Ko je lani prišla v javnost vest, da se po slabih osmih letih na staro celino vračajo A Perfect Circle, mi je kar poskočilo srce. Od večjih bandov iz mojih srednješolskih dni je poleg Tool to eden redkih, ki je po vseh teh letih »ostal z mano« (in v torek se je izkazalo, da še vedno znam večino besedil na pamet), ampak vstopnice nisem kupila takoj decembra. Druge družinske zadeve so imele prednost, in ko sem marca končno začela resno razmišljati o nakupu, je organizator LAA sporočil, da je koncert razprodan. Do junija sem se nekako že sprijaznila, da mi ta koncert pač ni namenjen, a me je v začetku meseca začela najprej prijateljica, ki je vstopnice seveda kupila takoj, praktično vsak dan opominjati, da kdo prodaja vstopnico preko portala Ticketswap (na dan koncerta so jih nekateri zaradi višje sile celo podarjali). Nato me je sodelavec prosil, če lahko koncert pokrijem namesto njega, dan pred koncertom pa me je po mailu obradovala še sodelavka fotografinja, da je organizator obema odobril akreditacijo. Očitno mi je le bil namenjen! Na predvečer koncerta je ob desetih zvečer izvedel še prijatelj, da sta se pri našem partnerju Koncerti.net sprostila aranžmaja zanj in še enega kolega. Tako je bil krog naposled sklenjen, saj se je kljub vsem preprekam in zapletom na koncu le zbrala skupaj ekipa, s katero sem A Perfect Circle prvič videla v živo decembra 2018 na Dunaju, ko jih je na turneji spremljala odlična Chelsea Wolfe.

Tokratna spremljevalka A.A. Williams mi je bila popolna enigma, in če sem pri A Perfect Circle točno vedela, kaj me oziroma nas čaka, me je tokrat v Zagrebu na moje presenečenje prevzela ravno soimenjakinja iz Londona. Izvrstna čelistka, pianistka, kitaristka in pevka je začela izdajati glasbo leta 2019 in jo še isto leto prvič v živo predstavila na Roadburnu. Po koronski izolaciji je izdala EP s klavirskimi priredbami več klasik, kot so Where Is My Mind, Every Day Is Exactly the Same in Creep, tako ali drugače je sodelovala z Mono, Cult Of Luna, Russian Circles, Explosions In The Sky in The Sisters Of Mercy, v začetku meseca pa je izdala tretji studijski album Solstice. Skratka, ko sem prvič slišala to krasoto, mi je postalo takoj jasno, zakaj ji je pripadla čast, da na turneji spremlja ameriške mojstre povsem svojega kova. Njena melanholična in čutna glasba na trenutke spominja na Esben And The Witch, Emmo Ruth Rundle in Alcest, zaradi angleškega naglasa in videza pa ne morem mimo asociacij na Lily Allen. Pa vendar pustijo njen glas in intimna besedila tako močan pečat, da hitro in prepričljivo izpodrinejo vse primerjave, skladbe pa samostojno stojijo z jasnim podpisom A.A. Williams. Skupaj z zasedbo, v kateri poleg nje nastopata še kitarist in bobnar, je Angležinja predstavila najboljše skladbe z vseh treh dolgometražcev Forever Blue (2020), As the Moon Rests (2022) in Solstice (2026), pri čemer se nisem mogla nagledati njenega načina igranja ter lahkotnih, že skorajda plesnih gibov. Vsaj navzven je ni ganila truma nekulturnih obiskovalcev, ki so v pričakovanju headlinerjev že med njenim nastopom zavzeli svoje mesto čim bližje odru in večino časa veselo kramljali, kar je bilo precej moteče med mirnejšimi deli pesmi Poison, Love and Pain, For Nothing ter Melt, a sta med tršimi deli nato na srečo živžav spet preglasili distorzirani kitari, ki ju je spremljala matrica s posnetimi godali. V tem oziru se mi je najbolj vtisnil v spomin komad Evaporate proti koncu nastopa, ki je sicer minil čisto prehitro. Po dobre pol ure so se A.A. Williams in spremljevalca poslovili z odra pred že skoraj do zadnjega kotička napolnjenega športnega centra SRC Šalata.

