Višje temperature, sončno vreme in predvsem zavedanje, da je zadnji dan, so poskrbeli za to, da se je množica gnetla na, v in ob Soči. Medtem ko so nekateri hiteli proti Soči, so promet v obe strani zaustavljale napihljive igrače različnih oblik, velikosti in predvsem barv. Tudi to (ali predvsem to?) je Tolminator – počitnice v Tolminu, ob Soči, v času največjega metal festivala pri nas. Medtem ko je največji hrup proizvajala tonska vaja na glavnem odru, s katerega so prihajale tudi melodije ali bolje rečeno riffi največjih hitov headlinerja zadnjega dne festivala, so se za temi skrivali zvoki odra na plaži, ki je rjovel po svoje.

Vulvodynia na Tolminator Metal Festu 2026

Malo pred četrto popoldan, ko se je zame začela še druga in hkrati zadnja izmena festivala, so Vulvodynia prignali množico ljubiteljev najtežjih zvokov pred oder na plaži. Deathcore in/ali brutal death metal zasedba iz Južne Afrike po navedbah Metal Arhivov deluje kot sekstet, a ker sem stal na potki, ob desnem robu odra, nikoli nisem zaznal cele zasedbe v celoti. Ko je pevka stala spredaj, mi je manjkal en kitarist, ko pa je glavni kitarist stopil naprej, da band odigra instrumentalni štiklc, pa pevke nisem videl nikjer več. Mislite si torej svoje ali poglejte kak posnetek v YouTubu (ja, vem, da bi to bilo sicer moje delo), a če bi bilo tako zelo pomembno, bi izbrskal tudi to informacijo. Pomembneje se mi zdi vedeti, da je bilo pod odrom nabito polno – zato sem tudi stal na potki, ki vodi proti Soči – in da je vokal pevke za njeno drobceno postavo pravcato nečloveški. Kapo dol! Gospodična ne premore le konkretnega screama, ki je tipičen za deathcore, in če je ne bi videl na lastne oči, bi njen growl z lahkoto pripisal drugemu članu. V zvezi s setlisto sem uspel ujeti le, da je band zaigral vsaj en nov oziroma neizdan komad.

Brat na Tolminator Metal Festu 2026

Še eni težkokategorniki na spodnjem odru. Dobesedno (preverite njihovega bobnarja) in v prenesenem pomenu besede (preverite njihovo glasbo). Iz New Orleansa v Tolmin so svojo pot našli grindcore/powerviolence/death metal razgrajači Brat, ki zase šaljivo pravijo, da proizvajajo »bimboviolence«. Gre pri tem za referenco na plavolasko na vokalu ali na enostavnost glasbe? Moje edino srečanje v živo mi pravi, da gre za oboje po malem. V črne kopalke, črne rokavice (!) in črn plašč odeta ter s črnimi očali pokrita »plavuša« hočeš nočeš posreduje določene ideje, ki se skladajo s skovanko žanra, ki je pred tem še nisem slišal, medtem ko death metal vložki dodobra razbijejo agresivni grindcore in powerviolence ter ga naredijo dostopnejšega. Namerno ali ne, ve samo band, dejstvo pa je, da se vse vrti okoli denarja, kajti »koncertiranje po Evropi ni poceni, zato bomo cenili, če boste obiskali našo stojnico«. Glasbeno pa: band je na poti izdaje novega albuma Manslayer, ki mu je seveda namenil konkreten del nastopa.

Hatebreed na Tolminator Metal Festu 2026

»Čuj, danes še nisem poslušal hardcora!«
»Ni panike, na glavnem odru ga imaš. Špilajo legendarni Hatebreed.«
»Zakon!«

Pa smo spet bili tam – pred glavnim odrom namreč. Za uvod so poskrbeli Motörhead s svojim največjim hitom, nakar se je začelo skakati. Enega izmed vrhuncev sem zaznal med Destroy Everything, ko sta Jamey Jasta in publika izmenično kričala naslov komada. Potem je nastopil čas, da se stvari pohitrijo, a seveda vse v skladu z odobritvijo publike, ki je imela enake želje. In dobili smo Proven. No, to pa je tudi to, kar vam znam povedati o zaigranih komadih, saj več nisem uspel ujeti in imam kot nepoznavalec banda pač v tej zvezi tako rekoč zvezane roke. A ker je band na turneji, se mi svita, da ni dosti odstopal od preverjene formule (beri: setlista je podobna ali enaka na vseh nastopih).

