Na zadnji septembrski popoldan je organizator sporočil, da je letošnja edicija tradicionalnega festivala Vienna Metal Meeting razprodana. Glede na izkušnjo z lansko izvedbo, ki ni bila razprodana, sem pričakoval gnečo pred odrom, gnečo pri šanku, gnečo pri WC-jih … Hja, ugotovili ste, gnečo povsod. A ker je bila letošnja edicija izvedena samo v notranjosti, se pravi, da organizator ni koristil zunanjega, največjega prizorišča, se je gneča samodejno razpolovila. In začudenje zaradi razprodanosti se je tudi hitro razblinilo.

Nekoč dvodnevni festival se je ponovno odvil v enem dnevu, na dveh odrih pa nas je čakalo enajst bandov. Ker se nastopi teh časovno prekrivajo, je včasih treba kolebati, katerega izbrati, če kot obiskovalec zaradi ljubezni do metala pišeš tega z velikim »M« in nisi zapisan samo enemu podžanru. Tako je bila videti letošnja logistika:

Glavni oder:
16.00–16.30 Graufar
17.00–17.50 Dödsrit
18.20–19.10 Sulphur Aeon
19.40–20.40 Ellende
21.10–22.10 Benediction
22.50–00.00 Satyricon

Mali oder:
16.40–17.20 Ill Tidings
18.00–18.50 Misantropic Might
19.30–20.20 Izegrim
21.00–21.50 Vollmondprozession
22.30–23.20 Dystrust

Naša mala karavana je zapustila Slovenijo v popoldanskih urah, zato je segla festivalu v roko v zgodnjih večernih urah.

Izegrim na festivalu Vienna Metal Meeting 2026

Izegrim je nizozemski death/thrash kvartet, ki letos praznuje že tri dekade od ustanovitve, četudi je vmes »malo bil in malo tudi ne«. V tem pogledu je potem tudi naravno, da je band v tem času zamenjal kar nekaj članov. Posledično je od ustanovne konstelacije v bandu ostal samo en osebek, in sicer Jeroen Wechgelaer, ki od nekdaj igra kitaro. Ostali člani so z njim od leta 2004, 2005 oziroma 2008, najbolj pa seveda izstopa pevka Marloes Voskuil. Četudi je paša za oči, je za moj okus najšibkejši člen banda. Ko poslušam death ali thrash metal, pričakujem določen vokal, vendar ne krika. A narava je Marloes pač dala vokal, kakršnega ji je dala, tako kot smo se morali sprijazniti, da band ponuja soliden izdelek na svojem področju. Poznavalci v sprednjih vrstah so sicer vidno in slišno uživali, kot nepoznavalec pa sem ujel le redkokateri všečen in/ali nalezljiv riff. V glavnem me je kakšen pritegnil zaradi groove narave. Do komada Victim of Honor so se Nizozemci držali nedavne setliste iz Belgije, nato sem pa zapustil malo dvorano.

Ellende na festivalu Vienna Metal Meeting 2026

Na velikem odru so že zdavnaj z nastopom začeli avstrijski veljaki post/black metala, Ellende. Uf, kakšna sprememba vzdušja – kot da bi se dr. Jekyll preobrazil v gospoda Hyda. Iz death/thrash norije v blackmetalsko zasanjanost, zavito v gosto meglo. Ko sem vstopil v dvorano, je Guiseppe, ki sem ga dva tedna pred tem lahko opazoval s Tryglav v Mariboru, ravno iz rokava stresal čudovito floydovsko solažo, ki je po zaključenem komadu požela bučen aplavz. Band je dan prej obiskal Turčijo, od koder je priletel neposredno na Dunaj, posledično pa je bila tudi setlista bolj ali manj identična, le nekoliko krajša. Ker nisem največji poznavalec, lahko na tem mestu postrežem le s temi naslovi: Ode ans Licht, Der letzte Marsch, Reise, Ballade auf den Tod ter Abschied. Ker sem bil še pod vtisom nizozemske energije in dinamičnosti, sem uspel uživati v komadu Ballade auf den Tod z albuma Todbringer, ki sem ga pred leti slučajno tudi recenziral, Abschied me je nagovoril z izrednim uvodnim šusom, ki je konkretno odstopal od preostalega programa, medtem ko se me je Der letzte Marsch dotaknil s težkim, na klavirju osnovanim uvodom.

Vollmondprozession na festivalu Vienna Metal Meeting 2026

Ko sem se vrnil v malo dvorano, sta bili tam samo dve postavi pod odrom, sicer pa so bili band in tehnično osebje osredotočeni na tonsko vajo. Ta se je kar zavlekla, zato sem spremljajoč uro in časovnico ugibal, v kakšni opravi bo nastopil black metal kvintet iz Švice, saj je bil med tonsko še v »normalnih« oblačilih. A to je bilo potem tudi to. Namesto corpse painta ali mask v kombinaciji z dolgimi pokrivali so bili edini dodatek, ki so vsaj malo spominjali na »masko«, pevčevi prstani v obliki krempljev in kelih, iz katerega je napol ritualno (beri: v počasnih gibih) srebal tekočino za vlaženje grla. Sicer pa je bil pevec »največja žival« na odru, saj je v vsej svoji mirnosti iz sebe spravil izredne nečloveške krike ali kot se je izrazil kolega med debato o tem bandu: »Vokalno pa je slišati, kot da ga mučijo v peklu ... in mene zraven.« Monotona oziroma repetitivna ritualnost najvišjega tempa v kombinaciji z res nenaravnim vokalom me je zaposlovala s primerjavami z zgodnjimi Helheim in popularnimi Mgła, všečnost in pričakovanje pa sta bila na tako visoki ravni že pred koncertom, da sta me ponesli neposredno v prvo vrsto pod oder. Četudi je med nastopom v dvorani postalo zelo vroče, statičnost peterice iz Švice ne bi mogla biti očitnejša – in seveda tudi povsem namerna. Tako kot doma je tudi v živo prejel status favorita komad Morgenstern Luzifer, medtem ko sem se v enaki meri veselil še Sternenstandarte, ki pa ga je band zamenjal s Schwertleite. In ja, vem, da sem povedal že tako rekoč vse, a naj še dodam: bobnar je bil odličen, žal pa se vsa njegova igrivost na činelah v živo ni slišala najbolje.

