»Poznavalci pravijo, da bo tole koncert leta.« (avtor naj ostane neimenovan)
 
»Kako to, da greš na koncert?« (avtor naj ostane neimenovan)
 
Na za black metal povsem neprimeren dan sem se odpravil na black metal koncert. Kakšen dan je to bil? Sijalo je sonce, temperature so bile pomladno sveže, na splošno je dan prekipeval od življenja. Odgovor na vprašanje, kakšno zvezo imata s tem zgornja citata, pa bo prinesla današnja reportaža.
 
Namesto neposredne vožnje iz ene prestolnice v drugo me je tokrat ponesla pot še v različna mesta, ki ležijo bolj ali manj neposredno ob drugem najstarejšem delu naše avtoceste. Ko sem to zapustil in se podal po lokalni cesti najprej do enega, nato do drugega končnega cilja, sem lahko občudoval naravne in nenaravne lepote in znamenitosti, ki jih ponuja ta naša mala Slovenija, ter se ob tem spraševal, zakaj nas tako zelo vleče v tujino, ko pa imamo bolj ali manj vse, kar ta ponuja, neposredno pred nosom, na dlani. Ampak okej, verjetno je bolj »fancy« narediti fotografijo iz nekega oddaljenega pragozda, fjorda, jame itd. kot okoliškega hriba, s katerim ne naredite nobenega vtisa na soseda? Da se bo tega mojega pisanja vsaj malo prejel pridih potopisa, naj izdam, da sem obiskal Velenje in Laško. Mesti, ki sta skriti v osrčju zelenega zlata Slovenije, tako da je že vožnja do njiju za ljubitelje narave prava pustolovščina, mesti s številnimi urejenimi sprehajalnimi potmi ob vodi, kar me osebno še bolj navdušuje, in zanimivimi stavbami, ki te mimogrede podučijo o (pol)pretekli zgodovini.
 
No, in vse te lepote sem zamenjal za preznojeno in mračno notranjost kluba. Zakaj? Levji delež odločitve sloni na ljubezni do pisanja za Paranoid. Nedvomno. Velik odstotek oblikuje moja ljubezen do black metala, ki je bila s prvim citatom, ki sem ga ujel tik pred koncertom, dodatno podžgana. A naj dodam … Po navadi nisem tako plehek, da bi se tako zlahka dal ujeti na take limanice. Namreč: predhodno sem se dodobra seznanil s Kanadčani Spectral Wound, ki so me s svojo generičnostjo tako nagovarjali kot odbijali. Njihov black metal gre v pravo uho, tam tudi zna ostati, a je pač že slišan in mi bo zaradi tega ostal zanimiv verjetno samo še par dni po koncertu, morda celo samo še do konca pisanja te reportaže. Začetek moje zgodbe z Američani Lamp Of Murmuur pa je še bolj bizaren. Ko sem si zavrtel aktualni celovečerec Saturnian Bloodstorm, menda nisem prišel do konca prvega komada. Ne vem, zakaj, a band oziroma M. se je odločil, da celotni album riffovsko, ritmično in melodično posveti Norvežanom Immortal, v največji meri albumu At the Heart of Winter. Opisane okoliščine so bile torej krive za to, da sem se do zadnjega spraševal o smotrnosti obiska koncerta, medtem ko mi je aroganca v meni kljuvala po mislih, kdo so tisti poznavalci, ki imajo tako zelo nasprotujoče mnenje od mojega. In tako sem šel.
 
Časovnica mi je bila pisana na kožo. Glavna banda, ki sta skupaj na turneji po Evropi že nekje od začetka meseca in na tej ponujata nespremenjeno setlisto, sta bila tudi edina nastopajoča. Začetek ob 20h + dva banda = konec pred pol enajsto. Torej, odličen zaključek opisane nedelje, ki zaradi prekomerne utrujenosti ne bo skazil začetka naslednjega tedna.
 
Zaradi nenavdušenja se mi ni preveč mudilo v domačo prestolnico metal klubov, zato sem začetek oziroma prvi komad zamudil. Ker sem se naučil, da je treba v Orto Baru stati pred odrom, če si želim prave koncertne izkušnje, sem se po blagajniških opravkih nemudoma odpravil tja. Koncert se je že začel, zato pot mimo šanka ni bila nobena težava, za ovinek sem še tudi prišel zlahka, ustavilo se je vzporedno z vhodom na moško stranišče, se pravi kakšen meter ali dva pred klančino.
 
