Slaba tri leta po furioznem povratku v metal ring so nizozemski metal prvaki Vengeance izdali svoj osmi studijski album Soul Collector. Ekipa se je spet nekoliko premešala, band je zapustil kitarist Peter Bourbon, ki ga je zamenjal komaj sedemnajstletni Timo Somers, sin drugega kitarista Jana. Tik pred koncem snemanja je odšel še fantastični bobnar Hans In't Zandt, njegov stolček pa je zasedel Erik Stout (Tempestt, Talisman, Jeff Scott Soto).
Soul Collector je nekakšno logično nadaljevanje brezkompromisnega Back In The Ring. Vengeance so na njem obdržali in morda še ojačali vso ostrino, obe kitari in hreščeči vokal neutrudnega Leona Goewieja nam pomagajo prihraniti nekaj fičnikov za elektriko, saj albuma ni priporočljivo poslušati zelo na glas. Kar se tiče ritma, pa so se gospodje nekoliko umirili, prevladujejo polhitri ritmi, na albumu pa sta se znašli celo dve baladi.
Vsi komadi so zelo solidni, prave male himne, ni pa prav veliko potencialnih hitov. Nekoliko izstopajo uvodna Cross In The Rain, orientalsko obarvana Samurai, ki spominja na bandov doslej največji hit Arabia, ter že omenjeni metal baladi What The Hell Is Going On in Lean On Me, pri katerih si poslušalec na trenutke zaželi kakšnega bolj uglajenega pevca – Leon Goewie namreč sodi v pevsko šolo Briana Johnsona. Da pa fani ne bi ostali povsem brez tipičnih Vengeance hitrih metal killerjev, poskrbijo z odlično pesmijo preprostega naslova Rock And Roll Band.
In prav zato gre – Vengeance tudi na najnovejšem srebrnem ploščku potrjujejo, da so nič več in nič manj kot to – odličen rock'n'roll band, ki natančno ve, kako pognati kri po žilah. Soul Collector je odličen album, ki gotovo ne bo razočaral fanov, a moram priznati, da kljub vsemu nekoliko pogrešam no mercy razpoloženje s prejšnjega albuma.

Matija G.