Vedno znova sem fasciniran nad spoznanjem, da v tem digitalnem veku, v obdobju poraščanja umetne in propadanja človeške inteligence, nekaterim skupinam še vedno uspeva proizvajati tisti preprosti, prvinski, surovi in umazani zvok, kot smo ga poznali in vzljubili takrat, ko so se kletni prostori še okraševali z napisom »black metal« in je na vsake toliko tudi zagorela kakšna cerkev. Takšnih skupin, ki bi jim to uspevalo, oziroma, ki bi jim to danes sploh še bilo v interesu, je izredno malo, se pa še najdejo tu in tam. Ena izmed teh prebiva v švicarskem mestu Basel in se imenuje Vigljós. Gre za skupino treh, oziroma po novem, štirih peklenskih čebelarjev, ki Slovencem pravzaprav ne predstavljajo več neznanke. Slovenski publiki so se kmalu po izdaji prvenca lansko leto predstavili na dogodku Mrtvaški Ples II in so, odkrito, pustili odličen vtis. Lansko leto pa skupini ni predstavljajo le bogate izkušnje na področju koncertiranja, temveč tudi pri studijskem ustvarjanju teh, njihovih črnoželeznih slavospevov čebelam in žalostinkam naravi. Tako je komaj leto dni po izdaji ekstremno starošolsko naravnanega prvenca, Tome I: Apidæ, luč sveta ugledal njegov naslednik, imenovan Tome II: Ignis Sacer ali sveti ogenj. Huh, sveti ogenj, jebena zadeva. Nam torej kvartet napoveduje prihod nebeških požigalcev? Ne, ne, poglejmo o čem je tukaj pravzaprav govora in kaj je tisto kar je skupino navdahnilo v kreacijo tega izdelka.

Izraz Sveti ogenj ali ogenj svetega Antona pomeni žitno kugo oziroma ergotizem, ki je posledica zastrupitve s parazitsko glivo Claviceps Purpurea in lahko, med drugim, vodi tudi v razvoj gangrene. Torej, dejansko je jebena zadeva. Na drugi strani pa ravno ta gliva predstavlja osnovni vir za pripravo psihedelične droge LSD. Skupina je tematiko novega albuma komentirala nekako tako: »Na novem albumu želimo počastiti vpliv, ki so ga Claviceps (in pozneje LSD) ter droge nasploh imele in še imajo na umetnost, glasbo, družbo, našo samopodobo in medicino, pa tudi grozo in pokvarjenost, ki so jo prinesle.«

Razčistili smo torej inspiracijo, ozadje in sporočilo novega albuma, še vedno pa ne vemo, kako izdelek pravzaprav zveni in kdo oziroma katerega inštrumenta se poslužuje četrti član. Še vedno zveni, kot je zvenel black metal v ranih devetdesetih? Je vreden posluha? Poglejmo.

Zvok je na tem albumu precej čistejši kot je bil na predhodniku, kjer je bil bolj umazan in nekoliko nerazločen. Tukaj o umazanem zvoku nikakor ne moremo govoriti, še vedno pa je dovolj rezek in oster, da ob posluhu reže in para kožo in še vedno zveni kot dobri stari black metal iz zlatih devetdesetih. Ravno ta razločnost pa doda zvoku tisto nabrito ostrino, ki je pri predhodniku ni bilo. Da ne bo pomote, album zveni čistejše, nikakor pa sterilno izpiljeno. Album je precej pester in dinamičen v smislu (ne)ponovljivosti. Tekom poslušanja je v primerjavi s predhodnikom namreč moč začutiti vplive najrazličnejših zvrsti, ki segajo od doom metala, punka pa vse do starega rocka. Tako je na primer skladba The Rot perfektna »doomerska« žalostinka, ki daje vso čast svojemu gnijočemu naslovu in poskrbi, da se na rokah pokonci postavi tudi kakšna kocina. Na drugi strani pa sta skladbi Decadency and Degeneration ter Harvest, ki bi brez distorzije in surovega vokala, ki je, mimogrede, na tem albumu perfekten, lahko brez težav bili plod kakšne rock skupine. In ko smo ravno pri rock skupinah in stari šoli, kaj pa je torej četrti inštrument? Bas kitara? Ne. Mellotron. Četrti inštrument je britansko glasbilo na tipke, ki se je uporabljalo predvsem v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in velja za predhodnika sintesajzerja.

Album kot celota je naravnan nekoliko bolj čustveno in je tudi za odtenek bolj melodičen kot izdelek številka ena, ampak še vedno zveni precej zvesto blackmetalski šoli iz devetdesetih in je definitivno vreden posluha. Kdor pa želi izvedeti, kako skupina zveni v živo, jo lahko ujame 10. 10. 2025, ko se bo tekom evropske turneje oglasila v MKNŽ Ilirska Bistrica.