A gneča ni bila prevelika, z malo slalomiranja in dosti opravičevanja sem po slabi minuti že stal v prvi bojni vrsti. No, tam blizu, čeprav je statičnost obiskovalcev spominjala na vse kaj drugega kot bojišče. Kulturno prireditev v Cankarjevem domu, kjer so pozabili na stole? Koncert v domu starostnikov? Hja, taki s(m)o black metalci. Mi norimo in se razmetavamo od znotraj, dober komad ali performans pa nagradimo z aplavzom. In komu smo aplavdirali? Četverici s corpse paintom, od katere sta bila kitarista, ki nista opravljala vokalnih dolžnosti, čez usta in nos dodatno pokrita z masko. Aha, nov trend? Vokalist torej ni imel prekritih ust, namesto tega je bil malo bolj našemljen: ogrinjalo do kolen, cel kup verižic in druga bojna oprema, ki sodi zraven. No, ko sem že ravno pri opisovanju posameznih članov … Bobnar je nosil samo corpse paint. Toliko o videzu, zdaj k performansu. Ta je bil na začetku koncerta dosti bolj razgiban, vsi trije kitaristi so na začetku dobesedno poplesavali, tako zelo všeč so jim bili lastni ritmi in melodije. V nadaljevanju koncerta je postal band nekoliko bolj statičen, a vseeno še dovolj razgiban. Z vidika diskografije pa je ponudil sedem komadov, od tega dva z novega albuma, drugo pa starejše viže, kjer vpliv Immortal ni zaznaven, bi pa lahko potegnil številne vzporednice z drugimi bandi. A koncert je bil vseeno lušten, obiskovalci, med katerimi so bili številni novi in mladi obrazi, dosti od teh iz zahodne tujine, so bili vidno zadovoljni, kako tudi ne, ko pa je band deloval kot dobro naoljena mašina (op. a. Aleš, ta je zate, častim). Po dobrih 50 minutah ali slabi eni uri je od banda na odru ostal samo še outro, nato tišina. Premor.

Točno ob napovedani uri je zazvenel nov intro in na odru so se zbrali Spectral Wound. Band sestavlja en možakar več, torej nas je zabavala peterica. V starošolski maniri se je band olepšal s corpse paintom, telesa prekril z usnjem, pevec celo roke, da mu mikrofon ne bi zdrsel iz rok. Kot že rečeno oziroma zapisano, je setlista na celotni turneji enaka in potemtakem tudi znana, zato ni bilo nobenih presenečenj. Glavni fokus je bil na aktualnem albumu Songs of Blood and Mire. Ko me je kolega nekaj tednov pred koncertom kliknil preko Viberja, da mu sporočim, na katere komade naj se pripravi oziroma kateri komadi izstopajo, sta bili to moji priporočili: Aristocratic Suicidal Black Metal in At Wine-Dark Midnight in Mouldering Halls. Slednjega sicer nismo slišali, sem bil pa toliko bolj navdušen, da sem slišal prvega. Moje navdušenje je delila bolj ali manj celotna dvorana, ki se je z menoj vred premaknila »iz Cankarjevega doma« v bolj underground lokacijo, ki dejansko pritiče dogodku, ki smo mu bili priča. Beri: publika je začela intenzivneje migati. Sicer na mestu, za mosh pit bi se dejansko morali dotakniti drug drugega, a kakšna čupca več pa je že poletela. A vrnimo se h komadu Aristocratic Suicidal Black Metal. Gre za odličen primerek skandinavske šole black metala, ki ga odlikuje clean kitarska solaža. Slednje je pri Kanadčanih tudi tista dodana vrednost, zaradi katere se (po mojem) splača bandu prisluhniti. Kvintet zna na ta način začiniti umazani in neposredni black metal, mu dodati pikico na i, proizvedena melodika pa je zagotovo razlog, da s tem privlači kakšnega poslušalca več, ki bi ga brez te melodike zgrešil. Pod črto Spectral Wound, ki so se tudi predstavili kot dobro naoljen stroj (op. a. Aleš, še ena zate, tokrat zadnja), ponujajo bolj energično dozo metala, zaradi česar so me tudi bolj nagovorili kot prvi band večera.

Ampak! Če je to smer, v katero pluje black metal, in je to prihodnost, ki nas v black metalu čaka z novimi bandi, potem bom verjetno še naprej poslušal »stare« bande, kajti slednjim je očitno pomembneje to, da ponudijo kaj novega in svežega.


P.S.: Drži, da sem se v reportaži pošalil na Alešev račun, a nikakor ne brijem norca iz njega. Ker sem prosti čas med nastopom enega in drugega banda namenil branju njegove odlične reportaže koncerta Mutism in Oti, sem se odločil, da ga nekako vključim. No, in to je to, vabljeni k branju njegovega izdelka, če tega še niste storili.