Kaj je bilo prej: kura ali jajce? Oziroma: nas (stari) bandi s praznovanjem te in one obletnice tega in onega (bolj ali manj) kultnega albuma »lupijo«? So se bandi, ki so nekoč veljali za »true«, prodali (za drobiž)? Nam je res treba, da bandi izkoristijo vsako priložnost za turnejo, ki nima drugega cilja, kot iz nas izvleči še zadnji težko prigarani cent? Če ste prebrali mojo reportažo Absu in Ancient, veste, da sam nisem takega mnenja. A dovolite mi, da zadevo vseeno malo globlje osvetlim, da ne boste imeli občutka, da vas peljem žejne čez vodo.

Povod za razvoj debate je bila – kot vedno – povsem nedolžna opazka, ki se sklada z uvodom prejšnjega odstavka: »David Vincent se je prodal. Včasih je imel Morbid Angel in je z njimi delal glasbo, danes pa dela vse samo še za denar.« Če lahko verjamem popolnosti podatkov Metal arhivov, potem so to njegovi bandi: Terrorizer, Vltimas, David Vincent, I Am Morbid, Nero 54/68,ex-Morbid Angel, ex-Genitorturers in ex-Headcat. Načeloma seznam niti ni tako zelo dolg, je pa Vincentova osebna diskografija žanrsko precej pestra, kajti obsega grindcore, death, industrial in black metal ter celo country. Grozno! Grozno? Pa saj smo odrasli in okusi se spreminjajo – te misli mi menda ni treba dalje razvijati. Dani od Cradle of Filth je – če me spomin ne vara – že pred več kot desetimi leti priznal, da zasebno sploh ne posluša black metala, da mu je najljubši jazz. Hm, kje je potem razlika? Vincent je pač šel korak dlje in začel drugačno glasbo (beri: ne-death metal) pisati in »prodajati«. S tem ni nikogar oškodoval, ker 1.) z ustvarjanjem avtorske glasbe ni ničesar ukradel in 2.) nihče ni prisiljen, da jo konzumira, kaj šele kupi. In če se vrnem h kuri in jajcu … Kdo ga ima pravico prikrajšati za uživanje plodov preteklega ustvarjanja? Raje torej vidim, da Vincent, ki ga na tem mestu razumite kot sopomenko za vse glasbenike, ki so bogatili sceno 30 in več let ne samo s kakovostno, temveč izredno vrhunsko glasbo, gre na turnejo s 30 let starim albumom, kot da posname srednje dober album, ki ga potem koristi za izgovor za izvedbo turneje. Po drugi strani pa: kateri nad 50-letnik pa bi se iz ZDA odpravil koncertirati po Evropi v zameno za pivo in pico?

Ko sem torej zvedel, da je na programu Morbidfest 2025 in da se bo ta ustavil tako rekoč pred mojim nosom, nisem okleval. Četudi tokrat ne bom videl ali slišal Morbid Angel, sem po natančnem preverjanju z veseljem ugotovil, da bodo tudi Terrorizer zadovoljili mojo death metala željno dušo, medtem ko mi tudi Possessed predstavljajo izredno privlačno ime, odkar se bolj redno pojavljajo v mojem predvajalniku glasbe. Prvotna najava Massacre kot tretjega velikega ameriškega death metal udeleženca letošnjega Morbidfesta pa je na svoj način obogatila nabor in naredila obisk že skorajda nujen. V času čakanja na začetek turneje so slednji odskočili in končni seznam predvozačev je bil tak: Suicidal Angels, Nightfall in Ater.

Ater so dark/progressive metal band iz Čila, ki je lani izdal prvenec z naslovom Somber, trenutno pa se že pripravlja oziroma z videospotom za komad Venus že promovira drugi album, ki naj bi izšel prihodnje leto. Če se smem pri opisu njihove glasbe nasloniti na mnenje kolega, bi to opisal kot »počasnejši norveški Aeternus«. Masivnost zvoka in growla je dejansko primerljiva z Norvežani, medtem ko clean vokal in low tempo ritmi popeljejo v doom metal sfere, ki poslušalcu v živo naredijo vse kaj drugega, kot napolnijo baterije. Prej bi rekel, da te ugasnejo, temu v prid pa tudi govorijo zakasnele reakcije redke publike po vsaki odigrani pesmi.
Drugače je delovalo poslušalstvo med nastopom Nightfall. Ti prihajajo iz Grčije in so na sceni že prek 30 let, zaradi česar band zagotovo uživa večjo prepoznavnost. Temu v prid govori enajst albumov in pet EP-jev. Posebnost tega banda pa ni samo njegova številčno bogata diskografija, temveč tudi okoliščina, da je ta žanrsko zelo obsežna. Začenši v ekstremnejših black in death metal vodah je band do danes priplul v mirnejša vodovja, kjer se spogleduje z gothic metalom. Če obiskovalec koncerta tega ni vedel, se mu je lahko pred duhovnim očesom narisala napačna shizofrena slika banda, kajti skok iz enega v drug komad je kdaj pomenil tudi skok iz enega v drugi žanr. Poznavalcev to seveda ni motilo, ti so bili navdušeni tudi nad glasbo – torej ne samo nad mično basistko.

