Primernejšega odprtega prizorišča za koncert enega izmed utemeljiteljev in ene največjih še delujočih legend heavy metala, kot je puljska Arena, si v bližnji okolici skorajda ne bi mogli zamisliti. Na eni strani eden najznamenitejših spomenikov rimske antike, na drugi band, ki že več kot pet desetletij piše zgodovino heavy metala. Prav lokacija je bila odločilna in je pri izbiri koncerta Judas Priest na tej turneji prevesila tehtnico v korist Pulja. Tako je v torek zvečer rimski amfiteater za nekaj ur postal tempelj heavy metala, obred pa so vodili tisti, ki so pomagali postaviti njegove temelje.

Ni pa manjkalo veliko, da do tega veličastnega zaključka poletnih koncertnih aktivnosti sploh ne bi prišlo. Če bi se bogova neba in morja odločila drugače ter bi se neurji, ki sta med Umagom in Limskim kanalom močno oteževali pot, premaknili nekaj deset kilometrov južneje, bi bilo skorajda nemogoče izpeljati koncert. Glede na letošnje suho in vroče poletje bi bila to prava mala katastrofa. Jupiter in Neptun sta tisto popoldne in zvečer očitno sodelovala z bogovi metala. Naliv, ki je okoli sedme ure dodobra namočil čakajoče v vrsti, je bil v primerjavi z neurjema le mačji kašelj in je poskrbel zgolj za polurno prestavitev začetka koncerta.


Ali so morali zaradi zamude nastop kaj skrajšati ali ne, ne morem reči, a okoli pol devete so na oder Arene z izborom šestih skladb stopili Jelusick. Hrvaški band, poimenovan po frontmanu Dinu Jelusiću, je bil pred kratkim napovedan kot posebni gost na treh koncertih turneje Judas Priest, in sicer poleg Pulja še v Beogradu in Sofiji. Dino Jelusić je trenutno zagotovo eno najbolj vročih hardrockovskih in metalskih imen z območja nekdanje skupne države, njegov ugled pa je že zdavnaj presegel regionalne okvire. Karizmatični frontman je tudi v Areni pokazal, zakaj je tako zaželen in zakaj ga k sodelovanju vabijo velika imena hard rocka in heavy metala. Oder zanj ni bil prevelik niti ga ni zasenčila veličastnost prizorišča ali zavedanje, da bo za njim za mikrofon stopil sam Rob Halford. Jelusić je nastopil samozavestno, karizmatično in vokalno odlično. V njegovem rahlo raskavem, izjemno močnem glasu je mogoče prepoznati dediščino velikih hardrockovskih in metalskih vokalistov, ki se počasi poslavljajo z odrov. Glasbeno so Jelusick sodobneje usmerjen hard/heavy band z rahlimi progresivnimi primesmi, kot celota pa so delovali uigrano, kompaktno in samozavestno. V dobrih trideset minut dolgem nastopu so enakomerno porazdelili skladbe s plošč Follow the Blind Man in Apolitical Ecstasy. Občinstva niso le ogreli, temveč so naredili močan vtis in bili zanj nagrajeni z glasnim odzivom že skoraj polnega prizorišča. Za popolnejšo predstavo o tem, česa so sposobni, pa si bo vendarle treba ogledati katerega od njihovih samostojnih nastopov. Teh je zadnje čase tudi v naših krajih precej.

Setlista Jelusick: Jaws of Life, Groove Central, Power to the People, Healer, Great Divide, Fly High Again.


Zaradi zamude za preureditev odra ni ostalo veliko časa. Okoli pol desete se je nad njim že dvignilo platno s simboli albumov, zastopanih na turneji Faithkeepers, ki ponuja prerez več kot petdesetletne kariere Judas Priest. Mimogrede, letos petdeseto obletnico praznuje njihov drugi album in ena ključnih mojstrovin heavy metala, Sad Wings of Destiny. Iz zvočnikov je ob glasnem prepevanju polne Arene zadonela klasika Black Sabbath, War Pigs, Priest pa so nato takoj udarili z You've Got Another Thing Comin'. Sledili sta Metal Gods in Breaking the Law, tako da je bil začetek v znamenju večnih heavy metalskih himn silovit in veličasten. Kulisa Arene je bila za v anale, občinstvo je bilo navdušeno. V nadaljevanju je bila setlista uravnotežena in je ponudila prerez večjega dela njihove diskografije. Albumov je enostavno preveč, da bi se seveda lotili vseh. Nekateri tako ali tako skoraj nikoli niso zastopani, drugi pa pridejo na vrsto le občasno. Ob obveznih klasikah so odigrali tudi nekaj skladb za dušo oziroma za sladokusce, kot so Desert Plains, Steeler, Delivering the Goods in fenomenalna Victim of Changes. Nekaj materiala je bilo tudi novejšega datuma. Ob Lightning Strike in Panic Attack so kot prvo presenečenje večera oziroma prvič na tej turneji odigrali No Surrender. Ta odločitev se je izkazala za zelo posrečeno in je tudi z vidika vzdušja odlično učinkovala med Victim of Changes in Painkiller. Kam v tej delitvi uvrstiti Turbo Lover? Pravzaprav niti ni pomembno, izvedba je bila odlična.


