Noči na festivalih so bile včasih vedno prekratke, a ko se dnevi začenjajo šele v zgodnjem popoldnevu, je časa za spanje dovolj, včasih pa tudi za raziskovanje mesta. Trezzo sull'Adda je pravzaprav izjemno prikupno mestece 30 kilometrov jugovzhodno od Milana, pravzaprav je med Milanom in Bergamom. Hotelov in drugih nastanitev ni v izobilju – če želite rezervirati kako posteljo za edicijo 2027, se je treba resno podvizati –, ima pa kar precej luštnih gostilnic in lokalčkov ter kar impresivno grajsko ruševino sredi samega mesta za vse, ki jih poleg obiska festivala zanima še kaj drugega.

Nekaj minut čez drugo je bil čas za začetek glasbenega dela zadnjega dne z zasedbo IT'sALIE. Mednarodno zasedbo, ki jo vodi pevka Giorgia Colleluori (Eternal Idol, Rock Meets Classic), sem si ogledal prvič in ni me preveč navdušila, čeprav je bil nastop povsem soliden. Producent zasedbe je švedski wunderkind Magnus Karlsson (Primal Fear, Anette Olzon idr.), od nove plošče Wild Games, ki je izšla februarja, pa je uradni baskitarist zasedbe kar legendarni Nemec Mat Sinner (Sinner, Primal Fear). Mata tokrat sicer ni bilo na odru, kljub temu pa je Giorgia skupaj z ekipo uspela do polovice napolnjeno dvorano spraviti do gibanja, pri čemer je verjetno najbolj izstopala priredba Sammyja Hagarja There's Only One Way to Rock, od avtorskih pa so največ navdušenja poželi z izvedbo zadnjega singla Waiting for the Rain.

Sledila je naslednja hišna zasedba (= Frontiers Records), Transatlantic Radio. Gre za pretežno švedski projekt več izkušenih glasbenikov, ki so svoje znanje kalili v najrazličnejših zasedbah in žanrih, v band pa so se združili med samo pandemijo. Tehničnega neznanja jim vsekakor ne gre očitati, a vsa glasba mi je bila prazna, da ne rečem skorajda generična za UI, zato si njihovega nastopa nisem več posebej dolgo ogledoval.

Smoking Snakes je bila naslednja zadeva iz hiše Frontiers. Gre za sleaze metal band, ki je bil na seznam nastopajočih dodan v zadnjem trenutku, ko so zaradi zdravstvenih težav nastop odpovedali odlični nemški melodični hard rockerji Frontline. Na kratko – slaba menjava. Namesto melodičnega hard rocka v stilu kasnejših Whitesnake, Dare in podobnih bandov smo dobili precej mlačen sleaze, pri čemer je imel pevec izrazito slab dan in veselo sekal mimo do te mere, da sem ogled po dveh komadih zaključil.

Za precej boljše nadaljevanje in navdušenje ljubiteljev sleazea je poskrbela naslednja zasedba, še eni Švedi Confess. Skupina obstaja že od leta 2008 in imajo pod pasom tri studijske albume, a so vedno ostajali bolj kot ne v undergroundu, še največ prepoznavnosti  pa so dobili, ko je frontman John Elliot nadomestil Gabriela Keyesa na mestu vokalista pri kultnih Crashdïet. Kilometrina se Johnu lepo pozna, saj je samozavestno poveljeval bandu in publiki, dobre pol ure dolg udarni nastop pa je band zaključili z zanimivo priredbo What's Love Got to Do With It, ki jo sicer najbolj poznamo v izvedbi Tine Turner.

