Po prvotnem začudenju, da Vio-lence ne bodo igrali v Zagrebu, temveč v Zaboku, manjšem mestu z nekje 3000 prebivalci, oddaljenem približno 45 kilometrov od Zagreba proti Mariboru oziroma približno 75 kilometrov od Maribora proti Zagrebu, smo bili vsi člani naše posadke na koncu zelo hvaležni za to okoliščino. Ko smo začeli s pripravami na odhod na koncert, je bližina mesta predstavljala prvo prednost, drugo njegova neposredna lega ob avtocesti, tretjo pa zagotovo tudi urbana ureditev, ki med drugim obsega restavracijo McDonald's, do katere se v tem zapisu še vrnem.

Seveda je vse zgoraj našteto lepo in prav, a če klub ni pravi, če je ozvočenje zanič, potem je vse skupaj samo šminka. ZCUK Regenerator ali samo Regenerator je vse kaj drugega kot »kar nekaj«. O tem smo se prepričali takoj ob prihodu, ko smo se peljali mimo kluba in še iskali parkirišče za svojega jeklenega konjička, medtem ko so se že številni metalci, (večinoma) stari in mladi, čupavi in čelavi, (večinoma) moškega in ženskega spola že veselili prve, druge ali tretje pijače. Klub Regenerator najprej pozdravi s teraso, ki je na eni strani povezana z notranjim šankom/gostilno, na drugi strani pa je večji prostor s pokritim odrom za »open air« koncerte, vmes ali na vogalu pa je vhod v dvorano, ki je razdeljena na tri dele. Spredaj je seveda oder, na sredini parter, zadaj pa še tribuna. Ta na eni strani vodi na vrh oziroma do balkona, ki omogoča pogled na oder s treh strani: z leve, desne in naravnost. Pod tribuno, ki omogoča sedenje, je z zadnjega dela dostop do sanitarij in garderobe oziroma »stojnice« z merchem. Torej, vse skrbno premišljeno, tako da ima nekje 500 obiskovalcev (polna kapaciteta kluba, ne petkov obisk) vse, kar potrebuje.



In še ena stvar se mi je dopadla – kavcija za kozarce v vrednosti 2 EUR. Sicer je bila prva misel kolega, da nas klub »lupi«, a sam tega nisem tako občutil. Kavcija deluje tako: prideš po pijačo, plačaš zanjo in za kozarec; ko nočeš več piti, vrneš kozarec, namesto 2 EUR pa dobiš žeton, ki ga ob naslednjem obisku ponovno zamenjaš za kozarec. Kaj se ti ne sme zgoditi? Ob naslednjem obisku žetona ne smeš pozabiti doma oziroma moraš priti še kdaj. Sicer se ti bolj splača, da obdržiš kozarec za spomin. Sam sem naredil oboje, zato pričakujem, dragi organizator petkovega koncerta, da ta ni bil muha enodnevnica. Hvala!

Glede na zaključek zadnjega odstavka si verjetno že mislite, da sem bil tudi s koncertom zadovoljen. Drži! Časovnica je bila sicer nekoliko pozna, nastavljena za tipično petkovo zabavo za mlajše generacije, a tudi mi starejši občani smo pokazali, da še imamo dovolj kondicije za take fore:

20.30 vrata
21.30 Cutthroat
22.30 Angelus Apatrida
23.30 Vio-lence

Koncert so odprli Cutthroat. Pri teh gre za četverico iz Los Angelesa, ki preigrava crossover thrash metal in se pri tem naslanja na močno dozo groova in hardcora. Če omenim, da so pevca krasile bele športne nogavice, športni copati in »šiltkapa«, potem si že lahko menda predstavljate, kako poskočna verzija thrash metala je bruhala z odra (za boljšo predstavo pomaga tudi nedavno izdan EP The Purge). Cutthroat torej niso najhitrejši, energijo proizvajajo z modernimi breakdowni in številnimi poskoki, pevec pa se niti ne boji skočiti z odra in tam poplesati še s publiko. Masten zvok me je rahlo spomnil na Pantero, vsekakor pa je kvartet zvenel nalezljivo. Osebno bi ga vstavil v tisti predalček bandov, ki jih ne rabiš poznati, a te njihov metal v živo takoj pritegne. Torej ne gre za kompleksno glasbo, za riffanje skrbi samo ena kitara, kar pa je dokazano več kot dovolj. Kako zelo je bila publika navdušena že ob zgodnji uri, so dokazovali številni mosh piti, poosebitev veselega vzdušja pa je bil možakar s havajsko majico in slamnatim klobukom. Nenaden konec koncerta sta obžalovala tako publika kot band, ki je obžaloval tudi dejstvo, da je bil to zanj zadnji dan turneje.

