Ameriški tehnično-brutalni death metalci Nile so s svojimi 32 leti in desetimi dolgometražci poznani vsem, ki se brigajo za death metal. Čeprav, ali morda ravno zaradi tega, ker je Karl Sanders ostal edini preostali ustanovni član, George Kollias pa mu tudi že stoji ob strani 21 let, ta ameriška manufaktura mastnih riffov, začinjenih z egipčansko melodiko, še vedno zveni kot nekoč. Nile se torej tudi v deseto niso odpovedali lastnemu prepoznavnemu znaku.

The Underworld Awaits Us All da takoj vedeti, s kom ima poslušalec opravka. Po drugi strani pa: kdo bi sploh želel, da band po desetih albumih zamenja ploščo? Dolgoletni sledilci verjetno ne. No, v primeru recenziranega albuma pa s tem tudi ni nič narobe. Čeprav plošček ne prinaša ničesar novega, pa hkrati tudi ne prinaša ničesar slabega. Želeli ste Nile? Dobili ste Nile!

Sam se vedno znova najbolj navdušujem nad clean vokali, ki jih je band vgradil recimo v komada Doctrine of Last Things ali Naqada II Enter the Golden Age. Ti vokali so mi celo tako zelo všeč, da mi je slednji komad najljubši na albumu, sploh v tistem delu, ko band galopira v speedmetalskem ritmu. Malo drugačen učinek clean vokala je dosežen v komadu True Gods of the Desert, kjer se ta epsko pompozno dvigne nad preostalo dogajanje. Škoda, da tega ni več v tem komadu, ki je sicer počasen do srednje hiter in za katerega se zdi, da je njegova osnovna naloga priprava na naslovni komad na predzadnjem mestu albuma.

The Underworld Awaits Us All opozori nase že z zelo zapomljivim uvodom, ki se kasneje v skoraj devetih minut dolžine ponovi. Na podlagi minutaže ni težko sklepati, da komad prinaša vse melodije, ritme in ideje, ki jih Nile premorejo. Zelo veliko je kompleksnega bobnanja, menjav ritmov, z vidika tehničnosti si dajo Nile v tem komadu res duška. Komad opremijo seveda tudi s solažo, ki pa – kot veste, nisem njihov ljubitelj – je ne bi bilo treba. Vse ostalo pa.

Ker se Nile predhodno izprsijo do lastnih meja, zaključni Lament for the Destruction of Time, drugi instrumental albuma, odstopi več prostora egipčanski melodiki in težko-počasnim kitarskim riffom, tako da se poslušalec od Podzemlja poslovi z res težkim bremenom na ramenih.