Sovražim Dunaj. Posebej labirint cest, enosmernih ulic, morje semaforjev, gost in zadušljiv promet, hrup, smrad, gnečo, leden veter in še kaj. Še bolj pa sovražim lastno neumnost, zaradi katere sem zgrešil pravi izvoz z avtoceste, in namesto da bi udobno izvozil neposredno blizu prizorišča Arena, sem bil primoran peljati skozi mesto in, seveda, ravno danes, naletel na popolno zaporo neke lokalne glavne ceste zaradi bolšjega sejma. Prometni kaos v svoji popolnosti. Na koncu mi je vendarle s polurno zamudo, svežo dozo adrenalina v krvi in novo življenjsko izkušnjo uspelo primanevrirati do Arene. #WorldsBestPlaceToLive

Metal ni le glasba, ampak tudi prijateljstvo. V najboljše mesto za bivanje se nisem zgolj peljal z namenom občudovanja stranskih dunajskih ulic skozi okensko šipo avtomobila, ampak predvsem zato, da sem se srečal s prijateljem Pablom, ki ga nisem v živo videl že deset let in ker tudi on, tako kot jaz, ne prebavlja Opeth in sva se dobila danes zgolj zato, da sva skupaj pljuvala po bandu med njegovim nastopom. Na Dunaj je priletel iz Španije zgolj zato. Ironično sva oba nosila majici z logotipom Opeth in še bolj ironično kupila njihov merch. Nasprotno pa sva, iz čisto pragmatičnih razlogov, ob vstopu na festivalsko območje (glede na število nastopajočih in vzdušje si upam trditi, da je šlo za legitimen enodnevni festival) preverila infrastrukturo – ponudbo hrane, pijače, WC-je, zunanji in notranji oder kot tudi vse ostale skrite kotičke prizorišča. Zaradi pestrosti nastopajočih je prišlo do delnega prekrivanja skupin na obeh odrih, a na srečo je bilo prekrivanje načrtovano tako, da si je lahko vsak teoretično vsaj delno ogledal vse zasedbe, poleg tega so se prekrivale žanrsko različne skupine, da je bila varna stava, da je bilo malo takih, ki bi se težko odločili, na kateri band iti – kdo bi pa sploh želel na Opeth, so še bolj bedni kot Primus (za vse tiste, ki to foro poznate).

Zunanji oder (glavni oder)

15.30–16.00 Heidnir
16.40–17.20 Warfield
18.00–19.00 Hypocrisy
19.40–20.40 W.A.S.P
21.40–23.00 Opeth

Notranji oder:

15.00–15.30 Vígljós
16.10–16.40 Houle (odpovedali zadnjo minuto)
17.10–17.40 Firtan
18.40–19.40 Gràb
21.00–22.00 Thyrfing
23.00–00.00 Anaal Nathrakh
00.40–01.40 Batushka

Vígljós na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Glasbeni program se je začel s švicarskimi black metalci, ki prisegajo na čebelarstvo in tradicionalno poljedelstvo. Verjetno je ta fora že kje na internetu, a prešinilo me je, da bi njihovo interpretacijo black metala poimenoval bee-lack metal, da pride čebelarstvo v ospredje. Namesto krvi živali bi lahko publiko škropili z medom ali mednje poslali podivjan roj čebel. Tudi kostumi, v katerih so nastopali, so bili naravnost hecni – v bistvu so dobesedno navdahnjeni iz dela slikarja Petra Bruegla z naslovom The Beekeepers and the Birdnester iz leta 1568. X-faktorja bandu ne daje le tematika, temveč tudi glasba – odsotnost bas kitare in raba melotrona. Band sem pred kratkim že videl v živo, a se ta trenutek ne morem spomniti, kje točno. Dvorana se je kljub zgodnji uri že dobro napolnila, bodisi zaradi fanov ali zgolj radovednih pogledov. V končni fazi nima veze, kaj je temu botrovalo, glavno je, da je band vzbudil pozornost in začel graditi vzdušje. Zaradi nepričakovane in nenadne odpovedi naslednje skupine, Houle, so dobili Vígljós dodatne pol ure odrskega časa. Bralkam in bralcem resno priporočam, da jim daste možnost, za pokušino poslušajte Tome I: Apidae.

