Ker smo na našem portalu že večkrat pisali o norveški black metal zasedbi Tulus, vam je ta verjetno vsaj imensko poznana. Zato bi o njej povedal morda samo toliko: njena glavna (in tudi ustanovna) člana sta bobnar Sarke (Khold, ex-Old Man's Child) in vokalist ter kitarist Blodstrup (Khold, ex-Old Man's Child), na baskitari pa se jima je leta 2008 pridružil Crowbel (Kråbøl, Minas, ex-Khold). In še dodal: Morbid Desires je bandov osmi dolgometražec.

Black metal iz hiše Tulus je bil že od nekdaj drugačen. Povečini je srednje hiter, včasih poseže po najvišjih obratih, mnogokrat prav tako po najnižjih. Je pa tudi vedno groovy, v ta namen je zven baskitare navit v višave, in po navadi že po nekaj trenutkih postreže s headbanging momentom. Najnovejša izdaja od tega recepta niti malo ne odstopa, tako da poznavalci takoj vemo, s kom imamo opravka. Da pa ne bi že osmič glodali bolj ali manj iste kosti, trojica zna stvari ustrezno začiniti, olepšati, predrugačiti.

V tej zvezi poslušalca pričaka največje presenečenje že zapakirano v prvi komad. Ta nosi naslov Salme II, pri čemer gre za neposredno povezavo s komadom Salme z leta 1999 izdanega albuma z naslovom Evil 1999. A ta referenca še ni pravo presenečenje, ta naredi poslušalca le radovednega in pazljivega na dogajanje. Po uvodnem šusu in nekaj menjavah ritma band preseneti z latinsko melodijo clean kitare, ki se odlično zlije s komadom oziroma mu dodeli dodano vrednost, za katero sem med poslušanjem albuma do konca neprestano na preži. A zaman, ta se ne ponovi.

V nadaljevanju Tulus na tak način ne presenetijo več. Sledijo zanje »klasični« komadi, med katerimi v drugi polovici albuma izstopajo Fossegrimens Vakt zaradi na akustični kitari odigranega uvoda, ki ga band sprva pelje dalje še na metalski način, kasneje pa se odloči za rokersko obarvano kitarsko solažo, s katero izvede zanimiv preobrat. Po v povprečju tri minute in pol dolgih komadih Norvežani zaključijo album s preko osem minut dolgim epom Sabbat. V njem band enostavno ne ponovi vse predhodno predstavljeno, temveč poskuša spet ponuditi nekaj za sladokusce. Kako? Na programu sta ustna harmonika in pomnožena uporaba kravjega zvonca (»cowbell«). Dancy!

Četudi sem band »odpisal« in menil, da mi z novo izdajo ne more ponuditi nič več novega, sem se konkretno uštel. In vesel sem, da je temu tako.