The Hollywood Vampires ali samo Hollywood Vampires je ameriški rock superband z zvezdniško zasedbo, ki jo sestavljajo Alice Cooper, Johnny Depp, Joe Perry in Tommy Henriksen.

Zlobni jeziki pravijo tudi, da so The Hollywood Vampires cover band z zvezdniško zasedbo, ki se »šlepa« in živi samo zaradi slave filmskega igralca, ki slučajno tudi zna igrati kitaro. Te izjave ne bom dodatno komentiral, temveč ji bom ob bok postavil misel, ki se mi je med včerajšnjim koncertom globoko zasidrala v zavest. The Hollywood Vampires so zasedba, ki časti ROCK in nekatere njegove najslavnejše protagoniste, ki danes niso več med nami.


Iz tega razloga sem vesel, da je bil koncert iz puljske Arene prestavljen v zagrebško in da sem se ga na koncu vseeno odločil obiskati. Sicer moram priznati, da so tudi mene sprva pritegnila nadvse zveneča imena, kar pa me je dejansko dokončno prepričalo, je bila glasba. Zadnja dva tedna pred koncertom sem množično konzumiral oba bandova albuma, in sicer samonaslovljeni Hollywood Vampires in Rise, na katerih mi je že po le nekaj poslušanjih uspelo slišati kar nekaj všečnih pesmi.

Oba albuma poleg avtorskih komadov vsebujeta tudi nemalo priredb, ki v večinskem delu spadajo tudi med železni repertoar bandovih nastopov, kar je v Zagreb verjetno pritegnilo nemalokaterega ljubitelja klasičnega rocka – če Johnny Depp, ki se je ves čas koncerta povsem nezvezdniško in skromno držal v ozadju, kot se za kitarista pač spodobi, ni bil že sam po sebi dovolj velik magnet.


Za ob osmi uri napovedani začetek koncerta je še pol ure pred tem deloval kot »misija nemogoče«, saj je bila takrat dvorana še tako rekoč na pol prazna. »Ni šans, da se tole pravočasno napolni!« V kombinacijami z napačno informacijo, pridobljeno od redarke v dvorani, da se bo koncert začel ob 21.00 in končal natanko ob 22.45, sva se s sodelavko še dvakrat ležerno sprehodila okoli dvorane, preden sva vstopila vanjo oziroma se napotila proti parterju pred oder. Ker se je v tistem trenutku na odru »že dogajalo«, sva bila prepričana, da bomo pred velikim šovom še priča nastopu predskupine.

Ko so pet čez osmo le ugasnile luči, je sledilo presenečenje. Na velikem zaslonu za odrom se je odvrtel kratek grozljivi film in na oder je prikapljalo sedem postav, med zadnjima Alice Cooper in Johnny Depp. No, v tistem trenutku je bilo jasno, da ni predskupine, da ni več dodatnega zamika koncerta, da gre zares.


Band je nastopil pred zaprtim zgornjim delom Arene, medtem ko tudi spodnje tribune ter zadnji in sprednji del parterja niso pokali po šivih. Morda je bila slabša prodaja odgovorna za selitev koncerta z nekoliko odročnega Pulja v dostopnejši Zagreb, saj je bilo med obiskovalci nemalo naših severnih sosedov, medtem ko registrskih tablic z oznako MB tudi ni manjkalo. Morebiti pa je tudi šlo za tehnične ovire, ki so botrovale selitvi koncerta, ki se je na koncu zgodil v odličnem vzdušju.

In prav je tako! Ne glede na to, koliko ljudi se zbere na koncertu, vsi, ki se tega udeležijo, želijo biti bandu blizu, ga doživeti od blizu in zaužiti njegovo glasbo na edini pravi način: v živo. Torej ga ni razloga, zakaj se band ne bi potrudil, četudi dvorana ni zapolnjena do zadnjega sedeža. In tukaj so se veliki štirje izkazali in pokazali, kako veliki dejansko so. Niti sekunde nisem imel občutka, da je band za črno pod nohtom razočaran nad obiskom, kajti od prve do zadnje minute je z veseljem z nami delil en hit za drugim, eno zgodbo za drugo, ki jo pripovedujejo zaigrani komadi.


Kot hvaležna publika smo te bučno sprejeli, kot se za tovrstne koncerte spodobi, ni manjkalo niti ženskega cviljenja in niti moških žvižgov. V sprednjih vrstah so se obiskovalci drenjali, da bi bili svojim idolom čim bliže, da bi jim uspela čim boljša fotografija ali video, ki bo ostala oziroma ostal večni spomin na ta nepozabni dogodek, medtem ko se je v zadnjih vrstah, kjer je bilo nekoliko več prostora in se je dalo še lažje dihati, tudi na veliko plesalo.

Kot že rečeno, band v živo igra tako avtorske komade kot tudi priredbe. Med avtorskimi komadi, ki so bili v glavnem del prve četrtine repertoarja, sta me najbolj nagovorila I Want My Now in The Boogieman Surprise, na žalost pa se na seznam zaigranih skladb ni uvrstila Mr. Spider. A po drugi strani je band zaigral tako velike rock hite, da bi koncert že skorajda lahko enačili s kakšno YouTube kompilacijo največjih rock hitov, ki se množično širijo po dotični platformi. Ker band igra iste komade na celotni turneji, boste verjetno z lahkoto izbrskali vse naslove, med katerimi bi osebno izpostavil te: Heroes, Walk This Way, Highway to Hell, Livin' on the Edge, I'm Eighteen in You Can't Put Your Arms Round a Memory.


Daleč najbolj pričakoval sem pesem Heroes. Poleg odlične izvedbe, pri kateri je Depp blestel tudi v vlogi pevca, so se me dotaknili še posnetki na glavnem zaslonu, ki so prikazovali različne (naravne) katastrofe in človeške grozote. Izvedba tega komada je bil dokaj velik čustveni zalogaj. Dosti manj čustveno je izpadla pesem You Can't Put Your Arms Round a Memory, a tudi med njeno izvedbo je verjetno marsikdo v mislih odtaval in se začel ukvarjati z bistvom življenja. Druge zgoraj izpostavljene pesmi pa so bile samo »Kul!«, z njimi je postal koncert prava rock zabava.

Glavni povezovalec večera je bil seveda gospod Alice Cooper, ki je sicer govoril malo, a dovolj, da je z besedami potrdil, kar je band želel povedati z izborom pesmi ter drugim slikovnim in videogradivom na velikem in obeh malih zaslonih. Vsi skupaj smo bili častilci rocka, njegovih največjih zvezd in njihovih največjih hitov. S tega vidika je verjetno tudi najbolj smotrno in logično, da so to vlogo nase prevzela tako eminentna imena svetovnega šovbiznisa, saj bi komur koli drugemu verjetno očitali, da se jim gre samo za denar. Dotični gospodje pa so že več kot uveljavljeni in si lahko privoščijo projekt, kakršen je The Hollywood Vampires. Dragi vampirji iz Hollywooda, naj vam zdravje še dolgo služi.


Avtorica fotografij je Neža Jančič.