Naslednji na meniju so bili španski thrasherji Angelus Apatrida. Za te se je naša mala skupinica strinjala, da so »tudi fajni«. Na odru so stali štirje Španci, od tega trije kitaristi, od katerih je eden prevzel naloge pevca. Španci proizvajajo thrash metal, ki je izpadel kompleksnejši od ameriškega, ki smo mu bili priča malo prej. A tudi Španci znajo delati nalezljive komade, ki so jih ponovno spremljale različne vizualizacije na zadnji steni odra. Pod odrom se je razvilo drugačno vzdušje; luknja v parterju je postala manjša, manj se je plesalo, a zato malo več čupalo, kasneje seveda tudi moshalo. Ker obstaja band že več kot četrt stoletja, nam je seveda poskusil ponuditi čim boljši vpogled v vseh svojih osem albumov, kar pa je bilo načeloma za tako kratek set nemogoče. Če sem pravilno sledil, so se Španci dotaknili pet svojih albumov, pri tem seveda predstavili najnovejšega Aftermath iz leta 2023 (s tega so zaigrali zagotovo komad Cold), z naslovnim komadom drugega albuma Give 'Em War pa so se pomaknili nazaj v leto 2007, kar je bil bandov najdaljši ekskurz v preteklost. Med spremljanjem koncerta Angelus Apatrida sem vedno močneje razumel, zakaj je band v zadnjih letih razvil dokaj visoko popularnost, kajti zna res dobro povezovati starošolski (beri: udaren in direkten) pristop s sodobnim, ki temelji na uporabi clean vokalov, skupinskega petja in (ponovno) poskočnih melodijah. Vmes so Španci celo našli čas, da čestitajo Juananu, članu tehničnega osebja, za 41. rojstni dan. In kar znajo Cutthroat, znajo tudi Angelus Apatrida, le da se je namesto pevca po dvorani, gor po stopnicah, sprehodil kitarist – kar med igranjem.


Vse opisano je seveda proizvedlo odlično energijo, ki je bila odlična podlaga za glavni band večera. Kdor se je pred koncertom družil pred klubom, je imel možnost osebno spoznati Seana Killiana, masterminda za imenom Vio-lence (ki je že več kot štiri desetletja sinonim za samosvoj thrash metal), saj se je tudi on kar dosti gibal pred klubom in med obiskovalci, hkrati pa se ni bal fotografiranja. Zvezda na dotik, bi rekli. Podobno bi lahko trdil za Claudeousa Creamerja, ki med drugim igra kitaro tudi pri Possessed (njih sem nazadnje v živo ujel lanskega decembra v Gradcu). Tudi Claudeous je bil pred koncertom zelo zgovoren in med drugim povedal, da je koncert Vio-lence v Zaboku sicer zadnji v okviru evropske turneje, a se band nato odpravlja direktno v Azijo, kjer bo prvič nastopil na Kitajskem in Japonskem.


In kako band trenutno deluje? V kakšni formi je? V odlični! Usklajeno, uigrano in harmonično delujejo tako instrumentalisti kot tudi Sean, ki pri svojih 62 letih ne zveni ali deluje nič kaj utrujeno. Po nedavni izkušnji z Bentonom na Tolminatorju, ki je nekoliko slabše podajal besedila, sem se bal ponovitve podobne izkušnje. Komadi Vio-lence so namreč dokaj dolgi in imajo tudi temu primerno daljša besedila, ki jih Sean tradicionalno podaja hitro. In tako kot je na albumu, tako je tudi bilo v živo. Besedil sicer ne znam na pamet, daleč od tega, a v živo nisem zaznal niti enkrat, da bi se Sean zmotil ali zapletel. Namesto tega je z igranjem »air kitare« ves čas kazal, kako zelo še vedno uživa v glasbi in nastopanju nasploh. Odlično! In po začetni tišini oziroma redkobesednosti med komadi se je Seanu tudi razvezal jezik, tako da sta prišla do izraza tudi njegova karizma in odrske izkušnje, nemalo je bilo nagovorov v slogu »Don't fart upclose to the stage« in  »Women don't fart«. Na ta način nismo prišli samo glasbeno na svoj račun, temveč smo se nekajkrat tudi lahko nasmejali. A četudi slednjega ne bi bilo, menda noben ljubitelj banda ne bi zapustil kluba razočaran, kajti po pričakovanjih smo slišali standardnih deset komadov, po štiri s prvih dveh albumov, Eternal Nightmare (1988) in Oppressing the Masses (1990), ter še dva druga. In ker smo bili tako dobra publika in ker smo se vztrajno drli »One more song!«, smo tega tudi dočakali. Izbran je bil Subterfuge. Odlično!

Setlista Vio-lence: Eternal Nightmare, Serial Killer, I Profit, Calling in the Coroner, Ageless Eyes, Phobophobia, Upon Their Cross, Officer Nice, Kill on Command, World in a World; dodatek: Subterfuge.


Po koncu koncerta, ki se je po vremenskih napovedih zgodil na začetku ponovnega vročinskega vala, sem opazil še nekaj. Notri je bilo ves čas koncerta enako sveže kot zunaj, zvok je bil ves čas brezhiben, lučkar pa tudi ni težil z belo lučjo ali stroboskopom, usmerjenim v publiko. Odlično!

In kako se zaključi odličen koncertni večer, med katerim je bilo zalivanje grl ves čas na visoki, a kontrolirani ravni? Z večerjo v McDonald'su seveda! In ponovno polno dozo smeha.

Do naslednjič!