Heidnir na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Na drugi strani stene pa so zunanji oder začeli tresti domačini Heidnir ali bolje rečeno, domačin – gre za one man black metal projekt z najetimi puškami. Zvok je bil v primerjavi z notranjo dvorano bolj razpacan, a ker je šlo za tradicionalni black metal, je bilo to dobrodošlo. Profesionalen nastop z estetsko opravo. »Haha, kitarist/pevec je edini, ki ima lase«, se je pošalil Pablo. In res – na prvi pogled je od daleč zgledalo, da imata oba glasbenika na straneh odra dolge črne ravne lase, a v resnici je šlo za neko vrsto pokrivala, ki je od daleč dajalo občutek lasišča. Črne »lase« sta elegantno komplementirali temno krvavo rdeči majici in temu v kontrast je bil frontman/pevec odet v popolno črnino. Glasba, sicer dobra, me ni preveč ganila, saj je šlo, skozi moja ušesa, za generično interpretacijo black metala. Vse po nareku, vse predvidljivo, vse isto. Vsakemu svoje – v prvih vrstah so se vrteli lasni propelerji in čupanje. Vzdušje je bilo sicer zelo pozitivno in v pravem festivalskem duhu, kar pomeni, da je band nalogo opravil z odliko.

Firtan na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Zaradi odpovedi Houle je, zavoljo šale, res nastala luknja v časovnici, kar je sprostilo natrpan urnik in obiskovalcem dalo možnost (na)polnjenja baterij, kozarcev in trebuščkov. Vreme se je še držalo, a vseeno je prijalo, da so Firtan igrali v dvorani, da so tema in luči doprinesle k vzdušju. Black metal je bil še naprej stalnica, tokrat z dodatkom violine. In pagan metala. Konvencionalni nastop je rušila violinistka, ki je s stalnim prihajanjem in odhajanjem z odra skrbela za optično dinamiko na odru. S svojo violinsko palico je, kot da bi imela čarovniško, mahala okoli sebe, kot tudi s počasnimi in koordiniranimi gibi dajala občutek, da čara starodavne poganske uroke. Tako sem bil osredotočen na zasedbo, da je čas kar odletel, in ko je zvok na odru pojenjal, je v dvorano že pridrvel hrup iz zunanjega odra. A ni se mi še mudilo. Konec seta je vseboval violinistko in kitarista, ki se je violinistki, tokrat v vlogi druge violine (»pun intended«) pridružil v duetu dveh violin, ki je elegantno končal urok, ki so ga Firtan v uri prej pričarali publiki.

Warfield na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Elegantno in poduhovljeno pogansko čaranje so na zunanjem odru uničili thrash prostaki Warfield. Band sem gledal prvič in bil v zvezi z njihovo glasbo popolnoma neuk. Delovali so mladi, zagotovo še ne plačujejo davkov in dohodnine, in če jo, jo zagotovo po nižji davčni stopnji. V glavnem – power trio, pravoverni thrash metal, ki črpa navdih iz 80-ih, a doda moderno agresijo. Uniforme so bile v šegi thrasha iz 80-ih, na splošno pa sem dobil vtis, da je band pomlajena verzija Destruction, ampak z Milletom Petrozzo (pevcem/kitaristom od Kreator). Pevec/basist je norel z ene strani odra na drugo ter prepeval, kot se mu je zljubilo – enkrat s te, drugič z druge strani, saj je imel na vsaki strani na voljo en mikrofon. Kitarist je bil bolj statičen in je s statičnim čupanjem in blond lasmi spominjal na Jeffa Hannemana. Band je aktivno komuniciral s publiko in sprožil ne le mosh pita, temveč tudi wall of death – edini na celotnem festivalu. Všeč mi je bilo, da je pevec naznanjal imena komadov vnaprej, da sem si zapomnil vsaj to, da so igrali dva komada z aktualnega albuma With the Old Breed (2024) – Fragmentation ter Lament of the White Realm.

Hypocrisy na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Moj osebni vrhunec dneva, Opeth so itak bedni. Moral sem res napeti možgane, zakaj sem zadnje desetletje odpisal Hypocrisy in zakaj podobno dolgo nisem bil na njihovem koncertu. Ni mi dalo miru, zato sem tik pred začetkom koncerta preveril informacije na spletu. Ugotovil sem, da so bili Hypocrisy zadnje desetletje, kar se nove glasbe tiče, dokaj neaktivni – od End of Disclosure (2013) je minilo kar osem let do naslednjega in še vedno aktualnega albuma Worship (2021). Poleg tega se je gonilna sila banda Peter Tägtgren verjetno posvečal drugim stvarem – sklepam, da projektu Pain kot tudi studijski produkciji za druge zasedbe? Kakor koli, oder je bil pripravljen v tipičnem slogu banda – podobe vesoljcev in mističnih zunajzemeljskih templjev, na sredini odra je bila več kot zgovorna sama samcata beseda »Worship«. Peter je v zadnjem desetletju popolnoma osivel – nazadnje, ko sem ga videl v živo, so lasje še imeli barvo. Ampak ta vokal! Bil je v brezčasni formi, da nisem mogel verjeti svojim ušesom. Band je odigral po en komad iz izbranih albumov svoje bogate diskografije, več žal čas ni dopuščal. Pravilo enega komada na album je bilo prekršeno s komadom z albuma Virus, saj so iz njega odigrali Let the Knife do the Talking ter War-Path. Sicer pa ni treba ugibati, kateri komadi, ki opevajo neznane leteče predmete in vesoljce, so se vrteli – Eraser, Fire in the Sky, Adjusting the Sun ter, za epilog, Roswell 47. Popoln set, a za moj okus žal dosti prekratek.

