REPORTAŽE

5. 4. 2024

Dark Easter Metal Meeting 2024, 2. dan

Backstage, München, Nemčija / 31. 3. 2024

Če sva z Dejanom prvi dan festivala začela nekoliko pozneje in si privoščila več manevrskega prostora za lovljenje oziroma bolje rečeno iskanje festivalske kondicije, se je drugi dan začel hitreje kot prvi. Seveda sva dopoldan kakopak izkoristila za obisk kakšne znamenitosti Münchna. Ob številnih možnostih, ki jih bavarska prestolnica ponuja turistom, je tokrat odločitev padla za ogled muzeja NS-Dokumentationszentrum München, ki ga vsem toplo priporočam. Kljub zanimivi in srhljivi vsebini muzeja pa je bila v podzavesti glava vsekakor že na prizorišču. Tako sva se po potrebnem okrepčilu počasi odpravila na kraj zločina, kjer naju je čakal drugi dan metalske poslastice v podobi festivala Dark Easter Metal Meeting. (Žiga)

Program drugega dne festivala je bil takšen:

Dvorana Club:

15.00 vrata
15.30–16.10 Grand Cadaver
17.15–18.05 Ciemra
19.05–19.55 Sur Austru
20.55–21.45 Phantom Winter
23.10–00.00 Imha Tarikat

Dvorana Halle:

15.00 vrata
15.25–16.15 Perchta
17.15–18.05 Eïs
19.05–19.55 Abysmal Grief
20.55–21.45 Thy Catafalque
23.10–00.00 Sylvaine

Dvorana Werk:

14.00 vrata
14.30–15.20 Chapel Of Disease
16.20–17.10 Endstille
18.10–19.00 Mortem
20.00–20.50 Cult Of Fire
21.50–23.05 Sodom
00.05–01.10 Benediction

Perchta na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Perchta so šestčlanska avstrijska folk black metal zasedba, pri kateri vsak član skrbi za svoj instrument, pri čemer se v živo vokalno in vizualno vse vrti okoli osrednje čarovnice z imenom Perchta, medtem ko v studiu za glasbo skrbi Fabio D'Amore. Kot uvod v nastop Avstrijcev nas je sprejelo igranje na nekakšnem ksilofonu. Zaigrano melodijo so potem ugrabili ostali instrumenti in nadaljevali v polnem diru. Pevka Perchta je na odru delovala kot nekakšna črna vdova, ki je izkušeno preklapljala med različnimi vrstami vokala. Moja primarna skrb, da bom priča veseljaškemu folk metalu, je bila hitro pozabljena, potopil pa sem se lahko v prijeten folklorno obarvan black metal, ki je mestoma spominjal tudi na Dornenreich. Med različnimi vokalnimi izvedbami pa me je najbolj navdušilo clean petje v nemščini, ki me je spominjalo na stare pesmi Marlene Dietrich. Kdor band pozna, mi ga zagotovo ni treba v nič prepričevati, drugim pa po mojem ne bo žal, če boste sledili mojemu priporočilu. (Dejan)