Lucifer's Child na Tolminator Metal Festu 2026

Ne razumite me narobe, a Lucifer's Child so tako rekoč dobesedno ubili vzdušje. Če je bil prostor pod odrom med nastopom Hatebreed poln do zadnjega kotička in so se obiskovalci razporedili še za drevjem vse tja do stojnic s hrano in pijačo, je bila publika med nastopom Grkov bolj razredčena kot te dni podporna skupina parlamentarne stranke Resni.ca. Pri Lucifer's Child gre za četverico, v kateri je verjetno najbolj znan George Emmanuel, ki je svoje veščine dodobra kalil pri bandih, kot so Necromantia, Valet Parn, Hexbane, Chaostar in Rotting Christ. Na odru je torej prevladoval ritualni black metal srednjega tempa (torej daleč od tega, kar so pred njimi proizvedli Hatebreed, »male« zvezde zadnjega dne festivala), ki poslušalca kar prisili k headbanganju, medtem ko band vmes sicer tudi poseže po hitrejših prijemih, ne brani se niti speedmetalskih. Premo sorazmerno z dolžino nastopa je band postajal udarnejši in agresivnejši, njegovo občinstvo pa tudi vedno bolj navdušeno, a vseeno ne kaj dosti prida številčnejše. Očitno je torej bilo, da so počasnejši in bolj ritualni komadi všečni, hitrejši pa bolj priljubljeni. Skladno z razvojem dogodkov oziroma vzdušjem je band zaključil s komadom, ki združuje oba svetova, ritualističnega in neposrednega, torej naslovnim komadom albuma The Order.

Dark Insanity na Tolminator Metal Festu 2026

Dark Insanity so bili prvi band na malem odru (DIY stage), ki sem si ga ogledal ta dan. Kdor banda ne pozna, se ne rabi preveč obremenjevati, kajti ta je star komaj tri leta, povil pa je tudi samo en EP in nedavno en single. Verjetno vam bo bolj znan pevec, ki sliši na ime Wyatt Turner. Zakaj? Možakar stoji za kanalom Wyatt's Metal na portalu YouTube, njegova majica z dizajnom »Boban Kurwa« pa je tudi povedala več kot milijon besed vsem tistim, ki so/smo se spraševali, od kod jim/nam je poznan. Wyatt je sicer zanimiv možakar, ki zna tudi v živo animirati ljudi, saj je že med drugim komadom dosegel circle pit okoli odra, ki je bil tokrat zaradi lepega vremena brez šotora, najbolj vztrajen tekač pa je dobil za nagrado majico. In kot se je izkazalo, je laže igrati death metal kot tekati v njegovem taktu okoli odra.

Spectral Wound na Tolminator Metal Festu 2026

Ponovno black metal, a tokrat drugačen. Če smo se pri Lucifer's Child večinoma zibali in prikimavali, smo se med Spectral Wound mrko gledali in sopihali. Temu primerno je bila tudi komunikacija okleščena na minimum, medtem ko je Marios Dupont od Lucifer's Child dodobra predstavil razvit dar govora. A nazaj k Spectral Wound. Kanadčani proizvajajo krepko hitrejši black metal kot njihovi grški kolegi, a ta po drugi strani ni nič manj melodičen. Pač drugače melodičen. Kanadska peterica je leta 2024 izdala četrti album Songs of Blood and Mire, ki mu dve leti kasneje v živo še vedno posveča največ pozornosti. Tako kot jaz, ki se moram danes ugrizniti v jezik in se dodatno posipati s pepelom, saj sem se glede minljivosti tega krepko uštel: »Njihov black metal gre v pravo uho, tam tudi zna ostati, a je pač že slišan in mi bo zaradi tega ostal zanimiv verjetno samo še par dni po koncertu, morda celo samo še do konca pisanja te reportaže.« Torej, banda nisem pozabil, še vedno na trenutke prisluhnem omenjenemu albumu, še zmeraj si še posebej rad zavrtim komad Aristocratic Suicidal Black Metal. Da Spectral Wound niso bili sprejeti kot muha enodnevnica, je izkazovala tudi številčno narasla publika.

Immolation na Tolminator Metal Festu 2026

Energija, s katero so me napolnili Spectral Wound, je naraščala med nastopom death metal legend iz New Yorka. Immolation so letos izdali album Descent, ki v dvanajsto prinaša enak death metal v drugačni izvedbi. Medtem ko je bila četverica osredotočena na novejše komade, prednostno z novega albuma, je med te pomešala tudi stare klasike, kot so Into Everlasting Fire (prvenec Dawn of Possession praznuje letos 35 let), Father, You're Not a Father in Swarm of Terror. Sploh pri slednjem sem ponovno izvedel poizkus raztegljivosti vratnih mišic, katerega posledice čutim še med pisanjem teh vrstic. A kljub bolečinam bo ostal sladek spomin na to, kako so Immolation v sebi lastnem slogu zatresli tolminsko sotočje, ga preplavili s pozitivno usmerjeno ameriško jezo, ki se loti vsakogar, ki si to zasluži. In čeprav jim je nekoliko zagodel zvok pri melodičnih delih (recimo zvonjenje pri komadu The Ephemeral Curse), me je povsem povozila njegova masivnost, ki je značilna za Newyorčane. Čudovito! Vztrajnost se splača in tako so bili Immolation poplačani z aplavzom, celo občinstvo z odličnim nastopom, naša mala ekipa pa celo z videointervjujem. Tega bombončka se boste lahko kmalu razveselili na našem kanalu v YouTubu.

