Image bandov je v rock glasbi običajno še kako pomemben, ko govorimo o ameriških bandih, je pa pogosto pomembnejši od glasbe. Čez lužo lahko heavy metal bande, ki so uspeli izključno zaradi kakovosti svoje glasbe, preštejemo na prste. Mednje gotovo sodijo Tesla, ki so sredi osemdesetih z izjemnim prvencem kot strela z jasnega stopili na veliko sceno. Spomnim se, kako sem gruntal, za kateri band gre, ko se je po Valu 202 vsak dan vrtel Modern Day Cowboy. Sledila sta še dva izjemna albuma, nakar je šlo počasi navzdol. Leta 2004 se je band vrnil s solidnim, a zanje prej povprečnim izdelkom Into The Now.
Američane so že pred tedni Tesla razveselili z novim, šestim studijskim albumom, ki bo v Evropi luč sveta zagledal v začetku novembra. Forever More je čisto tipičen Tesla album, ki mu nezmotljiv ton daje predvsem svojevrstno hripav (ali bi bilo bolje reči hrapav?) vokal Jeffa Keitha, podlago pa vedno sijajno nabijanje dveh heavy kitar.
V primerjavi z nekoliko zamorjenim predhodnikom se tokrat Tesla bolj očitno vračajo k bolj živahni glasbi izpred dveh desetletij, vendar pa jim to le delno uspeva. Najbolje se znajdejo pri power baladah (Just In Case, Fallin' Apart, Pvt. Ledbetter), ki so povsem na ravni zlatih časov. Tudi hitri killerji (One Day At A Time, All Of Me) jim gredo odlično od rok, medtem ko z mid-tempo metal himnami (So What, Breakin' Free), kjer so bili nekoč še posebej dobri, nimajo sreče. Riffi so sicer odlični, a kot celota komadi vendarle zvenijo preveč grungy.
Forever More je zelo dober heavy metal album, kakršnih v zadnjih letih ni na pretek. Vseeno pa se težko izognemo rahlemu razočaranju, saj od bandov, kot je Tesla, vendarle pričakujemo tisto nekaj več.

Matija G.