Endstille na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Nemška black metal zasedba Endstille je bila eden izmed glavnih razlogov, da sem se odpravil na letošnji Dark Easter Metal Meeting. Moje prvo srečanje z bandom sega v leto 2004, torej je od tega že skoraj 20 let. Upam, da mi ne bo treba čakati še 20 let, da bom band znova videl, kar bi si želel iz dveh razlogov. Prvič: Band mi je všeč. Drugič: Band je imel slab oziroma pretih zvok, zaradi česar se je kitarist ves čas pritoževal oziroma skomigal z glavo, kar je nekoliko skazilo celotno izkušnjo. Slednja okoliščina je bila tudi razlog, da je a) bila publika anemična in b) začela predčasno odhajati. Sicer ne v pretirano velikem številu, a dovolj, da je bilo opazno. Pri meni je sicer tudi bila deloma prisotna nejevolja, a mi je zaigrana setlista predstavljala zadostno protiutež. Deset hipnotičnih monotonih komadov, ki so bili vzeti z različnih albumov, in sicer smo od drugega Frühlingserwachen iz leta 2003 do aktualnega oziroma lanskega DetoNation slišali tako rekoč najboljše, kar ti ponujajo. Najbolj sem užival v komadih, kot je Dominanz, Anomie, Sick Heil, Conquest Is Atheism, ki ga je z bučnim navdušenjem sprejela cela dvorana, ali zaključni Frühlingserwachen. Z obiskom muzeja, posvečenega dokumentiranju o vzponu nacionalsocializma, v drobovju je protivojna tematika v glasbi Endstille v meni nepričakovano vzbudila občutenja, ki so celotno koncertno izkušnjo intenzivirala. Pevčeva izjava »Heute abend war München die Hauptstadt von Endstilles Reich«, s katero je napovedal ta komad, pa je v tej zvezi tudi zadela žebljico na glavico. (Dejan)


Mortem na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Štiričlanska melodična black metal zasedba, med katero bi moral biti tudi Hellhammer, je v München pripotovala brez njega. Slavni bobnar od Mayhem je bil zaseden zaradi priprav na praznovanje 40. obletnice delovanja matičnega banda, zaradi česar je na njegov stolček sedel Eivin Brye, bobnar od Tsjuder. No, če že nisem znova videl Hellhammerja pri delu, pa zdaj vsaj osebno poznam vse člane od Tsjuder (op. a., z Eivinom sem imel priliko govoriti med signing sessionom). A vrnimo se v dvorano. S strani, kjer so okna, je zaradi zgodnje ure še vedno sijalo sonce, kar pa verjetno ni bil razlog za začetni slabši obisk pod odrom. Morda je za to odgovorna slabša prepoznavnost banda, ki je bil ustanovljen leta 1987, leta 1989 izdal demo Slow Death in nato po ustanovitvi Arcturus poniknil do leta 2019, ko je naenkrat presenetil s prvencem Ravnsvart, s katerega smo pričakovano slišali največ komadov. Začetek nastopa je bil posvečen temu, in sicer z naslovnim komadom in komadom Aftermath. Nato je sledil izlet v preteklost, band je zaigral komada Slow Death in Agonized to Suicide, oba sicer prirejena, kakršna sta izšla na ponovni izdaji izpred dveh let. Nato spet skok v sedanjost, kjer smo do konca bandovega nastopa tudi ostali, tako da je ta na koncu odigral skoraj celoten prvenec, izpustil je le komad Blood Horizon. Band se skoraj ne bi mogel bolje predstaviti, da pa si je tega tudi več kot želel, je ves čas nastopa izkazoval pevec, ki je ves čas iskal kontakt s publiko, delil »kepice«, bil kar zgovoren in napovedoval vsa imena zaigranih komadov. (Dejan)


Abysmal Grief na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Po večkratni dozi black metala sem se odločil, da si vseeno privoščim pikico dooma. Ko sem šel iz glavne dvorane Werk v dvorano Halle, me je že pri vhodu pričakala megla. Moj prva misel: »Žigi to sploh ne bi bilo všeč, hehe!« Poleg megle, ki se je dvigala iz dvorane, je v dvorani vladal močan vonj po kadilu. »Ja, hej, konec koncev je velika noč in ljudi je treba blagosloviti!« Torej … Ob vstopu ni bilo pretirane gneče, razen morda na odru, ki si ga je delilo pet članov, od katerih je bil klaviaturist »potisnjen« ali »stlačen« v sprednji levi kot. Italijani so bili ves čas nastopa poleg megle zaviti tudi v rdečo barvo, z odra je bliskalo ritualno ali mašno vzdušje, ki so mi ga pokvarili obiskovalci v zadnjih vrstah, ki so nastop Abysmal Grief izkoristili za čvek. Zakaj že? Razumel bi, če bi bilo zunaj slabo vreme, tako pa smo imeli sonce in 20 stopinj. A dobro, nazaj na oder, kjer mi je seveda takoj v oko padel pevec s svojim pultom za mikrofon. Na ta način je spominjal na govornika, pridigarja, ki na veder rokerski način deli pravoverni doom metal. Nenasičeni in melodični glasbi ni bilo težko slediti, med instrumentalnimi deli pa je pevec večkrat izkoristil »premor«, da nas je blagoslovil še s sveto vodo. Ali belim vinom? Krvjo? Nisem tako krščansko izobražen kot naš Ožbej, da bi znal pravilno ubesediti vse z očmi zaznano. (Dejan)


