary. Oboji so že v 80-ih začeli količiti smernice teh dveh podžanrov in si lahko brez slabe vesti pripišejo krepak del zaslug za formacijo metala, kot ga poznamo danes. To dvoje skupaj na turneji, prava poslastica. Da pa je že tako mogočna sadna kupa še popolnejša, je treba dodati še smetano in seveda tisto lepo češnjico na vrh. Ti dve mesti pa sta bili dodeljeni tevtonskim thrash kraljem, Destruction, in pa precej mlajši, brazilski thrash/death metal zasedbi, Nervosa. Bravo. Paket, ki lahko resno ogrozi zdravstveno stanje ljudi s slabim srcem, sploh po spoznanju, da je med napovedanimi datumi navedena tudi slovenska prestolnica.

Od napovedi tega spektakla so začeli teči meseci, dnevi in na koncu le še ure. Besede so postale meso. Tako se je preteklega deževnega torkovega večera ta karavana legend ustavila pri nas v ljubljanskem Media Centru. Privabila je ljudi vseh generacij, z vseh koncev in krajev ter sosednjih Italije in Hrvaške. Nad tem, da dogodek ni bil razprodan, vsaj ne v predprodaji, sem se iskreno začudil, ampak smo že takoj po prihodu, ob pogledu na zapolnjena parkirišča, dobro vedeli, da dvorana vsekakor ne bo prazna. Res ni bila. Dvorana je bila dodobra napolnjena že pri otvoritveni skupini, Nervosa.

Nervosa je brazilska thrash/death metal zasedba, ki deluje od leta 2010. Sestavljajo jo štiri simpatična dekleta, ki prekleto dobro vedo, kako postreči z ravno pravšnjo porcijo agresije in surovosti. Četudi skupino poznam od prej, ji nikoli nisem posvečal neke prave pozornosti in posledično od njihovega nastopa nisem imel posebnih pričakovanj. Kaj pa sem dobil? Dobil sem šus v glavo, brez predhodnega opozorila. Z energičnim nastopom, ki je skladno z urnikom trajal le skromne pol ure, so dvorano Media Centra ne samo fino napolnile, temveč tudi temeljito ogrele in pripravile na prihajajoče razdejanje. Slišani repertoar se je pretežno nanašal na zadnjo kreacijo Jailbreak iz leta 2023, kjer je vlogo vokalistke prevzela kitaristka in vodilna sila skupine, Prika Amaral, ki je še edina originalna članica zasedbe. V živo so z njenim vokalom, za moj skromni okus, zvenele bolje kot kadar koli prej. In moram priznati, da so pripravile več kot odlično uverturo dogodka.

Setlista Nervosa: Seed of Death, Behind the Wall, Kill the Silence, Perpetual Chaos, Venomous, Jailbreak, Endless Ambition.

Po ekspresni menjavi odrske opreme, ki je trajala le dobrih deset minut, je iz zvočnikov zaigrala skladba Eve of Destruction (Barry McGuire), ki je bila napovednik prihajajočega uničenja, ki ga s seboj prinašajo Nemci Destruction. Schmier in kompanija so navzoče z nesmrtnimi klasikami, kot so Curse the Gods, Mad Butcher in Bestial Invasion, popeljali v zlata 80-a in marsikateremu predstavniku starejše generacije na obraz narisali odobravajoč nasmešek, mladino in tiste z nekaj promili pa pognali v luštkane mosh pite. Po 42 aktivnih letih metaliziranja zvenijo Destruction še vedno tako zlovešče kot nekoč, Schmier pa je z nastopom dokazal, da pri svojih rosnih, niti še 59 letih, nikakor ni za odpis. Ker pa nisem ravno fanatični oboževalec Destruction, sem izkoristil moment in se zaradi vročine, ki je začela nastajati kot posledica vse bolj polne dvorane, tik pred koncem raje umaknil na svež zrak, da se pripravim na skupino številka tri. In kam se v Media Centru umakneš na svež zrak? Seveda v kadilnico. Ena redkih, če ne edina dvorana, kjer je v tako imenovani kadilnici zrak bolj svež kot v dvorani. Zakaj? Za tiste, ki ne vedo, kadilnica je ograjen prostor zunaj dvorane.

Setlista Destruction: Curse the Gods, Nailed to the Cross, Scumbag Human Race, Mad Butcher, No Kings No Masters, Thrash 'Til Death, Bestial Invasion, Destruction.