1000mods na Tolminator Metal Festu 2026

Masivne zvoke so zamenjale stonerske melodije, na vrsti so bili 1000mods. Le 20 minut po izredno intenzivnem nastopu je prevladovalo povsem drugačno vzdušje. V zraku je bil opojni vonj pokošene trave, po njeni zaslugi – v kombinaciji z zaigranimi vižami – se je na veliko plesalo, zibalo in veselilo. Kvartet je bil zelo židane volje, med drugim verjetno tudi zato, ker je pod odrom uzrl poln »parter« in številne vzhičene obraze.

Trobec na Tolminator Metal Festu 2026

Plesu je sledila totalna razturčina na odru DIY. Tam so poslušalce, ki jih je bilo polno v vseh smereh odra, pohabljali in hkrati navduševali Trobec. Med nastopom sem ujel naslova dveh komadov, in sicer Ekstaza in Memento mori. Prvega je moral band ponoviti oziroma je prosil za ponovitev, ker se je vmes zmotil, pri slednjem pa so stvari ponovno potekale tekoče, tako da so lahko napihljiva flamingo in žoga še naprej letela naokoli v taktu umazanega polka grinda.

Deicide na Tolminator Metal Festu 2026

Zadnji  headliner dneva, zadnji band večera, zadnji band festivala. Častilci zla in njegovega očeta, Deicide. Američani so zaigrali:

When Satan Rules His World
Bastard of Christ
Carnage in the Temple of the Damned
Bury the Cross… With Your Christ
Behead the Prophet (No Lord Shall Live)
Once Upon the Cross
From Unknown Heights You Shall Fall
Sacrificial Suicide
Holy Deception
Serpents of the Light
Forever Hate You
Satan Spawn, the Caco-Daemon
They Are the Children of the Underworld
Scars of the Crucifix
Dead by Dawn
Homage for Satan

Pogrešate kak komad? Jaz tudi ne! Odlična setlista za vse old school fane, ki je dolgoletnega stanovskega kolega in bivšega sodelavca vrgla nazaj v otroške oziroma najstniške dni, ko je začel s konzumiranjem njihove glasbe. In čeprav je Benton vidno dal vse od sebe, saj je od komada do komada njegova pričeska zaradi preznojenosti vedno bolj izgubljala volumen (uau, si tudi ne bi mislil, da bom kdaj kaj takega napisal v reportažo za Paranoid, a za tiste, ki morda ne veste, o čem govorim, ker nimate več dosti las – švical je kot sam hudič!), sem nekoliko z žalostjo v ušesih spremljal njegov vokal. Po eni strani ne zmore več tako hitrega podajanja besedila v obliki zanj tipičnega growla, tako da sem na trenutke imel občutek, da si besedilo malo izmišljuje ali ga prilagaja, medtem ko so njegovi kriki predstavljali vse kaj drugega kot ponosno klicanje gospodarja teme. In še en »in« – čeprav sem se na vse kriplje trudil, levo spredaj, od koder sem spremljal bandov nastop, nikakor nisem uspel zaznati njegove baskitare. Sicer pa sta ostala kitarista zvenela odlično, dobrodošla je bila tudi njuna vokalna pomoč, medtem ko je osiveli Steve Asheim na bobnarskem stolčku deloval vse kaj drugega kot »star« ali utrujen. Možakar je pravi stroj, da ne rečem kar dobro naoljena mašina, ki se očitno ne zna ustaviti. Za konec še malo trivialnosti: med predzadnjim komadom je na oder priletel netopir in Bentona kar začudil, da ne rečem prestrašil (morda pa je na hitro pomislil, da mu je po vseh teh letih le uspelo priklicati hudiča, hehe).

In končna ocena? Slovenija rabi Tolminator. Zaradi žanrske pestrosti, ki jo ponuja festival, a z njo kljub temu ne pokriva vseh žanrov metala, mi je seveda jasno, da nikakor ne pridejo vsi (dovolj) na svoj račun. A Tolminator ni pomemben samo kot festival, temveč je pomemben tudi zato, da bandi še naprej prihajajo v Slovenijo. Medtem ko je marsikateri band danes prevelik za headlinersko turnejo, pa mu ravno Tolminator nudi pravi oder za nastop pri nas.

Seveda se je ponovno izkazalo, da je še več kot dovolj prostora za izboljšave; v tem oziru naj samo na kratko omenim nepredstavljivo dolgo vrsto in čakanje na festivalsko vstopnico ter nepotrebno ločevanje blagajn za nakup festivalskih in enodnevnih vstopnic. Festival je letos tudi minil skoraj brez večjih incidentov oziroma primerov nestrpnosti. In še nekaj: Vem, da bi oder DIY zaradi sprememb morda izgubil osnovni smisel, a nujno se mi zdi, da se tega vsaj malo dvigne. Letos ga je obiskalo že toliko ljudi, da se iz zadnjih vrst nanj sploh nič več ni videlo.

No, to bi bilo to od mene za letos iz Tolmina. Kako bo drugo leto, je deloma že znano, kogar pa prve napovedi še niso prepričale, naj počaka na nove in se prepusti toku ter dobri volji. Stay metal as fuck!