DEJAN: Če bi se družba danes resetirala, bi ti to bilo po godu?
LUKA: Odvisno, v kaj bi se resetirala. Če me sprašuješ, ali bi civiliziran človek moral izginiti, potem bi to bilo po mojem okusu. Moderen človek si ne zasluži kisika na tem planetu. Preveč se zavedamo samih sebe in se dojemamo izven naravnega sveta. Če me sprašuješ, v kaj bi se mogla družba resetirati, pa je odgovor dokaj kompleksen. Enostavno povedano: naš način dojemanja samih sebe in narave okoli nas je verjetno pripeljal do tega, da svet kolapsira. In tukaj ne mislim na družbeni kolaps, ampak na kolaps biosfer.
DEJAN: Tako, pravilno si razumel moje vprašanje in podvprašanje, ki ga nisem postavil. Potem bi bilo najbolje, da se enostavno vrnemo h koreninam, nazaj k naravi?
LUKA: Vračanje k naravi lahko zveni hipijevsko ali pa najdemo vzporednice z desničarsko retoriko vračanja k tradicijam in naravi. Ključen problem je, da se preveč zavedamo samih sebe, kot neke entitete nad vsem in predvsem izven kroga življenja oziroma narave. Če bi se zavedali, da smo del nečesa in da naša dejanja vplivajo tudi na druge sfere, bi se drugače obnašali in razmišljali.

DEJAN: Kaj te najbolj muči pri današnji družbi?
LUKA: Najbolj me mori toleriranje fašizma in normalizacija tega. Mori me apatija ljudi do vseh grozot, ki se dogajajo.
DEJAN: Je odgovor revolucija? Sam sem mnenja, da nikoli nismo zapustili fevdalizma, ta je samo spremenil obliko. Kaj meniš?
LUKA: Revolucija je odgovor! Ampak vprašanje je, kakšna revolucija. Ni vsaka revolucija dobra revolucija, predvsem če pomislimo na Latinsko Ameriko in Bližnji vzhod. Revolucijska gibanja radikalno levega pola v zahodnem svetu so vedno bolj marginalna in imam občutek, da so sprijaznjena s propadom družbe. Če se izrazim bolj enostavno; čutim neko mizantropijo in utrujenost radikalno levih gibanj v Evropi in Severni Ameriki. Individualizem razumem kot produkt kapitalizma, kjer se lahko vsaka identiteta trži. Tako vidim tudi aktivizem, ki prihaja v medije: pri tem je pomembnejše, da je to nek trend na TikToku ali Instagramu in istočasno zadovolji ego v smislu, da človek naredi nekaj pomembnega in je zato boljši od ostalih. Pogrešam, ko je bil največji teror black block, strategija tako dobra, da so nam jo ukradli celo fašisti.
Strinjam se s konotacijo na fevdalizem predvsem z vidika »tehnofevdalizma«. Ampak ta fevdalizem je omogočil kopičenje kapitala v kapitalizmu.
 

DEJAN: Kaj te najbolj jezi?
LUKA: Fašisti.

DEJAN: In kaj te najbolj prizadene?
LUKA: Apatija.

DEJAN: V kolikšni meri je glasba Human Host Body tvoj ventil?
LUKA: Brez vaj in koncertov bi postali verjetno vsi bistveno bolj depresivni. Human Host Body nam je dobesedno ventil/terapija.

DEJAN: S katerim komadom se lahko najbolje poistovetiš? Kateri najbolje izraža tvoje osebno nestrinjanje z današnjim stanjem v svetu?
LUKA: Nobeno besedilo mi ni najljubše. Vse so to ideje in teorije, ki vplivajo name. Najbolj me veseli, če kdo prebere besedila ali pa smo ga na kateri koli način radikalizirali.

DEJAN: V kolikšni meri je stanje pri nas doma reprezentativno za ves svet?
LUKA: Živimo v verjetno najbolj varnem delu sveta, tako z geopolitičnega vidika kot z vidika kolapsa biosfere. Če primerjamo, kaj se dogaja v Sudanu ali Gazi, kjer se jim je kolaps že zgodil. Ali če pogledamo, kako gori centralna Afrika, je tisto, kar se dogaja v Franciji (poletni požari), mačji kašelj. Kolaps se ne zgodi čez noč kot v filmih, ampak kolaps so zidovi, ki se počasi približujejo in vedno bolj bo tesno. To, kar se dogaja pri nas doma, je na nek način šele začetek.
DEJAN: Če smo komaj na začetku, bi še lahko potegnili ročno zavoro in se izognili najhujšemu? Ali je prepad že čisto preveč blizu?
LUKA: Čas za ročno je mimo. Če želiš prispodobo: mi smo kot človek, ki se je vrgel v prepad in misli, da leti. Dno je vedno bližje. Razlika je, da se eni tega ne zavedajo, in še zmeraj mislijo, da letijo, eni pa so sprijaznjeni, da je dno konec.
Enostavno ne vidim nobene poti, kako bi se izognili temu. Ne vidim politične volje, ki bi to spremenila. Dokler »naša« – in s tem mislim na zahodni kapitalistični svet, skupaj z Azijo – potrošnja in lagodje nista ogroženi, se ne bomo premaknili.
Všeč mi je bil en zapis pred dnevi ob posnetku, ko je poplavilo dolino med Nepalom in Kitajsko: »Podnebne spremembe se bodo kazale v obliki niza nesreč, posnetih z mobilnimi telefoni, ki se bodo vedno bolj približevale kraju, kjer živite, dokler jih ne boste posneli sami s svojim telefonom.« Pariški sporazum je propadel, stopinja in pol globalnega segrevanja je že najboljši scenarij, najbolj topel avgust, odkar merimo, El Niño … Brez izhoda, brez upanja …
 