Cult Of Fire na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Drugi dan festivala se je po službeni dolžnosti glede na razpored zame začel kar pozno, a me je ta uvodna sprostitev ob uživanju nastopov Endstille in Mortem, kjer sem novinarske podvige prepustil Dejanu, dobro pripravila na nastop eksotikov Cult Of Fire. Priznam, da sem bil sprva zelo skeptičen, kaj pričakovati od nastopa banda, saj sem zasedbo poznal le po službeni plati. Eksotično pri celotni stvari je že samo dejstvo, da band prihaja iz Češke, spogleduje se pa tako glasbeno, še posebej pa vizualno z ezoteričnimi, hinduističnimi kot tudi budističnimi prijemi. In tako sem ob odkritju zavese, ki je pred tem zakrivala oder, ostal brez besed, saj ta ni spominjal na klasični oder ob koncertu black metal zasedbe, temveč na gledališko sceno s tematiko iz Arabskih noči. Brez corpse painta, sivine in mračnosti, le obilica živih barv, sadje in štirje zamaskiranci, katerih osrednji lik z rogovi na glavi je kot šaman pripravil ceremonialno mizo za enourni ritual, medtem ko je bobnar zavzel svoj prestol za bobni, kitarista pa sta »po turško« sedela na ogromnih stolih s kačjo glavo kot naslonjalom. Seveda je bila prva misel povezana z Batushko, a je že prvih nekaj akordov potrdilo, da Cult Of Fire svojo glasbeno identiteto iščejo drugje. Cult Of Fire so takoj pokazali dva obraza, saj so agresivnim in hitrim black metal riffom dodali to melodično in spevno noto z že prej omenjeno orientalsko-mistično podlago. Glede na vizualno kuliso je bilo tako razumljivo, da publika koncert požira z očmi in se le z manjšimi izjemami razdaja tudi gibalnim užitkom. Sam sem bil znova razočaran nad uporabo efekta megle, ki mi je pokvaril pogled na oder. Je pa zato svoje naredila glasba, ki me je potegnila vase in me kot zapeljiva kača zvabila v svoj uročeni objem in me do konca ni izpustila. Vem, da se bo zdaj slišalo nadvse idiotsko, ampak kljub ekstremni glasbi in epskemu gledališčnemu odrskemu prizoru sem se zalotil, da sem ob nastopu Cult Of Fire v mislih vlekel vzporednice s filmom Indiana Jones in tempelj smrti. Blasfemično mišljenje, a človeški um je včasih nerazumljiv. Vsekakor pa je bil nekaj manj kot uro dolg nastop Čehov več kot prijetno presenečenje in nekako se bom kaj kmalu moral spogledati z njihovo diskografijo, da ob naslednjem snidenju ne bo več glasbenih presenečenj, novih vizualnih podvigov pa se že zdaj veselim. (Žiga)