Benediction na festivalu Vienna Metal Meeting 2026

Ker so bili Švicarji Vollmondprozession zame »must see« in ker sem Benediction videl leta 2022, leta 2023 in leta 2024, sem se odločil, da jih tokrat deloma izpustim. Sicer sem se zavedal »tveganja«, kajti Dave Ingram naj bi bil z bandom samo na izbranih koncertih, in upal sem, da je dunajski med njimi, a žal ni bilo tako. Posledično se nisem uspel ustrezno »posloviti«, a po drugi plati je bila njegova »zamenjava« več kot dostojna. Kdo bi lahko bolje zapolnil velike Ingramove čevlje kot Dave Hunt, ki je z bandom že bil med letoma 1998 in 2019? Ko sem uletel pred oder, kar je zaradi gneče terjalo nemalo spretnosti in opravičil »pardon – hvala«, je band ravno zaključeval komad Stormcrow. Vzdušje na vrhuncu, band vroč, publika pa potna – kaj želiš več od death metala? Zgovornega frontmana mogoče? Hja, Dave Hunt je pravi tudi za to! Ujel sem torej nekaj njegovih hudomušnih opazk, ki so me nasmejale, kakor tudi bandovi old school komadi, kot so klasika Subconscious Terror, Crawling over Corpses z lanskega Ravage of Empires in The Dreams You Dread. Četudi sem bil nad nastopom Vollmondprozession več kot zadovoljen in so se mi v spomin vtisnili kot band večera, mi je izredno žal, da nisem uspel biti priča celotnemu nastopu Benediction, ki so enostavno »posekali«.

Dystrust na festivalu Vienna Metal Meeting 2026

Dystrust so bili v soboto predstavniki sodobnih zvokov metala. Kot lokalni predstavniki scene, katere del so tako ali drugače že več kot dve desetletji, so pričakovano uživali določeno prepoznavnost, a žanrsko so ustrezali programu kot sol v čokolinu. In čeprav je band že dolgo na sceni, je uspel izdati samo prvenec Shutting Out Fair Daylight, ki sta mu bili v živo posvečeni dve tretjini nastopa, ostalo pa so bili novi oziroma neizdani komadi. Ker so v glavni dvorani potekale priprave na glavni band večera, sem Dunajčane bolj ali manj samo ošvrknil.

Satyricon na festivalu Vienna Metal Meeting 2026

Norveški black metal sekstet Satyricon, ki se v glavnem vrti okoli dvojca Satyr-Frost, je imel za nastop na voljo 70 minut, ki jih je izkoristil do zadnje sekunde, in na koncu celo podaljšal za pet minut. V tem času se je Satyr odpovedal odvečnemu govorjenju – verjetno ravno zaradi tesne časovnice – in tako smo brez besed prehajali iz komada v komad. Tu in tam nam je na koncu namenil kakšno besedo pohvale ali zahvale, sicer pa black'n'roll, black metal in spet black'n'roll. Preden se je band poslovil s komadom K.I.N.G., je Satyr le pograbil mikrofon za krajši nagovor, s katerim mi je vzel besede z jezika oziroma mi jih položil v usta. Torej: Koncert ni samo band na odru, to s(m)o tudi mi občinstvo in naš odziv na igrano glasbo. In ta je bil v soboto odličen! Publika se je skoraj od začetka koncerta divje in/ali glasno odzivala predvsem na nove viže iz hiše Satyricon, kar je bilo bandu in njegovemu frontmanu več kot pogodu. Posledično je tudi z večjim veseljem in zadovoljstvom večkrat pograbil kitaro (belo za komad Du som hater gud in črno za komada The Pentagram Burns in Fuel for Hatred), manjkalo pa ni niti neverbalnega spodbujanja publike. Z vidika setliste je predstavljal ravno omenjeni Du som hater gud največji bombonček nastopa, ki se je sicer vrtel okoli železnega repertoarja zadnjih nekaj nastopov (tudi zadnjih nekaj let), a band vsaj ni zaigral dveh žalostink kakor v Tolminu. Energijo, ki smo jo prejemali z odra, smo neposredno vračali in obratno. Ob taki predstavi obisk koncerta ob naslednji možnosti ni več vprašljiv.

In katere bande bo prinesla naslednja edicija? To se še ne ve, mi je pa papirnata propaganda približala novico, da bo konec oktobra na voljo nov single dunajskih black metal ekstremnežev Vargsriket, misel na to pa je tudi bila lepa popotnica za nočno pot domov.