Suicidal Angels prav tako prihajajo iz Grčije, a so tako rekoč diametralno nasprotna slika Nightfall. Šus, šus, šus. Neposredno, grobo, agresivno. Thrash metal od glave do pete. Thrasha polnih osem celovečercev, ki komaj čakajo, da so spuščeni nad thrasha lačno množico. Žal se teh v Gradcu minuli četrtek ni zbralo kaj prida dosti, a roko na srce, obisk je bil na splošno porazen. Ko sem tisti večer prvič vstopil v dvorano, mi je bilo jasno, kaj mi je že močno vinjeni organizator pred tem poskušal povedati. Turneje so drage, in če ni obiskovalcev, se morda ne bodo več zgodile – vsaj ne v manjših (metal) središčih. A seveda vse to sploh ni vplivalo na mlade in energije polne Grke, ki so iz zapestij tresli en hiter riff za drugim, ribali trzalice ob strune hitreje kot najbolj pohoten zajec na zajklji oziroma kimali na lastne melodije intenzivneje kot igralke v Lindemannovih videospotih.
Konec predigre, božanja in mencanja, čas je bil za pravo stvar.

Terrorizer so kultni death metal band z dvema legendama v zasedbi. To sta ustanovitelj Pete »Commando« Sandoval in David Vincent, ki se je pridružil dve leti kasneje. Leta 2023 sta se pridružila še današnja kitarist Richie Brown in pevec Brian Werner, medtem ko številnih drugih članov na tem mestu nima smisla naštevati, za razliko od albumov, ki jih je band posnel: World Downfall (1989), Darker Days Ahead (2006), Hordes of Zombies (2012) in Caustic Attack (2018). Matematično šibko poslušalstvo bi morda zmotno menilo, da band praznuje 35. obletnico prvenca, a World Downfall je letos dejansko dopolnil še eno leto več. In medtem ko je zvok na albumu povsem tipičen za tisti čas, je bil v živo nekaj povsem drugega: bolj masten, globlji, izrazitejši. Sploh Vincentova baskitara je brnela intenzivneje kot vibrator na najvišjih obratih in tako dodobra dopolnila relativno preproste, a povsem učinkovite kitarske riffe. Ker sta Pete in David šefa, je to očitno razlog, da Brian ni »težil« na dolgo in široko, temveč so bili njegovi nagovori zreducirani na minimum, kot je to običajno za moškega v matriarhalnem gospodinjstvu: »Da, draga!« Pevcu je torej bilo dovoljeno, da tu in tam napove komad, predstavi glavna akterja in spomni na preminulega kitarista Jesseja Pintada, in sicer nas je pred komadom Dead Shall Rise nagovoril, da naj se deremo tako zelo glasno, da bodo od tega mrtvi vstali. Poleg komadov s prvenca pa je Vincentova baskitara vibrirala še na štiri novejše komade, medtem ko je s »prastarim« Nightmares Pete ponudil enega izmed par krajši bobnarskih solov. Na te načeloma ne trzam, a če zanje poskrbi 61-letnik, ki je še vedno točen kot švicarska ura in hiter kot skopuh, ko vidi račun, je to že nekaj drugega. Za setlisto Terrorizer glej tukaj.

In potem Possessed. Ko ste prebrali moje uvodno vprašanje, ste morda pomislili, da omenjam kuro in jajce zato, da odprem temo o tem, kdo je izumil death metal. A če smemo pripisati Venom iznajdbo black metala zaradi komada Black Metal, potem naj bo oče death metala ustvarjalec komada Death Metal. In če se smem vrniti k uvodni debati s samim seboj: takšne turneje podpiram tudi zato, ker nikoli ne veš, kdaj boš katerega glasbenika ali band v živo videl zadnjič. Jeff Becerra je ŽIV dokaz za to, kako se lahko stvari hitro spremenijo in samo veseli smo lahko, da ima možakar tako močno voljo do življenja in udejstvovanja na odru, da lahko 40 let po iznajdbi žanra še zmeraj v živo slišimo nekaj največjih (death) metal klasik našega časa. Jeff je bil tokrat zelo židane volje, kot »šef banda« sme komunicirati s komer koli, kolikor želi, in to je tudi storil. Neprestano je iskal očesni stik predvsem z nami v prvih vrstah, poziral za karseda najboljšo fotografijo in se celo pustil snemati med petjem, petke pa je tudi delil v eno. Ni torej treba, da je death metal smrtno resen, konec koncev njegovi najprepoznavnejši mladiči sami po sebi rišejo nasmeške na obrazih svojih odjemalcev. Pri tem jim ne pridejo do živega niti tehnične težave z mikrofonom, ki je šel med nekje 75 minut dolgim nastopom večkrat rakom žvižgat, tako da je Jeff pel sam sebi in izbranim posameznikom v prvi vrsti blizu njega. Prav tako je imel Claudeous Creamer nekaj časa težave s kitaro, ki je za nekaj kratkih minut povsem obmolknila. A utečena odrska ekipa je vse težave in tegobe hitro odpravila, tako da koncert kot tak niti malo ni trpel. Pri vseh petih bandih smo lahko uživali v odličnem zvoku, tako tudi pri Possessed, odigrani komadi z osredotočenostjo na prvencu Seven Churches so bili najlepša češnja na vrhu že tako sladke sadne kupe. Za setlisto Possessed glej tukaj.

Ob pol dvanajstih je bil vrhunec dosežen, ejakulat se je razlil na vse strani (beri: občinstvo se je razbežalo na vse strani), nekaj ga je odneslo celo na oder, kjer si je privoščil fotografiranje z objektom poželenja tega večera. Torej: bolečine v vratu bodo hitro minile, luknja v denarnici zaradi dragega piva in razkošne ponudbe mercha (med drugim podpisane plastificirane setliste, trzalice in del bobnarskega seta) hitro pozabljena, ostal pa bo večen spomin na skupaj potrošene telesne in polite hmeljske tekočine. In to je to, kar na koncu od vsega največ šteje: lep spomin.