Oziroma: Kaj se bo zgodilo z zapuščino odhajajočih prvoborcev metala iz sedemdesetih in osemdesetih?

Čeprav je od mojega zadnjega prispevka za Paranoid minilo že skoraj poldrugo desetletje, nisem ob vabilu, da bi pripravil prispevek ob 25. obletnici, razmišljal niti sekundo. Četrt stoletja je vsega spoštovanja vredna starost za vsak medij, še zlasti pa za medij, ki se ukvarja s subkulturo, imenovano heavy metal, v naši majhni deželici, kamor turneje velikih metal imen ne zavijejo ravno pogosto.

Pojma, kot sta vztrajnost in minljivost, sta se v razmislek ponujala kar sama od sebe. Na eni strani vztrajnost fanov, da smo se tudi v srednjih letih pripravljeni za dober koncert zapeljati 400 in več kilometrov daleč, na drugi strani pa vztrajnost bandov, da pri sedemdesetih snemajo albume in koncertirajo po svetu. Seveda pa se pri glasbenikih ne moremo izogniti minljivosti. V zadnjih nekaj letih praktično ne mine teden, da ne bi na oni svet odšel ta ali oni izmed mojih herojev.

Čeprav sem uspel v štirih desetletjih videti v živo večino meni ljubih bandov, imam na svojem seznamu še kar nekaj neuresničenih želja in mnoge med njimi postajajo zaradi odhajajočih na oni svet vse manj uresničljive. Tako sem v zadnjih letih začel vse pogosteje razmišljati o tem, kaj bo, ko bandov, kot jih poznamo, čisto zares več ne bo.

V otroštvu sem s starši pogosto obiskoval opero. To je bila glasba za večnost. Skladatelji so bili praviloma že davno na onem svetu, njihovo glasbo pa so poustvarjali vedno novi in novi izvajalci. Skratka, za prihodnost klasične glasbe je že po definiciji poskrbljeno.

V najstniških letih, v zgodnjih osemdesetih, sem postal zaprisežen fan glasbe, ki smo ji rekli heavy metal. To je bila glasba za tukaj ter zdaj in se sploh ni zdelo pomembno, kako dolgo bo trajalo. Prav v času, ko sem se začel intenzivno zanimati za metal, je bilo že kar nekaj velikih bandov preteklost. Led Zeppelin, Black Sabbath, Thin Lizzy, Deep Purple in Aerosmith, torej največji med velikimi niso več …