Da Testament niso »zgolj ena izmed« thrash metal skupin, ki bi premlevala in prežvekovala ene in iste recepte, ki so jih spisali v zlatih 80-ih, so v preteklosti že pokazali in dokazali z izstopajočimi albumi, kot so Low, Demonic, The Gathering, in kasneje morda z Dark Roots of Earth. Upam si trditi, da gre v smislu eksperimentiranja in širokokotnega objektiva pri ustvarjanju glasbe za eno izmed drznejših skupin. Testament preprosto živijo metal in se požvižgajo na definicije po alinejah, ampak pišejo glasbo po intuiciji danega momenta ali situacije, rezultat pa naj bo šolski thrash metal ali pač ne. Komu mar, saj ima metal sam po sebi izredno pestro paleto podžanrov in posledično nešteto variacij in kombinacij, ki sicer lahko zvenijo zanič, če pa jih kuješ premišljeno in z občutkom, kot to že dolga leta počno Testament, se pa zna roditi marsikatera mojstrovina.

Pred kratkim je skupina izdala svoj dolgo pričakovani, že kar štirinajsti studijski album, ki je hkrati prvi po vnovičnem odhodu bobnarske strojnice, Gena Hoglana. Mislim, da se bomo vsi strinjali, da je nadomestiti Hoglana več kot resna in zahtevna naloga, ki je bila naprtena mlademu, komaj 27-letnemu Chrisu Dovasu (Dovas, Evulsion, Firewing). Mladeniča so tako rekoč vrgli v hladno morje. Je splaval ali potonil? Je album dokaz, da se po skoraj 40 letih še vedno da ustvariti album, ki udari kot strela z jasnega in pusti stalne brazgotine, ali gre tokrat le za izrabljeno, mokro krpo, ki vpija pobeglo odpadno vodo iz počene odtočne cevi starega gorenjskega pralnega stroja?

Pripravite se na vojno ali najnovejši izdelek, ki se imenuje Para Bellum. Album odpira eksplozivno brutalna skladba For the Love of Pain, ki da poslušalcu vedeti, da bo ta izdelek precej drugačen kot kar koli poprej iz hiše Testament. Gre za dobesedni »killer opener« z ultra hitrimi blast beati, netipično thrasherskimi kitarskimi riffi z rezkim, skoraj blackmetalskim zvokom, ter surovim vokalom, ki variira med death in black metalom in na trenutke z death/black dvoglasji spominja bolj na Vital Remains kot na Testament. Je edina skladba albuma z besedilom izpod peresa novopečenega člana Dovasa, ki je že pri tej skladbi ne samo splaval, ampak zmagal v delfinu na 200 metrov. Nezemeljsko.

V podobno hitrem in energičnem slogu se album z izjemo prekrasne in čustvene balade Meant to Be nekako nadaljuje do konca. Da znajo Testament zaigrati tudi globoke, čustvene note, so s skladbo The Ballad pokazali že na albumu Practice What You Preach, sedaj pa so to samo še nadgradili in rezultat je balada, ki povzroči kurjo polt, in ni veliko skladb, ki bi mojo roko prevlekle s takšno konturo. Bravo! Nabor skladb je v smislu raznolikosti tokrat izjemno pester. Ravno ta raznolikost bo za okus ljubiteljev starošolskega thrash metala morda predstavljala bolj negativno kot pozitivno izkušnjo, saj se večina skladb prepleta z death in celo black metalom, pojavi pa se tudi kakšen riff, ki bi ga lahko napisali Iron Maiden, na prvo žogo pa sem nekje v daljavi tudi slišal kanček Motörheadov. Najverjetneje gre za album z največimi in najhitrejšimi blast beati v diskografiji. Da pa gre za Testament, zares začutiš pri skladbah Shadow People, Nature of the Beast, Room 117 in Havana Syndrome.

V bogati diskografiji skupine ta album zagotovo najbolj izstopa. Ritmično je popolnoma drugačen kot kar koli poprej. Je hitrejši in modernejši in moram reči, da je Dovas nalogo opravil z odliko. Stilsko prepleta prvine najrazličnejših podzvrsti metala in jih ponekod bolj ponekod nekoliko manj prefinjeno križa s thrash metalom. Četudi nam Para Bellum ne ponuja nobene zares slabe skladbe, pa se zaradi te raznolikosti nekako izgubi tista rdeča nit albuma kot celote. Tako album daje vtis, da gre prej za nabor skladb, ki jim je uspelo priti na kompilacijo, kot pa za enoten studijski izdelek. Ampak konec koncev, komu mar, če so komadi dobri, si ga bomo z veseljem zavrteli znova in znova, se strinjamo? Torej, pripravite se na vojno!