Ko je nemški stroj zaključil program, se je kadilska sekcija začela treti skozi vrata, ki vodijo na zgoraj omenjeni prostor za dihanje, sam pa sem ta moment izkoristil, da si v dvorani poiščem čim boljši položaj za ogled tretjih nastopajočih, Obituary. Gre za eno izmed prvih ekstremnih skupin, ki so me navdušile v ranem otroštvu in pomembno vplivale na moj nadaljnji razvoj, zato sem od njih res pričakoval veliko, morda preveč? Skupina ravno praznuje 35. obletnico drugega celovečerca, imenovanega Cause of Death, in v tej maniri je bil oblikovan tudi njihov repertoar. Že sam uvod s skladbo Redneck Stomp in odličen zvok v dvorani sta obiskovalcem dala vedeti, da bomo priča koncertu, ki zlepa ne bo šel iz spomina. Potem pa z naslednjo skladbo še nastop Johna Tardyja. Pri 57 še vedno popolnoma enak, unikaten vokal, enake kretnje in odrska prezenca, kot v začetku 90-ih, ko jih je štel nekaj čez dvajset. Nečloveško. Po štirih odigranih, novejših skladbah se je zastava z logotipom spremenila v naslovnico albuma Cause of Death in sledilo je kar šest mojstrovin z omenjenega albuma. Mojstrovine odigrane mojstrsko, brez napake, s takšno energijo, da so povzročale najverjetneje največje in najintenzivnejše mosh pite večera. Po šestih Cause of Death skladbah sta sledili še skladba s The End Complete in istoimenska zaključna skladba s Slowly We Rot. Lahko sem rekel le »aleluja«. Sem pričakoval preveč? Nikakor. Dobil sem še več. To, kar so Obituary tokrat ponudili, zlepa ne bo nihče prekosil. Za moj skromni okus absolutni favoriti večera. Fantastično.

Setlista Obituary: Redneck Stomp, Sentence Day, A Lesson in Vengeance, The Wrong Time, Infected, Body Bag, Dying, Cause of Death, Chopped in Half, Turned Inside Out, I'm in Pain,Slowly We Rot.

Pavza je tokrat trajala nekoliko dlje, ampak še vedno skladno z urnikom. Oder je zakrila bela zavesa z značilno demonsko lobanjo v pentagramu, kot je bila upodobljena že na prvem albumu skupine Testament, The Legacy, in začela se je priprava odrske opreme in rekvizitov za njihov nastop. Sam sem pavzo izkoristil za obisk šanka in si privoščil predrago, malo, a vendar dobro hlajeno pivo. V tem času se je v sprednjih vrstah nabralo že lepo število preznojenih Testament-entuziastov, zato sem se odločil, da si zadnjo skupino večera raje ogledam z nekoliko večje razdalje. Po uvodni skladbi Fight for Your Right skupine Beastie Boys je zavesa padla in Testament so udarili s skladbo D.N.R., vendar zaradi slabega zvoka tistega udarnega efekta ni bilo. Zvok je bil v zadnjem delu dvorane nerazločen in mnogo pretih. Tako sva se s kolegom po dveh odigranih skladbah raje odpravila bliže odru, kjer je bil zvok neprimerljivo boljši. Četudi so pred nekaj dnevi uradno izdali najnovejši izdelek Para Bellum, so na moje presenečenje z aktualnega ploščka igrali le dve skladbi, pri drugih je šlo za »crème de la crème« iz skoraj celotne diskografije, izvzeti so bili le trije albumi. Skupina je v nastopu iskreno uživala, kar je bilo vidno že z lahkotno razigranostjo in energičnostjo kitarske sekcije. Vokalist Chuck Billy je imel ves čas na obrazu prešeren nasmešek in je svojo nalogo z izjemo spodletelega poizkusa izgovorjave besede »Ljubljana« opravil več kot odlično. Tudi bobnar Chris Dovas je dokazal, da je svojemu novemu poslanstvu več kot dorasel, in nam ponudil spektakularno predstavo, v katero je vključil tudi krajši solo, kjer se je v vlogi tretje roke z eno bobnarsko palčko hudomušno pridružil Steve DiGiorgio. Izpadlo pa je prav zabavno. Skozi 75-minutni repertoar nas je skupina popeljala skozi vsa leta ustvarjanja, zabavna, trda in tudi čustvena s skladbo Return to Serenity, ki je bila poklonjena očetu Chrisa Dovasa, ki se bori z rakom in je ta nastop spremljal v živo od doma. Slovenska publika mu je izrazila pozitivne želje in z iztegnjenimi sredinci zakričala en velik »fuck off« bolezni. Tako so s ponujeno predstavo tudi Testament svojemu statusu in imenu izkazali vso čast in znova pokazali, da so leta le številka na papirju.

Setlista Testament: D.N.R. (Do Not Resuscitate), WWIII, Practice What You Preach, Sins of Omission, Native Blood, Trail of Tears, Low, More Than Meets the Eye, First Strike Is Deadly, Infanticide A.I., Shadow People, Return to Serenity, Electric Crown, Into the Pit.