Thy Catafalque na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Če je bil prvi festivalski dan zame lepo razporejen in sem se lahko v miru sprehajal iz ene dvorane v drugo, je drugi dan bil začrtan povsem drugače. Takoj po eksotičnem doživetju s Cult Of Fire v glavni dvorani Werk je bila moja naloga enostavna – prebiti se v manjšo dvorano Halle, kjer so svoj nastop že začeli Thy Catafalque. Podobno kot prej sem se tudi pri Madžarih podal v zelo neznane vode oziroma iz svoje glasbene cone udobja. Metalski arhivi band žanrsko umeščajo v krog avantgardnih metalcev. Širok pojem, ki me je navdajal s skepticizmom, in bandu, ki ga pred tem še nisem poznal, mogoče celo dodal malce negativno noto. Thy Catafalque je na sceni že 26 let in je najprej bil mišljen le kot studijski projekt, ki pa je začel koncertirati šele pred dobrimi tremi leti. Če sem bil pred nastopom skeptičen, se je ob prihodu v dvorano to razblinilo in tako sem že drugič ta večer preprosto ostal brez besed. Beseda avantgardno pri glasbi Thy Catafalque enostavno najde svoje mesto, saj gre za glasbeni koncept, ki se ne sprehaja po različnih žanrih metala z določeno rdečo nitjo, temveč išče nasprotja, išče kontroverznost in jo zapakira v nekaj prefrigano nadzemeljskega. Če je band na prvi pogled ob uvodnih stihih še deloval kot klasični rock band, se je že kar hitro pokazalo, da gre tukaj za veliko več. Kar naenkrat so se pevcu na odru pridružili še dve pevki in pevec, ki so vsak s svojo raznolikostjo glasbeni podlagi razprli krila in jo ponesli na vse strani glasbenega neba. Opazno sem bil eden izmed redkih, ki banda predhodno ni poznal, saj je večina publike točno vedela, kaj jih čaka, in z navdušenjem požrla vsak drobec energije ter jo v trojni meri tudi vračala. Od težkih doom prijemov, growla, nežnih dvoglasij do ženskega black metal krika … Thy Catafalque so postregli z vsem. Da pa bo mera polna, so na polovici seta vsi člani banda zapustili oder in naredili prostor čelistki. Ta predrznost, da na festivalu zagrenjenih metalcev svojemu nastopu dodaš klasični pridih, ni več novost, je pa vsekakor v izvedbi Thy Catafalque svojevrstno doživetje. Madžari so nastop v nabito polni dvorani za moje pojme zaključili prehitro, saj je bilo to doživetje res edinstveno, in če se spomnim na znan citat iz šolskih dni »Prvega ne pozabiš nikoli«, tako bom prvo srečanje s Thy Catafalque še lep čas hranil v dobrem spominu. (Žiga)

 
Sodom na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Po dveh zame netipičnih glasbenih doživetjih je bil čas za okrepčilo in klasični tevtonski thrash metal z legendarnimi Sodom. Čeravno sem bil od prejšnjih nastopov več kot prevzet, je sprehod nazaj v klasične vode še kako prijal. Sodom sem nazadnje za nekaj komadov ujel na lanskem festivalu Eindhoven Metal Meeting in tokrat je bil že čas, da se z velikani nemškega thrash metala spet srečam. Tako sem lahko zaradi neprekrivanja nastopajočih v dvorani brez težav našel mesto in bil ob zvoku bombnega napada iz ozvočenja pripravljen na thrash metal razvrat. Sodom so že 43 let del metalske scene in so band, ki je številnim velikim utrl pot ter pokazal, kako se zadevi streže, in takšen odnos imajo še zdaj. Brezkompromisno žaganje z obilo sarkazma in energije ter jebivetrski odnos so Tom in druščina pripeljali tudi v München in znova pokazali, da kljub letom z odrsko prezenco prekašajo marsikateri veliko mlajši band. To se je odražalo tudi v publiki, ki je s podlago v obliki komadov Among the Weirdcong in Jabba the Hut od samega začetka divje čupala in moshala. Takšna energičnost ni nikogar v dvorani pustila hladnega, nabito polna dvorana pa je skandirala in sodelovala z bandom, kar sem zadnje čase med koncerti velikokrat pogrešal. A kot že rečeno – Sodom in stric Tom vedo, kako se zadevi streže, in tudi s takšnimi prefriganimi zadevami, kot sta podajanje piva med publiko in celo kajenje na odru kot v dobrih starih časih, enostavno popestrijo koncert v pravi meri. Kot češnja na torti pa je k nastopu svoje dodal tudi žlahtni izbor legendarnih komadov, ki so rohneli iz ozvočenja in dobesedno trgali gate od začetka do konca. Kdor še ni doživel Sodom v živo, naj si to zver ogleda in sam presodi, ali so vsi ti hvalospevi preveč ali pa sem še premalo vživet v thrash mašinerijo, ki je s komadi Agent Orange, Remember The Fallen ter Outbreak of Evil zarezala, žagala in na koncu razžagala vse pred seboj. Sodom so in bodo ostali eminenca nemškega thrash metala, ki še po tolikih letih ne izgublja na moči. (Žiga)