Osrednja figura banda ostaja Rob Halford, ki je ravno na dan koncerta praznoval petinsedemdeset let. Občinstvo je to seveda vedelo in počakalo na prvi odmor, da mu je ob častitljivem jubileju voščilo s »Happy Birthday«. To je prišlo po biseru albuma British Steel, Steeler. Še bolj slovesno je izpadlo voščilo ob podpori vseh članov banda povsem na koncu koncerta. Vsekakor lep in čustven trenutek za vse udeležence, njegovo magičnost pa je s svojim odzivom ustvarilo predvsem občinstvo. Kaj reči o Robu? Metal God seveda dandanes ni več vokalni akrobat, kot je bil v svojih najboljših vokalnih časih, prav tako ni šovmen. Po odru se premika počasi in premišljeno kot veliki duhovnik metalskega obreda ter z značilnimi kretnjami vodi publiko. Tudi petje je bolj preudarno kot nekoč. Vseh skladb ne more več odpeti v izvirnih višinah, zato nekatere fraze zniža ali skrajša, ponekod pa preide v skoraj deklamirano interpretacijo. To je bilo najbolj očitno pri The Sentinel. Vseeno ostaja zelo močan v srednjih legah, svoje moči pa zna razporediti tako, da lahko iz sebe še vedno iztisne značilne visoke krike.

Band kot celota je še vedno uigran »v nulo«, brezhiben metalski stroj. Scott Travis daje skladbam udarnost in moč, Ian Hill pa ostaja skoraj negibna, a izredno zanesljiva vez med ritmom in harmonijo. Na mestu, kjer sem stal, je bil zvok basa občasno naravnost rušilen. Kitarista Richie Faulkner in Andy Sneap tehnično zelo zanesljivo poustvarjata dvojni kitarski napad ene najslavnejših navez v zgodovini metala, vendar kot dvojec nimata prezence, karizme in magije, ki sta jih ustvarjala Glenn Tipton in K. K. Downing. Kar zadeva individualno karizmo, to za Faulknerja ne velja. Ob Halfordu je prav Faulkner najizrazitejša odrska figura in glavni animator občinstva, kar je bilo očitno tudi v Pulju. Sneap je medtem precej bolj zadržan, čeprav kaže več samozavesti kot nekoč in se je tokrat občasno tudi sam pridružil spodbujanju občinstva.


Vizualno so se Priest predstavili s klasično scenografijo. Skladbe so spremljala videoozadja z ustreznimi motivi, svetlobni šov pa je bil učinkovit, čeprav ne spektakularen. Dodatnega produkcijskega razkošja niti niso potrebovali, saj so osvetljeni kamniti oboki in odprto nočno nebo ustvarjali kuliso, ki je ne more pričarati noben zaslon. K vizualni podobi je veliko prispeval tudi Halford z menjavanjem oprav, vrhunec metalskega gledališča pa je prišel med Hell Bent for Leather, ko se je na oder pripeljal s Harley-Davidsonom. Zaključni del koncerta z ultimativnimi metalskimi klasikami od Painkillerja naprej je bil tudi po vzdušju in odzivu občinstva vrhunec večera.

Setlista Judas Priest: You've Got Another Thing Comin', Metal Gods, Breaking the Law, The Ripper, The Sentinel, Desert Plains, Lightning Strike, Turbo Lover, Steeler, Delivering the Goods, Panic Attack, Victim of Changes, No Surrender, Painkiller, The Hellion / Electric Eye, Hell Bent for Leather, Living After Midnight.


Na tem mestu velja parafrazirati enega izmed Halfordovih nagovorov: Judas Priest so bili vedno band, ki je verjel v enotnost heavy metala, podpiral njegovo skupnost in ohranjal vero vanj. Čeprav leta glavnim protagonistom ne prizanašajo in to niso več tisti Judas Priest z absolutnega vrhunca kariere, se jih v takšni izvedbeni formi ne bi branil še kdaj videti. Enako bi skoraj zagotovo zatrdila večina prisotnih v Pulju. Leta jim ne prizanašajo, toda vera, ki jo že več kot pet desetletij branijo, ostaja še kako živa.