Exumer so veterani nemškega thrash metala, ki jim je očitno uspelo ostati v senci tevtonske velike trojice, saj so svojo prvo ploščo izdali leta 1987 in do tu recenzirane še štiri.¹ Kakor koli, očaki so nazaj in z Death Mask Messiah so pokazali, da še niso za staro železo.

Vlogo odličnega uvoda v ploščo in vse, kar bo sledilo »odigra« že naslovna Death Mask Messiah. Začetni kitarski refren in način, kako se v glasbo vključi vokal, spominjata na pesem Arise od Sepulture. Pesem se razvije v 1000-tonski in 100-odstotni tevtonski thrash metal, pri katerem je čutiti določen vpliv Sodom. Vokal je suh, razumljiv in malenkost zlobno zveneč. Čeravno glasba ni kompleksna in je njeno glavno subliminalno sporočilo: »Svet je šel k vragu, zato moshajmo do njegovega konca!«, pesem zveni čisto solidno, sploh v delu soliranja in atmosfere, ki jo v ozadju ustvarja igranje kitarskih melodij.

Pri Blinding Skies me že postane strah, da bodo vse pesmi zvenele kot narejene po istem kopitu. Ni kaj, tehničnosti izvedbe in doslednega držanja kanonov (evropskega) thrasha ji ni mogoče oporekati, vendar ravno njena vkalupljenost² vzbuja strah, da bo v glasbi skozi ponavljanje prijemov prezgodaj in prehitro izzvenela vsa njena lepota. Na tak način izpade tudi Sin Bleeder, pri katerem me stampedo igranja kitar spominja na prijeme Sepulture, medtem ko me način petja po ritmiki spominja na petje Toma Angelripperja. Pesem tako žal ostane v spominu bolj po tem, na kaj spominja, kot po čem svojem. Izjemo predstavlja le soliranje kitar.

In potem nastopi pozitivna sprememba: pesem Eradication je nekoliko počasnejša; meša se v loncu polnomastnega thrasha in ne odstopa od do tu predstavljenih glasbenih prijemov skupine: mletje kitar, globoko brenčanje baskitare iz ozadja, zamolklo bobnanje in kitarski solo ob petju z razumljivim in malenkost hripavo hrapavim glasom, vendar zaradi bolj melodičnega refrenskega dela ostane bolj v spominu kot pesmi pred njo.

Da skupina ohranja stari dobri (apokaliptični) duh thrasherske družbene kritike, pokaže Ravishing Waste. Bobneče grmenje bobnov napove (skozi pripovedovanje) enega od jezdecev moderne apokalipse – lažne in napačne informacije. Prikaz grozljivosti zatona človeške družbe dobi celostno podobo, ko se razbesni kitarska nevihta in razdivja petje. Sporočilo o našem skorajšnjem koncu glasbeno zelo lepo zaokrožijo zategnjeno tuleči zvoki kitar.

Allocated Savagery predvsem zaradi hitrosti glasbe, okronane z melodijami radirajočega igranja kitar, zveni kot čistokrvni thrash razfuk iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pesem zaradi brezkompromisnega hrumenja, bobnenja in bučanja kitar predstavlja popoln generator circle pita, ki v svojem jedru nosi še mosh pit najbolj predanih. Vokal ima pričakovano vlogo nadzvočnega pospeševalnika sile in brezkompromisnosti thrasherskega plemenskega plesa. Podobno kot Eradication (ali še bolj zaradi zateglega igranja kitare in refrenskega dela) se pesem globoko zarije v thrashersko ožilje in vstopi v sam DNK mosherskih instinktov. Odlično!

Serpent na začetku in na videz deluje kot prikaz pretepa v prostem slogu v počasnem posnetku. Udarci bobnov, sunki baskitare in zamahi vokala kažejo lepoto moči ter učinke zadetkov udarcev. Nato se z vključitvijo melodičnega igranja kitar in spremembe načina petja naša perspektiva povsem spremeni – vstopimo v zaznavne možganske centre borcev, kjer se znajdemo v divjem valovanju v trikotniku čustvene moči, bolečine in subliminalne agresije, torej v koktajlu, ki bo najprej v glavi sprožil implozijo, ta pa se bo odrazila v fizični eksploziji udarcev in manifestaciji sile, moči in jeze navzven. Zelo dobro!

Fratricide je spet pesem, ki nas bolj kot h kritičnem razmišljanju skozi hitro rezanje kitar in suvanje bobnov požene v instinktivno thrashersko divjanje, medtem ko nas vokal, tokrat v podobi hitrega govora, ošteva in s klofutami priganja k hitrejšem gibanju in mlatenju … Hja, že drži: zdrav thrasherski duh v aktivnem mosherskem telesu. V tem duhu, sploh spodbujen s tempom bobnanja in podžgan z vibriranjem kitar, nadaljuje Scorcher. V hrumenju basa se na trenutke kot grozeči cunami dvigne in potem v sili padca požene nov val thrasherskega mosh tornada, ki tudi v trenutkih, ko se pesem pri koncu začne umirjati, z vso silo vleče za seboj, vase in k sebi.

V Frozen Ground se bobnanje in igranje kitar kot ogromna mlinska kamna vrtita eden proti drugemu in drobita ter meljeta vse pred seboj. Divjanje je tako pretanjeno filigransko postavljeno, da ne požene v fizično, ampak umsko gibanje. Tu ni avtomatiziranega moshanja, tu so jeza, strah in obžalovanje. Vokal nekoliko bolj kričeče pripoveduje besedilo. Pesem se najbolj razcveti v delu, v katerem melodika igranja kitar, ritem petja in odmev bobnov ustvarijo občutek padanja v nekakšno grozljivo praznino. V njenem zadnjem delu kitarske solaže in bolj divji tempo bobnanja razmišljanje poženejo v miselno nevihto – torej gibanje 'od znotraj', ki se stopnjuje do njenega konca. In prav ta konec – tišina – kot kontrast z napetostjo glasbe izpade popolno. Res lepo.

Res ne maram recenzirati priredb, ampak ker so Exumer posneli res dobro ploščo in so se za konec plošče odločili ponuditi Unchained Angel od Nasty Savage³, naj (jim) bo. V primerjavi z originalom je pesem počasnejša in s čistejšim zvokom. Najbolj me je zanimalo, kako bo pevec interpretiral visoke vokale, ki se pojavijo v originalu. No, ostal je na nižjih oktavah, kar mi ni toliko všeč, vendar mi po drugi plati veliko bolje zveni del pesmi, v katero se vključi igranje kitarskih solaž, s katerimi so Exumer pesmi dali dodatno širino in oklep kakovosti. Ali je priredba boljša od solaže ali ne, naj vsak presodi sam.

Kaj reči na koncu? Plošča vsebuje vse, kar potrebuje odličen thrash album: nekaj za razmislek, nekaj za jezo in nekaj za odfu**no mosh divjanje. Bodimo veseli, zadovoljni in ponosni, ko nam je skozi glasbo dano spoznati, da stare sile s polnimi pljuči spuščajo med nas udarne valove mlade in sveže thrasherske energije. Morda (zaradi dolžine prekinitev delovanja) Exumer ne spadajo v tevtonsko prvo thrash trojko, vendar so neizpodbitno sestavni del tevtonske thrasherske prve peterke.


[1] Od leta 1985, ko so začeli, so imeli do danes dve skoraj 20 let trajajoči prekinitvi.
[2] V brezkompromisno navijanje igranja kitar, divjanje bobnov in sekvenco s kitarskim solom.
[3] Resnici na ljubo poznam skupino bolj po imenu kot po glasbenem opusu.