Pred manj kot dvema letoma so me z drugim albumom Spirit Invictus navdušili grški Triumpher. Album jih je iz grškega metal undergrounda popeljal med vidnejša in najobetavnejša imena epskega power metala v Evropi. Začeli so nastopati tudi zunaj meja svoje države, med drugim na nekaterih žanrsko kultnih festivalih, doma pa so postali eden najpopularnejših metal bandov svoje generacije. Glede na tradicionalno priljubljenost te zvrsti v Grčiji ter starogrško tematiko, na kateri sloni njihova glasba, to niti ni presenetljivo.

Takoj lahko rečem, da je Piercing the Heart of the World album, s katerim Triumpher nadaljujejo pot, začrtano s Spirit Invictus, in ga v določeni meri tudi nadgrajujejo. Začetek albuma je prava bomba. Black Blood je izredno intenziven, močan uvod v album, kjer se mogočen epski heavymetalski naboj srečuje z neposredno blackmetalsko prvinskostjo. Namišljena mešanica Manowar in Primordial ne bi mogla zveneti bolje kot tu. Vokalist Mars Triumpher blesti z dramaturško podkrepljeno interpretacijo, njegov vokalni spekter je izredno širok, po karizmi in širini interpretacije se lahko primerja celo z Ericom Adamsom, spusti pa lahko tudi kak brutalnejši zvok.

V podobni maniri nadaljujejo z Destroyer z določenimi spremembami, kjer blackmetalsko surovost zamenja heavymetalski galop in nora »virginsteelovska« energija iz obdobja Invictus. Divje, mogočno, bojevito! The Mountain Throne je naslednji dragulj tega albuma, kjer v ospredje stopi epska junaškost, super melodije, fantastične menjave razpoloženj in neverjetna dinamika. Naslednja Ithaca (Return of the Eternal King) je glasbeni antipod dotlej slišanemu. Predstavlja umiritev in atmosferično, dramaturško nabito skladbo, ki opeva Odiseja in njegovo vrnitev na Itako. Tu se Mars Triumpher predstavi še kot zelo sposoben interpret in dokaže, da je res odličen vokalist s karizmo, zelo širokim razponom, ki navdušuje v različnih situacijah. Ithaca zaključi A-stran LP-ja, in če bi celoten album kvalitetno držal to raven, bi lahko Piercing the Heart of the World postavili ob bok največjim klasikam heavy metala.

Druga polovica albuma sicer ne dosega ravni izjemnega uvoda, a še vseeno ponuja dovolj zanimivega in predvsem raznolikega materiala. Vaults of Immortals je krajši klavirsko podkrepljeni intermezzo, po katerem se z The Flaming Sword vrnejo v epsko obarvan klasičen heavy metal v stilu Manowar. Erinyes* opisuje še eno poglavje grške mitologije in tematska temačnost je tu podkrepljena z agresivnejšo blackmetalsko podlago. V zadnjem, skoraj desetminutnem epu Naus Apidalia pa se veličastno vračajo k Odiseju in njegovemu popotovanju. Skladba je zasnovana kot dramaturško razkošna epopeja njegovega odnosa s Pozejdonom, ki jo dodatno oplemeniti mirnejši del, odpet v starogrščini.

Piercing the Heart of the World je odličen album, ki je bil na dobri poti, da postane tudi popoln. Ali bo Triumpher to uspelo na katerem od prihodnjih albumov, bo pokazal čas. Že zdaj pa so s svojo značilno kombinacijo epskega heavy metala, blackmetalske ostrine in starogrške mitologije še enkrat dokazali, da sodijo med najvidnejše predstavnike sodobne evropske epske heavy metal scene.


* Erinije so v grški mitologiji tri boginje maščevanja, ki imajo kače namesto las ter strupene krvave solze. Boginje maščevanja spadajo med božanstva podzemlja.