Human Host Body sicer ne potrebujejo širše predstavitve, saj so za to v 22 letih delovanja dodobra poskrbeli kar sami, ampak ker nam pri Paranoidu v tem času ni uspelo recenzirati niti ene plošče – reportaže koncertov so druga stvar –, si vsaj poglejmo bandovo diskografijo. Trenutno je videti tako:

Human Host Body (EP, 2009)
Tape (EP, 2011)
Human Host Body / Devastated (split, 2012)
4 Song Demo (demo, 2013)
Severe Collapse (LP, 2015)
Human Host Body / Storm of Sedition (split, 2017)
Demo Tape 2018 (demo, 2018)
Orkan (LP, 2019)
Brez izhoda, brez upanja (LP, 2026)

Recenzirani album, ki je plod dela kvarteta (ta je za kratek čas postal kvintet in je danes spet kvartet, a v drugačni konstelaciji), je torej tretji celovečerec po vrsti. V slogu bandovega dolgoletnega delovanja, ki hitreje dela glasbo kot jo izdaja, naj bi bil novi že v izdelavi, a o tem na tem mestu ne bo več govora. Posvetimo se za nekaj vrstic plošči Brez izhoda, brez upanja.

Uvodni komad Swarming Death, katerega začetek je osnovan na nalezljivem stopnjevanju napetosti, nas neposredno popelje v svet kaosa in uničenja. Tako naslov albuma kot naslov prvega komada poslušalcu pravita, da smo pogubljeni, ker smo izgubljeni, zato ne čudi, da je Swarming Death pravi soundtrack smrti. Gre za death metal ep, posvečen uničenju človeštva, ki se tekstualno kljub vmesni in kasnejši prevladi d-beat ritma ne prestavi niti za milimeter. Ob tako privlačnem riffu se mu tudi ni treba.

Četudi uvod nakazuje drugače, se Human Host Body počasi začnejo umikati od počrnjenega death metala in prepustijo prevlado crust in hardcore obarvanim napadom, ki se tudi močneje skladajo z bandovo miselnostjo. Na sredini albuma nas torej čaka več kompaktnejših, torej kratkih in hitrih komadov; najkrajši – Slow Peace to the Gallows – komaj preseže dolžino ene minute.

Proti koncu albuma, natančneje z zadnjim komadom Dehumanized Modernity, sledi še en preobrat, in sicer nazaj v poznane, uvodne vode. In čeprav smo spet pri death metalu, kaj takega od Human Host Body nisem pričakoval. Vsaj ne več na tem albumu, saj je bila »grinderjada« tako zelo močna in tako rekoč vseprisotna. A morda se je band ravno zaradi tega odločil, da z vso preostalo močjo tankovske eskadrilje v obliki Dehumanized Modernity dobesedno povozi in zmaliči vsakogar, ki je zdržal do tega trenutka albuma. Človeško telo je trpežno, um marsikdaj še bolj, zato poteka maličenje počasi in ponovno poseže po d-beat strelskem vodu, kjer postanejo tankovski koleščki premalo učinkoviti. In ko je že vsega tako rekoč konec, posuje zaključni kitarski riff poslušalca z žalostjo iztrebljene človečnosti na Zemlji.