Newyorški trio Imperial Triumphant so posebneži, ki s svojim neukročenim glasbenim slogom rišejo sodobno časovno, dekadentno-kaotično in iztirjeno človeško bit, ki jo ogrožajo umetno ustvarjeni strojni plenilci sredi neskončne betonske džungle. Odeti v črne plašče z obrazi, skritimi za zlatimi maskami, in okrašeni s prestižnim zlatim nakitom že kar 20 let vizualno naznanjajo tisto moderno človeško razsipnost in pohlep, ki nas kot mesojeda bakterija počasi, a zagotovo, požira korak za korakom. Njihovo glasbeno ustvarjanje pravzaprav ne pozna meja. Na Metal arhivih so definirani kot avantgarden, tehničen black/death metal. Z osnovo bi se kar strinjal, sam pa bi dodal še ščepec jazza, ki se ga okusi že po prvem poslušanju.

Spomladi je trio izdal svoj šesti celovečerec, naslovljen Goldstar s podnaslovom oziroma pripisom »Nine Class ‘A’ Tunes« – devet prvorazrednih skladb. Torej so nam na prvo vprašanje, koliko skladb obsega album, že odgovorili, preden smo se to sploh vprašali, torej devet. Ampak, kot sedaj že vemo, so Imperial Triumphant kritika današnji dekadentni družbi in nas s to reklamo, kot je to običaj za reklame, rahlo zavajajo, saj na albumu ni devet pravnomočnih skladb po definiciji (kaj točno je definicija pravnomočne skladbe, se da debatirati, ampak zame je to skupek zvokov, ki so nekako matematično razporejeni v tvorbo smiselne celote, tako nekako), ampak gre pri NEWYORKCITY za manj kot minutni improvizirani noize/scream z gostujočo pevko/kričačico Yoshiko Ohara, skladba Goldstar pa je zgolj reklama za istoimensko znamko cigaret. Kaj pa drugih sedem skladb? Brez skrbi, tukaj bo vsem ljubiteljem ne ravno plesnih viž postalo toplo pri srcu.

Že prva skladba Eye of Mars udari kot materina dlan po ličku otroka, ki pri dvanajstih prižge cigareto. Totalno disharmonična skladba hitrih in nepredvidljivih ritmov je dopolnjena z zvoki trobil gostujočih glasbenikov Bena Hankla in J. Walterja Hawksa, ki s skupino sodelujeta že od leta 2018. Ta trobila hudičevo spominjajo na zgodnje Laibach, kar meni osebno več kot prija. Ko smo že pri gostujočih glasbenikih, naj omenim še Thomasa Haakeja (Meshuggah) pri recitalu in spremljevalnem vokalu skladb Lexington Delirium in Pleasuredome, pri slednji pa na bobnarskem stolčku sedi en in edini Dave Lombardo (Fantomas, Misfits, Mr. Bungle, ex-Slayer, ex-Testament …). Gre za sila psihedelično jazzy-fuzijo z Lombardu primernimi bobnarskimi vložki. Imenitno. A poleg gostujočih glasbenikov se na albumu znajde tudi kak gostujoči riff. Kaj je danes originalno in kaj ne, bi lahko predstavljalo predmet obširne debate, ampak moje mišljenje pravi, če je nekaj umeščeno in doda skladbi tisto piko na »i«, zakaj pa ne?

Tako je osnovno gonilo skladbe Hotel Sphynx Händlova Sarabanda, ki se proti koncu tudi javno pojavi samostojno kot elektronsko prirejen vložek, kar mi iz spomina takoj prikliče prirejeno verzijo Purcellove pogrebne glasbe za kraljico Mary iz Kubrickove Peklenske pomaranče. Morda je to tudi razlog, da je ta skladba moj absolutni favorit albuma. Naravnost odlično, Händlove note, prirejene v deathmetalski tremolo, res vrhunsko.

Po podrobnem poslušanju pa sem na svoje presenečenje še enega vsiljivca odkril v zaključni skladbi albuma, Industry of Misery. To je prav tako nekoliko prirejen zaključni riff ene redkih zares dobrih skladb skupine The Beatles, imenovane I Want You (She’s so Heavy). Mnogi špekulirajo, da naj bi ravno ta riff bil prvi doom riff, ki je bil kadar koli ustvarjen. Hmm … res je, da je izšel leto dni pred tistim zloglasnim riffom skupine Black Sabbath, čeprav je bil osnutek tega riffa narejen že precej prej, ko so se Black Sabbath še predstavljali kot Earth. Takrat je imel ta legendarni riff sicer en ton več, ampak je kljub temu zvenel hudičevo zlovešče, a to raje pustimo za kakšno drugo razpravo. Kakor koli že, v skladbi Industry of Misery ta degradirani Beatle-riff najde ustrezno mesto z ustreznim zvenom in album kot celoto vrhunsko zaključi. Bravo.

Skratka, album Goldstar je kot vsi drugi albumi skupine Imperial Triumphant na prvo žogo zelo težko prebavljiva gmota nešteto informacij, za katere poslušalec pač potrebuje čas za dojemanje in razumevanje. Po poslušanju pa je album z nekaj več kot 38 minutami precej krajši kot njegovi predhodniki, zato percepcija albuma morda nekoliko hitreje pride do bistva in posledično tudi prej zleze pod kožo. Vsekakor gre za res dober in skrbno premišljen izdelek, ki je obvezen na medijski polički ljubiteljev drugačnosti.