Med krajšim premorom sem se načakala pred stranišči, malo hitreje je šlo pri šanku in med ponavljajočo se najavo, da je snemanje koncerta s telefoni in profesionalnimi kamerami prepovedano, sem se dokaj hitro prebila nazaj relativno blizu odra. V zraku je bilo prav čutiti dobro voljo in ogromni oder je končno zavzela peterica s kitaristom Billyjem Howerdelom in Maynardom Keenanom na čelu. Američani, ki so vsi po vrsti izjemni glasbeniki, so nastop začeli s komadom The Package in v veselje mnogih obiskovalcev (pretežno srednjih let) so tretjino seta predstavljali ravno komadi z drugega albuma Thirteenth Step (2003). Band je nadaljeval z nekaj komadi s še vedno aktualnega četrtega albuma Eat the Elephant (2018), med katerimi je koncertni član Greg Edwards vmes kitaro večkrat zamenjal za klaviature, z vsakim naslednjim komadom pa se je stopnjevalo vzdušje. Čeprav ne maram tako velikih koncertov in gneče, moram priznati, da je koncert na prostem prav prijal. Proti nebu, na katerem ta večer kot po naročilu novega singla Starless ni bilo videti niti ene zvezde, so se hitro razgubile razne vonjave in cigaretni dim, zvok je bil tako kot pri predhodni zasedbi še naprej izvrsten in glasnost ravno pravšnja. Ni trajalo dolgo in že smo peli skupaj z nastopajočimi, najprej v en glas med Weak and Powerless, proti koncu koncerta pa že v harmonijah med The Noose. Nekaj komadov so A Perfect Circle predstavili tudi s prvenca Mer de Noms (2000) in tretjega albuma eMOTIVe (2004), s katerega so pričakovano zaigrali priredbo Johna Lennona, Imagine. Na tej točki je prijatelj, ki je bil sicer ves koncert tiho, rekel, da bi morali to pesem v živo igrati prav vsi bandi na svetu, da bi se spremenile stvari na bolje. In že smo spet peli v en glas: »You may say I'm a dreamer, but I'm not the only one … I hope some day you'll join us, and the world will live as one.«

Kljub Maynardovim vnovičnim prošnjam, da naj se prepustimo trenutku in jih ne snemamo, so se v občinstvu našli posamezniki, ki so vmes večkrat izvlekli iz žepa telefon. V tem primeru so začeli roadiji izza ograje pod odrom hitro in z neizmerno natančnostjo svetiti proti telefonom z rdečo in belo lučjo, da so postali posnetki neuporabni, pozneje pa so vlogo nadzornikov prevzeli kar obiskovalci sami (med glasnim pritoževanjem nad amaterskimi snemalci sem med drugim ujela »aj' prestani majmune«). Po dobri uri, ki je še prehitro minila, se je band meni nič tebi nič umaknil z odra in na ogromnem prikazovalniku, ki nas je sicer navduševal z različnimi barvnimi in psihadeličnimi animacijami, je začel števec odštevati čas ob glasbeni spremljavi kot iz dvigala. Po desetih minutah so prekaljeni glasbeniki, ki so večinoma že (zdavnaj) praznovali abrahama – Maynard šteje celo že 62 let – nadaljevali nastop z enako vnemo, natančnostjo in energijo. Na tej točki ne morem, da ne bi omenila bobnarja – Josh Freese hudičevo dobro ve, kako se streže stvari. Kar se tiče izbora skladb, je bil set odličen. Sama bi sicer izpustila Counting Bodies Like Sheep to the Rhythm of the War Drums, a je komad glede na trenutne geopolitične razmere v svetu seveda skrajno logična izbira. Občinstvo je zelo dobro sprejelo novi single Starless, med zaključno Judith pa smo se spet prepustili nostalgiji in nato kar težko sprejeli dejstvo, da je res konec.

Setlista A Perfect Circle: The Package, Disillusioned, The Contrarian, The Doomed, Weak and Powerless, Rose, Imagine (priredba Johna Lennona), Gravity, TalkTalk, 3 Libras (All Main Courses Mix), The Outsider, Counting Bodies Like Sheep to the Rhythm of the War Drums, Starless, The Noose, Judith

Množica je vztrajala še kar nekaj časa in band glasno, a neuspešno klicala nazaj. A Perfect Circle so pač band, ki neomajno stoji za svojimi načeli in besedami ter se ne podreja družbenim pričakovanjem in normam. Čeprav bi z veseljem tudi sama posnela kakšno sliko za spomin, smo obiskovalci v veliki večini spoštovali želje banda, zato pa je vrhunsko galerijo pripravila Saša. Dež je na srečo počakal, da smo vsaj prišli do avta, med vožnjo domov pa smo še kakšno uro izmenjevali vtise o koncertu. Prvi koncert A Perfect Circle na Hrvaškem je bil izjemen, od organizacije do same izvedbe. Ekipi LAA se iz srca zahvaljujem za vrhunsko izpeljan koncert in priložnost, da sem bila lahko del tega nepozabnega večera.