Sylvaine na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Po tako intenzivnem nastopu Sodom se je Dejan odločil, da bo moči prihranil za zadnji band večera Benediction, mene pa je, kot že dvakrat poprej, v manjšo dvorano povlekla radovednost, kjer so se na nastop pripravljali Sylvaine. Razlika je bila tokrat le v tem, da Sylvaine oziroma solo projekt multiinstrumentalistke Kathrine Shepard poznam že od prej, le da mi dekleta z bandom v živo še ni uspelo ujeti. Torej je bilo več kot jasno, da bom tokratno glasbeno popotovanje končal še na četrtem kotičku raznolike metal scene. Dodobra napolnjena dvorana je že tudi nestrpno čakala na čudo, ki se skriva za imenom Sylvaine, in skladno s časovnico so brez posebnega uvoda oder zasedli trije gospodiči in dama. Seveda je že sam pogled na oder predstavljal konkretno nasprotje s Sodom, glasbeno pa sta bila ta banda vsak na svojem bregu, z eno in najbolj pomembno povezavo – metalom. Sylvaine preigravajo posrečeno mešanico sodobnega black metala z blackgaze primesmi, ki vlečejo vzporednice s francoskimi Alcest, s katerimi je Kathrine v preteklosti tudi že sodelovala. Če je sprva delovalo, da bo odrska prezenca banda v primerjavi s Sodom tudi dosti bolj statična, je Kathrine že takoj po uvodnih riffih nakazala, da bo ta večer celotni oder njen in se ob divji zvočni kulisi premikala po odru ter izražala čustveno energijo, ki jo skrivajo tudi njeni komadi. Seveda se je mogočni glasbi pridružil tudi izjemen krik, ki je zarezal v kožo, in tisti, ki je Sylvaine slišal prvič, se je lahko videnemu le čudil. Čeprav je pred kratkim band izdal EP z naslovom Eg Er Framand, so Sylvaine tokrat največ pozornosti posvetili zadnji plošči Nova, ki je tudi mene najbolj prepričala. Mešanje agresivnejših delov z nežnimi melodijami ob še nežnejšem vokalu je bil pravi balzam za ušesa. Kathrine in gospodiči na odru so delovali kot homogena celota in s svojo glasbo dosegli še zadnjega skeptika v dvorani. Uro dolg nastop je preprosto minil prehitro in nadejam se, da bom Sylvaine v živo lahko spet kmalu ujel. (Žiga)