Gràb na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Všeč mi je bilo, da je thrash rahlo presekal black metal dominanco. V bistvu je večina bandov na glavnem/zunanjem odru, z izjemo Heidnir, igrala ne-blackmetalske podzvrsti. Pomeni to, da je black metal preveč tr00 in nekomercialen za glavni oder ali da je preprosto šibka in nezanimiva podzvrst? Vabim hejterje iz obeh taborov v vročo debato. Jaz se bom debati izognil in šel raje poslušat Gràb – s poudarkom na črki »à«, ki loči nemški prevod »grob« v »star/siv«. Poleg tega ta črtica loči nemške Gràb od žanrskih sorodnikov Grab, ki izhajajo iz Grčije in danes niso igrali. V glavnem, dnevno svetlobo in thrashanje je zamenjala mrka svetloba in občasna megla z odra, da je bilo kaj drugega kot štiri(?) človeške obrise težko razločiti. Če so imeli predhodni black metal bandi čebele in violine, bi Gràb od njih ločil po tem, da je bilo v glasbi več atmosferičnosti. Dvorana je bila nabito polna, zakaj, pa naj presodi vsak sam – super glasba ali pobeg pred dežnimi kapljami in občasnimi strupenimi sunki vetra?

W.A.S.P na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Že drugič v treh mesecih. W.A.S.P sem si v živo ogledal julija na Area 53 Festivalu, kjer so, podobno kot danes, odigrali popolnoma enak set kot takrat – debitantski samonaslovljeni album od začetka do konca z dodatkom Wild Child ter Blind in Texas. Ker poleg tega dejstva ne čutim ne ljubezni ne nostalgije niti naklonjenosti do glam metala, sem izkoristil ta čas, da sem si privoščil topel obrok. Večina obiskovalcev je namreč želela videti W.A.S.P in je bila zato gneča pred kioski s hrano relativno majhna. Koncert sem spremljal od daleč in dejansko je šlo za kopijo koncerta iz pred par mesecev. Bolj kot to me je motilo, da W.A.S.P med nastopom pretirano uporabljajo playback. Okoli tega je bilo dosti kontroverznosti in debat, kaj je prav in kaj ne. Blackie je sam priznal, da uporabljajo playback, saj se, po njegovem, brez njega nastopi v živo slišijo prazni. Kar lahko potrdim, je, da se W.A.S.P zagotovo niso šli Motley Crüe, kjer je Vince Neil vokal popolnoma lip-syncal – Blackie je pel večino v živo. Zalomilo se je pri refrenih in višjih tonih, kjer se je slišalo, da gre za playback. Zdaj pa filozofsko vprašanje – je to sporno ali ne? Tisti, ki so prišli na W.A.S.P zaradi nostalgije, so vidno uživali in jim bi bilo verjetno vseeno, tudi če bi bil cel nastop na playback – čustva, ki so jih doživljali, so bila resnična. Nostalgijo so ojačali posnetki koncertov W.A.S.P iz 80-ih in videospoti, kjer se na območju puščav Los Angelesa ob večernem ognju z motorji zbirajo glamerji in z akustičnimi kitarami pihajo na srca brhkih deklet v upanju, da bodo zanje odvrgla hlačke. Presenečenje nastopa so bili črno-beli posnetki iz nacistične Nemčije, kjer smo videli nacistični vojni stroj, Hitlerjevo »sieg heilanje«, Stalina, sprane možgane množic in njihovo evforijo nad vojno, metanje sestradanih in izmaličenih trupel otrok v množične grobove in podobne grozote iz ne tako davne zgodovine. W.A.S.P niso komentirali posnetkov, kar je vsemu temu dodalo težo – tiho, a hkrati glasno svarilo, kaj se lahko ponovi, če nasedemo lažem samooklicanih diktatorjev. Playblackie ali ne – bila je dobra popestritev večera.

