Mötley Crüe niso nikoli bili eden mojih najljubših bandov, za moj okus so bili preosladni in premalo virtuozni. Glamerji pač. Vrhunec kariere so doživeli konec osemdesetih, ko so posneli odličen album Dr. Feelgood, na katerem so se od glama premaknili močno v smeri mainstream heavy metala. Potem so prišla devetdeseta in band se je povsem izgubil. Leta 2000 so se na kratko vrnili na pota slave s solidnim New Tattoo, nato pa je spet vse potihnilo.
Te dni se je band vrnil s svojim devetim studijskim albumom Saints Of Los Angeles. Že po nekaj taktih je jasno, da takšne mešanice surovih rifov in agresivnih pesmi ne proizvajajo svetniki. Nebeško bela naslovnica skriva v nedrjih štiri umazane razcapance z oguljenimi instrumenti, ki prašijo surov heavy metal.
Pravzaprav zveni najnovejši izdelek kot logično nadaljevanje Dr. Feelgooda. Če so se takrat premaknili od glama k mainstream metalu, so tokrat naredili še korak več v smeri bazičnega kitarskega metala. Neilov vokal je izgubil še poslednjo trohico osladnosti in zveni bolje kot kadarkoli, hkrati pa so v ospredje stopili tudi ostali trije glasbeniki, še zlasti doslej vedno zadržani Mick Mars, ki je končno dobil priložnost pokazati, kaj zna. In zna marsikaj.
Po uvodnem nagovoru L.A.M.F. (pomena kratic ni težko uganiti) Mötley Crüe brezkompromisno užgejo s punkmetalsko Face Down In The Dirt, ki je odličen uvod v tisto, kar sledi in kar bi na kratko najlažje opisali kot parado rifov. Občutek imam, da je Mick Mars iz sebe bruhnil vse, kar je moral leta dolgo zadrževati v sebi, ker pač ni ustrezalo wham-bam-thank-you-mam glamovski podobi banda. Vseh 13 komadov seka direktno v žilo, od pop-metalske What's It Gonna Take, preko naslovne Saints Of Los Angeles, brutalne mid-tempo M.F. Of The Year (le kaj za vraga pomeni M.F., hehe) do Chicks = Trouble, ki obuja spomine na dobre stare party-glam čase.
Odličen album, vse kaže, da bom na stara leta vendarle postal Mötley Crüe fan.

Matija G.