Benediction na Dark Easter Metal Meetingu 2024
Žiga mi je dal kar dosti časa za dihati, dokler nisem spet prišel na vrsto za delo. To sicer ne pomeni, da sem vse bande med Abysmal Grief in Benediction izpustil. Privoščil sem si Cult Of Fire in Sodom, za kaj več pa mi ta večer, oziroma bila je že noč, noge niso več služile. In preden začnem z opisom nastopa, se vam moram opravičiti. V reportaži bandovega lanskega nastopa na Kaltenbachu sem zapisal, da se bo poročil basist, kar ni bilo prav. Poročil se je bobnar, ki v zakonu zelo uživa (op. a., tako sem izvedel med signing sessionom). Ker po mojem »moškem« mnenju bobnar zgleda boljše od basista, to predstavlja še večjo škodo za ženski svet. A kaj hočemo, boljši smo pač že oddani. Tako, dovolj rumenega tiska, gremo na oder. Benediction so za münchenski nastop nekoliko prevetrili setlisto, tako da smo slišali dokaj spremenjen set komadov. Med drugim je Rabid Carnality proti koncu nastopa zamenjal uvodnega Iterations of I, začetek nastopa pa je po instrumentalnem uvodu pripadal komadu Unfound Mortality s ploščka Transcend the Rubicon. Takojšen skok na začetek devetdesetih je naraščajočemu številu čupavih glav pod odrom torej sporočil, da bomo ta dan slišali čistokrvni old school death metal. Ker je setlista na voljo na spletu, te ne bom opisal do potankosti, temveč bom izpostavil le zadeve, ki so se mi takrat in se mi še zdaj zdijo tako ali drugače pomembne. No, kot prvo ne morem mimo tega, da ne bi omenil, da je še zmeraj aktualni album Scriptures bandu res odlično uspel. Vedno znova sem navdušen nad komadoma Scriptures in Scarlet in Stormcrow, ki sem ju v živo znova z veseljem sprejel. Po drugi strani (beri: na drugi strani diskografije) pa je tudi bilo prijetno slišati komada s prvih dveh albumov Subconscious Terror in The Grand Leveller ali kar dva komada s preko 30 let starega EP-ja Dark Is The Season. Razgibana setlista in znova šaljivo razpoloženi Dave Ingram, ki je iz rokava stresal eno šalo za drugo, sta dajala občutek, da h koncu nastopa potujemo s svetlobno hitrostjo. Za komad Shadow World je recimo povedal, da tega v živo že dolgo niso igrali, razen pač en dan prej in še takrat izredno hitro, zato naj ga snemamo, da bomo imeli za to dokaz. No, v času tega komada smo bili že krepko v drugi polovici bandovega nastopa, ura se je približevala eni zjutraj, moči so množično pojenjale, dvorana se je začela prazniti od zadaj. A kdor je ostal, je za konec prejel relativno klasičen zaključek s pankovsko divjim Magnificat. (Dejan)
 
Kaj naj rečem za konec? Festival sem obiskal tretjič in tretjič sem se vrnil domov zadovoljen. Ker sem bil tam nazadnje leta 2019, se je nekaj bandov ponovilo, a po drugi strani je bilo še vedno več kot dovolj »svežih«, ki so v kombinaciji z »dobrimi starimi« tvorili odličen program. Izlet v bavarsko prestolnico je znova kronalo odlično vreme, tako da obisk ni bil samo festivalske, temveč tudi splošno turistične narave. Komur je torej Inferno Metal Festival v Oslu predaleč, lahko v münchenskem Backstageu doživi podobno, morda celo povsem enakovredno izkušnjo. Do naslednjič torej! (Dejan)


*Avtor fotografij je Žiga Grubelnik.

SORODNE VSEBINE:
11. 10. 2013Endstille / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
18. 5. 2024
Vratolom: Warm Up
Jalla Jalla Akc Metelkova, Ljubljana
18. 5. 2024
Ralu, Relentless Youth
Mladinski center Postojna, Postojna
18. 5. 2024
Undercode, Challenger
TrainStation SubArt, Kranj
19. 5. 2024
Seventh Station
Posavski muzej, Brežice
21. 5. 2024
Wolves in the Throne Room, Gaerea, Mortiferum
Arena, Dunaj
24. 5. 2024
2x Metallica v Münchnu
Olympiastadion, München, Nemčija