Verjamem, da doživi vsak metalec v svojem metalskem življenju »obdobje čarobnosti« oziroma blaženosti. To je čas, ko z dušo vsrkavamo opoj metala in s celim telesom uživamo v njem; v vsej njegovi sili, moči, bolečini, surovosti in sproščujoč(n)osti. Takrat se nam zdi, da se čas ustvarjanja, duh glasbe ter posameznikova osebnost združijo v eno. Tako obdobje sem sam doživel sredi 90. let prejšnjega stoletja v prejšnjem tisočletju. Takrat je luč metalskega sveta ugledala pričujoča plošča, s katero so moja pljuča prvič nerodno (in na polno) vdihnila brezmejno lepoto mraka, hladu in z njima povezane občutke bolečine, ki prevevajo dušo severa Finske.

Z valovi mračno, tesnobno, vendar ne hladno zaigranih klaviatur, preko katerih udari neizprosno in neobrušeno igranje kitar in bobnov, nas Intro (The Gate) popelje skozi temačne dveri v surov, neposreden in neukročen svet, v katerem je, kljub vsej čarobnosti in lepoti trenutkov, sreče malo in se dih smrti čuti ob vsakem vdihu. Hipoma se igranje kitar razbohoti kot ponosna stoletna jelka v vsej svoji mogočnosti; ušesom postane jasno, da lahko pričakujemo nekaj izjemnega.

In hop! Na ramena nam okrog vratu pade zanka – Noose, prva od premnogih odličnih stvaritev na plošči. Najprej kot opozorilo počasi in nekoliko iz ozadja zažagajo kitare. Ko se jim priključijo bobni, pesem ostro in hitro, kot viski, ki se zlije po grlu, čustveno grenko zapeče v ušesih. Pohvaliti moram vse¹: besedilo, način, kako ga pevec Ville Laihiala interpretira, ostro in raznoliko igranje (oziroma poigravanje) kitar Mikke Tenkule … Predvsem zaradi rezko hrapavega Villejevega petja pesem, kljub temu da skozi verze »I'll drink booze to depress myself, then I'll take the rope to express myself /…/« obravnava zelo resno temo, bolj kot resno zveni apatično in naveličano.²

Sledi ena najlepših, zame najbolj mračno mistično čarobnih stvaritev skupine – Shadegrown. Pesem prelepo izpove stanje duha temačne (finske) duše, ki ji mrak (v resničnem življenju ali kot prispodoba za konec) pomeni prijetno toplo zavetje pred lučjo (dneva ali življenja). Gre za glasbeno popolnost, ki ji na plošči ni para. Uvodni prehod od igranja nedistorziranih kitar do vključitve distorzije ustvari neprecenljivo upodobitev lepote in topline teme. Skozi razvoj pesmi, predvsem povezovanje igranja kitar ter bobnov z odmevajočim vokalom (in deklamacijami v ozadju), popolnost pride do vrha svojih možnosti izražanja. Sam se pri pesmi še vedno sprašujem, kaj pravzaprav je njen vrh: igranje kitar ali refrenski del? Verjetno je najboljši odgovor – vse skupaj.³

In že je tu poskočno samomorilska Bleed. Poskočna predvsem v smislu dinamičnosti glasbe, ki subliminalno spodbuja h gotsko metalskemu gibanju, in samomorilska po sporočilnosti, saj naslavlja občutja ob odpiranju žil z britvijo. Petje besedila je grenko, jezno ironično, polno upora in super zveneče. Je samomor oblika upora? Za nekatere ljudi zagotovo. Če petje predstavlja črko »i«, predstavlja igranje kitar (ter tukaj res slišno igranje bas kitare) piko na »i«. Spričo popolnosti spojitve glasbe z besedilom je Bleed kot celota nadodlična.

Tisti, ki mislijo vnaprej, pred smrtjo razmišljajo tudi o grobu. Keep My Grave Open je v resnici vojna pesem in izrisuje mračne občutke vojaka, ki se premika po bojišču med nepokopanimi mrliči, medtem ko se bojna črta premika sem in tja… in edina stvar, ki ostaja, je njihovo gnitje in propadanje. V tem duhu naroča: »Keep my Grave Open!« Glasba se počasi in nekako umirjeno zliva skozi igranje kitar in bobnov kot gosti oblaki bojnega strupa. Vokal je tako hripav/hrapav in iz ozadja zveneč, da vse skupaj zveni skoraj deathmetalsko. Ko Villejevo petje vzbrsti v refrenskem delu in zacvetijo kitarske mojstrovine, pesem zablesti v vsej svoji moči in lepoti.