DEJAN: Kje pa vidiš odstopanja od »vsega sranja«, ki se dogaja drugod, a še ni dosegel praga naše domovine?
LUKA: Ker smo majhni in geopolitično nepomembni, določene stvari pridejo počasneje. Ampak kot sem povedal v prejšnjem odgovoru, smo na najbolj varnem delu sveta… trenutno.

DEJAN: Volitve: da ali ne?
LUKA: Da. Ne vem, zakaj bi bil odgovor ne.
DEJAN: Rad grem na volitve, ne glede na to, kakšen je rezultat. Demokracija je v mojih očeh edina prava rešitev. Ampak … glede na letošnje povolitveno dogajanje pa sem postal konkretno skeptičen, ali je demokracija res primerno orodje za vse polnoletne ljudi. Sem mnenja, da določene pravice ne bi smele biti samoumevne, da bi si bilo treba določene pravice zaslužiti, tako recimo tudi volilno pravico. Ampak ja, kako to doseči?
LUKA: »Don't hate the player, hate the game«, ha! Oziroma »če bi volitve kaj spremenile, bi bile nelegalne«, tako nekako gre ta anarhistični rek. Tvoja frustracija je enaka kot moja. Jaz grem še s težjim srcem na volitve, ker dejansko ni nobene opcije, ki bi mi bila dejansko blizu in vedno glasujem samo, da ne bodo desni na vladi. Tukaj moram razložiti, da moje anarhistične ideje ne verjamejo v funkcionalnost takšnega sistema in grem na volitve zgolj iz izkušenj, da ko so desne vlade, so prostori in ljudje, ki so meni blizu, v rizičnih situacijah.
Volilna pravica je bila izborjena s krvjo in zato je zame ključna. Zdaj, da je izvoljena neka stranka, kot je Resni.ca ali katera koli desna opcija, je problem izobraženosti družbe. To »naš sistem« ne bo rešil, ker ni interes imeti ljudi, ki kritično razmišljajo. »Naš sistem?« S tem mislim globalno. Jaz demokracijo razumem tako, kot jo razlaga naša ustava, torej volja ljudi je nad vsem. Ampak volja ljudi se izvaja enkrat na štiri leta. Rad bi imel demokracijo, kjer obstaja politična odgovornost, kjer ljudje res vladajo. Trenutno nam vlada kapital. Kako to doseči, na to pa nimam nekega jasnega odgovora. Ključni sta izobrazba ljudi in empatija.

DEJAN: Demokracija: da ali ne?
LUKA: Da,  ampak to, kar imamo, ni demokracija.
DEJAN: In kako bi to poimenoval?
LUKA: To je plutokracija, diktatura kapitala pod krinko demokracije. Tisto, kar izbiramo na volitvah, je samo odgovor na vprašanje, katera elita, zbrana okoli kapitala, bo največ profitirala. Levi in desni pol pri nas so samo etikete za dve interesni skupini. Levim akterjem je ravno za človekove pravice, tako kot je desnim ravno za klerikalne ideale, ključen jim je profit. Oni nam prodajajo ideale, vezane na našo identiteto in prepričanja.

DEJAN: Zakaj je anarhija boljša opcija?
LUKA: Odgovore na takšna vprašanja je težko strniti v par povedi, da bi bila pravilno razumljena. Predvsem je problem, da oseba, ki bo to brala, morda ne razume anarhije kot to, kar je. Ampak anarhizem morda ni najboljša opcija za globalno situacijo. Internacionalizem in socializem sta morda boljši opciji. Kakor koli pa ključno načelo anarhizma je, da moje meje se končajo tam, kjer se tvoje začnejo in mislim, da bi tak način življenja rešil marsikateri problem. Druga pomembna stvar, ki me je anarhizem naučil, je, da izprašam vsako dano realnost. Tretja stvar; človeštvo je živelo v nekakšnem primordialnem anarhizmu večino našega obstoja, ampak ne bi šel zdaj v antropologijo. Lahko pa preveriš kakšne antropologe tipa Pierre Clastres, John Zerzan, Marshall Sahlins, ki pišejo o tem. Tudi nedavno preminuli David Graeber ima kar nekaj navezav na to temo.
 