Eno najbolj pričakovanih imen festivala je bil John Corabi, pevec in multiinstrumentalist, najbolj znan po kratkem delovanju na čelu skupine Mötley Crüe v 90-ih, poleg tega pa je bil tudi član zasedb Union, Angora, Dead Dasies in še mnogo drugih. Crab, kot ga kličejo prijatelji in fani, je to pot predstavljal povsem svež album New Day, ki pa se s svojo izrazito bluzovsko zvočno podobo ni najbolje skladal z zvočno sliko celotnega festivala, ki je predvsem melodično naravnan. Ko je v »swamp« verzijo skorajda do nerazpoznavnosti predelal še edini komad dneva od Mötley Crüe, sicer odličnega Hooligan's Holiday s plate Mötley Crüe (1994), so se po dvorani kar precej razširili razočarani izrazi, ki jih nista mogla pregnati niti Midnight Moses (v originalu od The Sensational Alex Harvey Band) in Man in the Moon (v originalu od The Scream).

Med najbolj pričakovanimi zasedbami tokratne edicije je bila skupina Nelson. Brata Matthew in Gunnar sta leta 1990 zaslovela s prvo ploščo After the Rain, ki je polna pravih melodičnih hardrockovskih presežkov, na račun svojega skorajda »Barbie videza« pa sta dvojčka požela ogromno zanimanja med dekleti na eni strani, a tudi prezirljivih komentarjev predvsem ljubiteljev in izvajalcev tršega zvoka na drugi strani. No, videz pri gospodih, ki bosta prihodnje leto dopolnila 60 let, ni več v prvem planu, talent pa je ostal. Spet smo dobili dobro uro presežkov, fantastičnih vokalnih harmonij s strani kompletnega banda in obenem do pičice izdelano in z organskimi glasbili pripravljeno zvočno sliko. Zvok je bil res neverjeten in prav ta detajl je dodal pikico na i koncertu, na katerem smo slišali hite, kot so After the Rain, Love and Affection ter celo Two Heads are Better Than One, naslovno skladbo kultne komedije Bill & Ted, ki sta jo brata Nelson takrat posnela pod imenom Power Tool. Super špil, žal nekoliko prekratek, saj bi človek želel slišati še kak biser njune diskografije glede na to, da so obiski bratov Nelson v Evropi redkejši od stabilnih italijanskih vlad.

Zaključek festivala je pripadel krščanskim metalcem biblij, heavy metal skupini Stryper. Zaradi svoje zelo profilirane krščanske drže ima skupina veliko oboževalcev, pa tudi mnogo nasprotnikov, sam pa se ne morem uvrstiti v nobeno od naštetih skupin. Njihova glasba mi je precej pri srcu/ušesih, sporočilo pa nekoliko manj. Kakorkoli že, Stryper so nastop že odprli s klasiko Calling on You, polbalado, med katero razkažejo svoje impresivne sposobnosti večglasnega petja in izkazali so se tudi to pot. Vokalistu Michaelu Sweetu se leta sicer nekoliko poznajo in pri najvišjih delih rad malo pogoljufa, a ima tip pri svojih 63 letih še vedno zavidljiv tako glas kot stas, igranje kitare pa pri njemu itak nikoli ni bilo vprašljivo. Tudi njegov bobnarski brat Robert Sweet še vedno vztraja pri bočni postavitvi bobnov, tako da je z obrazom pravzaprav obrnjen stran od publike, po drugi plati pa lahko natančno opazujemo vse njegove bobnarske vragolije. Skupina je v dobri uri postregla z lepim prerezom kariere, odigrali so celo odlično All for One s plošče Against the Law, ki edina nima odkritega krščanskega sporočila in je zato na koncertih pogosto spregledana. Morda je bila nekoliko odveč priredba Judas Priest, Breaking the Law, ampak Stryper nikoli ne pozabijo povedati, kako močno so Halford in družba vplivali na razvoj njihove glasbe. Koncert Stryper in pa festival Frontiers se je nato zaključil s še dvema klasikama, Soldiers under Command in To Hell with the Devil.

Festival Frontiers me je navdušil. Luštna lokacija, odličen zvok, zares dober izbor bandov, ki jih v naših krajih težko vidiš, in predvsem odsotnost skorajda kakršne koli gužve so razlogi, da že komaj čakam napoved za prihodnje leto, saj se skoraj zagotovo spet vidimo tam. Hvala založbi Frontiers in Michelle za gostoljubnost in odzivnost. Viva la Frontiers Rock Festival 2027!