S samomorilskimi mislimi je (tudi) povezan občutek, da ni več upanja. Občutenje takega stanja ne le na individualnem nivoju, marveč kar za celo človeštvo, izrisuje Crumbling Down (Give Up Hope). Skozi počasno plazenje zvokov nedistorzirane kitare občutek brezupnosti počasi zleze skozi sluhovode in se, ko vstopi v našo glavo, z distorzijo prične hitreje (skozi skoraj etno  kitarsko melodijo) širiti po naši telesni in duševni biti. Bolezen izgube upanja se, vzporedno s petjem, počasi širi najprej in bolj pripovedno ter nato siloviteje. Njegovo končno sporočilo ostaja odlično zlito in identično glasbenemu: opusti(te) upanje, konec je blizu. Glasba, ponovno predvsem igranje kitar in bobnov, je spet taka, da bi si boljše ne mogel zamisliti za tako pesem.

V tej prelepi godlji mračnih čustev hladnega severa ne sme umanjkati obžalovanje (ob izgubi). Na plošči najjasneje (čeravno na netemperamenten način) to čustvo naslavlja/izraža Sun Won't Shine. Pesem je lepo melodična in na kitarskih melodijah mistično mračna, vendar zaradi odtenka Villejevega petja tudi po cinizmu zapitosti dehteča. V popolnem zlivanju petja in glasbe, ki imata za posledico, da ne le pesem, marveč tudi njeno sporočilo hitro zlezeta in še pomembneje, tudi ostaneta v ušesih in možganih, se kaže pristno mojstrstvo komponiranja.

Če se je Crumbling Down (Give Up Hope) ukvarjala z osebnimi oblikami doživljanja svetobolja, nam konec sveta »od zunaj« pokaže Ode to the End. Njen uvod, zaradi intenzivnega in napetega igranja kitar ter bobnov in pridušenega petja,  zveni precej strašljivo. Strašljivost v pajčolane mističnosti odene valovanje igranja klaviatur. Ko začne Ville bolj govoriti kot peti, se v pesmi pojavi občutek, da neka človeška preroška sila (saj uporablja tretjo osebo množine) človeštvu sporoča, kako je vse zajebano oziroma zajebalo. Višji ženski vokal, ki zapoje predzadnjo kitico, prilije v pesem še cinično noto, kot bi mati (narava/Zemlja) človeštvu zapela zadnjo uspavanko. Ja, to je res prava oda koncu.

0123 je čisto prijeten, celo živahen in razgiban, manj kot dve minuti trajajoč instrumental, ki deluje kot uvod v naslednjo pesem in to je… prelepa Warrior of Life (Reaper Redeemer), zgodba upornika, ki prikaže življenje kot neskončno bitko in upor. Dramatično in melodično, vendar tudi težko žagajoče igranje kitar nas odplakne v zgodbo besedila, ki v nekem trenutku začne delovati kot že z agresijo podžgane alkoholne blodnje samoprepričanosti o vsevednosti.

In za konec, I'll Throw the First Rock, prelepa izpoved gnusa nad družbo (so)ljudi. Gnus je aktiven, kot je aktivno dinamično igranje kitar in bobnov v pesmi. Villeju uspe v glas vključiti odtenek iz grla drevenečega studa. Kot žerjavica žgoči glasbeno-vokalni gnus se zgosti v kamen (ali kroglo), ki na koncu pesmi v poku poleti v centre ozaveščanja glasbe in, v tej ali oni obliki, pusti v naši zavesti pečat udarca. Ja, pesem in plošča prvi vržeta kamen, ki se zavali skozi vso sledečo diskografijo skupine.

Tako, spoštovana metalka, spoštovani metalec, pred teboj je predstavitev še enega (po mojem mnenju prvega) bisera iz krone ustvarjanja Sentenced, skupine, ki nam je številnim na glasbeno kakovosten, zelo neposreden in ne izumetničen način odprla dveri k ozaveščanju in obravnavi mračnih dimenzij odtenkov žalosti ter njenih učinkov na naše telo ter terminalne življenjske odločitve. Želim ti, da bi ob glasbi na plošči užival/a. Metal nima (in naj nima) politične korektnosti in tabujev; Sentenced predstavljajo eno tistih skupin, ki so nas osvobodile enega od tabujev in nam odprle vrata svobodnega razmišljanja tudi o temah kot so apatija, depresija in samomor. Spoštovana metalka, spoštovani metalec, veseli se, ker ti Paranoidova knjižnica omogoča branje tudi o kasnejših monumentalnih delih skupine, kot so Crimson, The Cold White Light ter The Funeral Album.


[1] Glede na tip glasbe tudi naslovnico plošče, ki po mojem odlično upodablja eno glavnih sporočil plošče: sušenje in odmiranje človeškega duha in telesa.
[2] Torej po drugi strani kot občutje, katerega daljša obdobja trajanja lahko privedejo do samomorilskega razmišljanja in dejanj (torej se pesem tematike z doživetostjo izražanja občutkov, povezanih s samomorilnostjo, vseeno loteva resno).
[3] Pesem predstavlja tisti medij, skozi katerega najlažje zadiham in se vrnem v svoje obdobje uvodoma omenjene metalske »čarobnosti oziroma blaženosti«.