DEJAN: Znamo ljudje sploh ceniti demokracijo ali bi bilo bolje povsod uvesti diktaturo?
LUKA: To vprašanje razumem kot provokacijo. Ne znamo ceniti svojih svoboščin, zato se kdaj soočamo z blodnjami o diktaturi.
DEJAN: Vprašanje ni bilo mišljeno provokativno, dovoli mi, da razložim, kaj sem mislil. Nekako sva že ugotovila, da naša demokracija ne deluje najbolje. Po mojem za to niso krivi samo odločevalci, temveč na drugi strani tudi mi navadni ljudje. S tem se navezujem na to, ko si govoril o kolapsu biosfer, kajti po mojem smo tudi blizu kolapsu moralnih vrednot, če se ta že ni zdavnaj zgodil. In tukaj bi moral nekdo drug namesto nas pohoditi zavoro – diktator? Ko imajo ljudje preveč svobode, pozabijo na meje, predvsem na meje drugih, in tako smo tam, o čemer si že tudi sam govoril.
LUKA: Razumem tvojo pozicijo, ampak jo moram zavrniti, ker verjamem, da ima človek svobodo, ki mora biti nedotakljiva, in verjamem, da horizontalno organizirana družba dela najboljše. Žal sem tukaj naiven in istočasno absoluten, morda na meji fanatizma. Diktaturo absolutno zavračam, ker smo videli v preteklosti, kaj pomeni. Prav tako imamo primere nekih horizontalnih družbenih organizacij. Sam sem bil del zgodbe, ko smo se horizontalno organizirali in zasedli zapuščeno tovarno Inde. Primeri iz zgodovine so lahko Pariška Komuna, Nestor Mahnov je organiziral Revolucionarno uporniško armado Ukrajine v začetku prejšnjega stoletja, CNT-FAI prav tako v španski revoluciji v 30-ih letih, neke sorodne frakcije vidimo v Rojavi ali Zapatisti v Mehiki … To so vse primeri iz novejše zgodovine, ki so delovali na načelu horizontalne organizacije.

DEJAN: Vrniva se k vaši glasbi, konec koncev si naslov albuma malo prej tudi sam uporabil kot orodje za lažje razumevanje argumenta. Naslov vašega zadnjega albuma torej pravi, da upanja ni. Upanje torej res ne obstaja? Nimamo več ničesar, kar bi nas lahko navdajalo z upanjem?
LUKA: Naslov se navezuje na eno pesem kultnih Borghesia Ni upanja / Ni Strahu. Album nosi isti naslov in je izšel leta 1987. Seveda pa ni to le zgolj poklon, ampak tudi nek občutek, ki ga imamo, ko se soočamo z osmišljanjem realnosti, ki nas obdaja. Shout out Bužinelu, ki je sam poštekal to referenco!

DEJAN: Ti osebna zapuščina kar koli pomeni? Če te jutri ne bi bilo več, bi obžaloval, da nisi pustil (večji) pečat na drugih?
LUKA: Ne, nimam ega. Pomembneje mi je, da sem zvest sebi in svojim idealom. Več mi pomenita trdoglavost in vztrajnost. Če pa vplivam na koga, mi to tudi nekaj pomeni, ampak nikoli nisem želel biti bilo komu idol, ker tudi jaz nimam idolov.
DEJAN: Pa bi vseeno rekel, da se po nekom zgleduješ? V kolikor sploh obstaja razlika …
LUKA: Priznam, da sem se zdaj moral globoko zamisliti, da sem našel odgovor. Zgledujem se po ljudeh, ki so mi blizu in ustvarjajo stvari, ki bi jih želel tudi jaz, a jih ne. Bodisi to v umetnosti, karieri ali življenju.

DEJAN: Je egoistično misliti, da je treba vplivati na druge?
LUKA: Ne. Ker moje razmišljanje oziroma moj jaz je bil pod vplivom določenih ljudi, ki so me radikalizirali in spremenili moj pogled na svet. Če pa misliš na neke influenserje, potem pa se strinjam.
DEJAN: Jaja, si me pravilno razumel. Influenserji so samo ena stvar več, ki je v današnji družbi narobe.
LUKA: Ampak influenserji samo prodajajo misel, da oni vplivajo na druge. Mislim, da je njihov cilj zgolj narcisoidno zadoščanje samim sebi. Vse je produkt.

DEJAN: Kdo bo na koncu preživel?
LUKA: Planet se bo vrtel, dokler ga ne bo sonce pojedlo. Mi smo le ena izmed vrst, ki so zgrešile svojo evolucijsko pot.

DEJAN: Kaj si želiš za Human Host Body v prihodnosti?
LUKA: Huh, da še igramo, da snemamo nove stvari, da gremo na turneje, da delimo oder s cool ljudmi, da vidimo nove place, nova mesta …