Thyrfing na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Kdo ve, kaj pomeni ime banda? Zaklet/čaroben meč, ki se pojavlja v nordijski mitologiji. Zdaj, ko to vemo, ni treba ugibati, kakšna glasba se je igrala, kajne? Vikinški black/death metal, vsaj za moja ušesa. Podobno kot Hypocrisy so se tudi Thyrfing odločili za kronološki prelet diskografije. Kot dodatek k temu so za odrom vrteli animirane projekcije z vikinškimi motivi in naslovi komadov. Dosti je bilo motivov ptic, morja in referenc iz nordijske mitologije. Od Hypocrisy so si tudi izposodili splošno načelo en komad na album, ki pa ni držal kot pribit. Set se je začel z Mot helgrind, nadaljeval s The Voyager, Vargavinter ter Storms of Asgard. Nekje v tem času sem zapustil dvorano in se premaknil ven, da bi ironično spremljal koncert Opeth, ki so začeli igrati nekje po polovici seta Thyrfing. Na tej točki je razlika med žanri bandov, ki sta se časovno prekrivala, prišla do izraza in dosti ljudi je ostalo zvestih Thyrfing (ali pa preprosto niso želeli ven na mokro in mrzlo?).

Opeth na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Napočil je čas za uradne nosilce dneva. Publika se je v primerjavi z W.A.S.P razredčila. Black metalci so ostali na Thyrfing, neodločene pa je pregnalo vreme – začel je pršiti mrzel dež. Ravno toliko, da nas je premočilo in ravno tako malo, da ni razmočilo. Dež je trajal s presledki prektično cel set Opeth. Da je bila mera polna, je ob trenutkih zapihal veter, da je premočena telesa še bolj zazeblo, kot bi jih sicer. Oder je ostal v glavnem suh, a vseeno smo se zasmilili Mikaelu, ki je pripomnil, da mora biti res bedno stati tam zunaj na dežju. Začelo se je s prvim komadom z aktualnega lanskega albuma The Last Will and Testament. Vse lepo in prav, a pretiho! Kitare so se slabo slišale kot tudi celokupni zvok. Saj Opeth niso metal, a vseeno bi lahko igrali malenkost bolj naglas … Sledila je že dolgo neslišana klasika Master's Apprentices, ki sem se je ironično zelo razveselil – nisem je slišal v živo vsaj od Wackna 2008, se mi zdi. Takoj po tem je padel The Leper Affinity, ki je držal tempo, primeren za metal festival. Nato je sledil kratek nagovor publiki. »Vemo, da smo izbran okus. Večina ljudi naše glasbe ne mara, redki priznajo, da je naša glasba OK, še bolj redki pa priznajo, da sploh nismo tako grozni. Sledi pesem, ki ni primerna za festivale, ampak jo bomo vseeno odigrali«. Zvok se je malenkost popravil, a kaj, ko sta sledila dva pasivna komada, ki nista doprinesla k temu, da bi odgnala mraz in vlila ljudem energijo – To Rid the Disease ter The Devil's Orchard. Očitno je band čutil, da mora ogreti ozračje, zato so nam odigrali You Suffer, priredbo od Napalm Death. Ne le enkrat, ampak kar trikrat! In to v ključu D-akorda. Ker so odprli grindcore Pandorino skrinjico, ni bilo poti nazaj – treba je bilo povečati tempo. In kaj je bolj primernega kot držati glasbeni ključ v D-ju z Ghost of Perdition in zaključiti, z zdaj meni že zlajnam »crowd pleaserjem« (v živo sem ga slišal že žnj-krat), Deliverance. Trije pajdaši smo po koncu ironično potrdili, da je bil to najboljši koncert dneva.

Anaal Nathrakh na festivalu Vienna Metal Meeting 2025

Prav nič ironično se pa nisem udeležil analcev v topli in gorki dvorani. Pablo jih ni poznal in moral sem mu kar nekajkrat pojasniti, da »Anaal« ni enako »anal« in da ne gre za porno grind. Odprli so s klasiko in, zame osebno z istoimenskim, komadom z najboljšega albuma In the Constellation of the Black Widow. V primerjavi z Opeth je bilo celo vzdušje obrat za 180 stopinj. Šus v glavo, brez milosti! Ostal, obstal in ogrel sem se še na komadih More of Fire than Blood, Libidinous (A Pig with Cocks in Its Eyes) in The One Thing Needful. Ko sem želel oditi, je band napovedal Feeding the Death Machine, posvečeno pred kratkim tragično preminulemu pevcu At the Gates Tomasu Lindbergu, zato sem počakal še ta komad.

Čakala me je vožnja domov in glede na to, da sem bil priden metalec že od samega začetka festivala in si ogledal praktično vse bande, sem čutil, da je čas za odhod. Nisem bil, smet delavskega razreda, vreden prenočitve v najboljšem mestu na svetu.