Izredno žal mi je bilo, da aprila 2022 nisem ujel Ancient s The Stone in Morost v Ljubljani, ker sem bil takrat v Oslu. Enako žal mi je bilo eno leto kasneje, da nisem mogel biti tisti dan na Tolminatorju, ko so igrali Ancient. Band se mi je torej že dvakrat izmuznil in kazalo je, da se mi bo še enkrat. Nisem in nisem mogel sprejeti dejstva, da se moram odpraviti na Dunaj. Dolgo časa se mi je zdela pot za to preprosto predolga. Dokler … Hja, dokler ni v glavi naredilo »klik« in je v trenutku padla odločitev o potovanju. Seveda so tej botrovali tudi Absu, ki so headlinerji trenutne turneje, ki traja 17 (za Ancient) oziroma 18 (za Absu) dni.

Odlično nedeljsko vreme po deževnem delovnem tednu in kisli soboti je bila odlična popotnica za slabih 300 kilometrov dolgo potovanje. To je potekalo brez kakršnih koli zapletov, tako da smo v avstrijsko prestolnico prispeli pol ure pred dogovorjenim časom in tam lahko (izjemoma) spremljali tonsko vajo pred koncertom. S kom pa sem bil dogovorjen? Intervju sta mi potrdila tako Zel kot Proscriptor McGovern, ustanovna člana, dolgoletna idejna očeta in glavni gonilni sili obeh glavnih nastopajočih. Zakaj ju tako naslavljam? Ker sta oba (vsak v svoji zasedbi) zadnja od ustanovne zasedbe. Medtem ko je Dhilorz na baskitari od leta 1998 stalni Zelov spremljevalec, ima Proscriptor McGovern v tej zvezi manj sreče, dejansko se je prepir o uporabi imena Absu pred leti selil celo na sodišče. Danes možakar sodeluje znova z drugo ekipo, s katero pa je na odru deloval vidno zadovoljen in za katero bi rekel, da zna z njo ostati dlje časa. Ampak: 1) več o tem nekaj vrstic nižje in 2) pustimo se presenetiti.

Za ogrevanje na tokratni turneji skrbijo Trivax. Gre za iransko death/black metal zasedbo, ki deluje že več kot poldrugo desetletje, njena diskografija pa šteje številne izdaje, tako pol- kot tudi celovečerce kot tudi druge tipične izdaje. Več kot dovolj gradiva torej, ki ga lahko predstavljajo v živo. Dejansko še preveč, glede na klasično minutažo, ki jo prejme prvi predvozač. Pa se je zasedba izkazala? Da. Sicer v dvorani še niso bili zbrani vsi obiskovalci oziroma lastniki vstopnic, ampak prisotni so odobravajoče kimali na slišano in to na koncu nagradili z aplavzom. Sam se bil precej presenečen, ko so Trivax »udarili«, kajti njihovi udarci so bili dokaj nežni in melodični. V primerjavi z razgibanim bobnanjem, ki ga ponuja glasba Absu, pa bi Trivax brez težav lahko bili drznejši.

In tako smo bili samo še en premor oziroma menjavo odra stran od prvega vrhunca večera. Kot ljubitelj oziroma otrok drugega vala black metala med začetnim, srednjim in kasnejšim izobraževanjem v mladostniški dobi seveda nisem »mogel« mimo Ancient. Ti so v začetku 90-ih imeli podobno pomembno vlogo kot Arcturus, Dimmu Borgir, Emperor ali Immortal, njihovi člani so bili vidni predstavniki scene, glasba pa je bila – tako kot je bilo to takrat značilno bolj ali manj za vse tamkajšnje bande – nadvse unikatna in posebna. In tako smo pri prvencu Svartalvheim in njegovi 30. obletnici. Menim, da ta album ne vsebuje niti enega slabega komada, da vsak komad preveva nalezljiv riff, ki poslušalcu z lahkoto zleze pod kožo, če pa tam vztraja desetletja, pa je menda jasno, kakšno reakcijo sproži ob živi izvedbi.

Band se v tej zvezi sicer očitno ne strinja povsem z mano, saj je pri praznovanju izpustil Paa evig vandring in Ved trolltjern. To odločitev glede slednje skladbe povsem razumem, saj je zelo atmosferična in sem prepričan, da v živo ne bi dosegla enakega učinka kot med intimnim poslušanjem doma, kar sicer deloma velja tudi za epsko Paa evig vandring, ki pa bi jo trojica vseeno lahko zaigrala. Namesto končnih 50 minut bi si lahko privoščila polno uro igranja – časa je zagotovo še bilo – in dejansko zaigrala album »v celoti«. Ampak verjetno je pri tem komadu preveč atmosferičnih delov, ki jih je treba v živo kombinirati s posnetki in se band pač zato ni odločil za ta korak. A tudi sicer album vsebuje kar nekaj trenutkov, ki jih je v živo težko izvesti v troje, kar se je recimo poznalo med kitarskim soliranjem ali ženskim petjem, ki je bilo v black metal vrvežu težko zaznati in razumeti. Po odigranem albumu so bili na vrsti še trije komadi: Trolltaar, The Cainian Chronicle, Part II: Lilith's Embrace in priredba 13 Candles. Četudi je zaključna priredba nadodlična pesem s prav tako odličnega albuma, katerega avtorja na tem mestu namerno nočem navesti, je bila pesem Lilith's Embrace tista, ki sem jo poleg prvenca najmočneje pričakoval. Veličastno! Postavljeno neposredno ob bok priredbi pa je postalo očitno, kako zelo »sorodna« sta si ta. Poleg tega je postalo jasno, da priredba ni bila zbrana kar tako, da ta ni prišla kar tako na album Back to the Land of the Dead, konec koncev je Zel samo za njeno napoved prekinil odrski molk, ki je vladal med posameznimi komadi, in obrazložil, kako zelo je glasba švedskega veleuma vplivala tudi na glasbo Ancient.

Po končanem pospravljanju po nastopu sta se z improvizirano trnovo krono iz usnja in piramidnih zakovic okrašen Zel in samo pod corpse paintom skriti Dhilorz premaknila do »merch« mize, kjer sta bila na voljo za fotkanje in podobno, medtem pa so se nadaljevale priprave odra za headlinerja.

Ker na odru noben band ni imel posebnih rekvizitov ali česa podobnega, je zamenjava hitro stekla tudi v tretje. Kaj kmalu so torej na oder prikorakali trije inštrumentalisti in na koncu še Proscriptor McGovern. Vizualno se je vse vrtelo okoli njega, saj je bil edini »namazan«, ogrinjalo njegovega kostuma je spominjalo na zloveščega netopirja, v rokah pa je držal mikrofon s kratkim, posebnim »stojalom«, ki ga je ves čas imel v rokah in je bil pomemben del performansa. Če smem v tej zvezi povsem zaupati besedam kolega, je spominjal na black metal različico Kinga Diamnoda.

No, zdaj, ko vemo, kako je band zgledal, pa še preverimo, kaj je zaigral. Seveda album The Sun of Tiphareth v celoti. Pri tem band ni izpustil niti instrumentala Our Lust for Lunar Plains (Nox Luna Inlustris), vendar smo od tega slišali samo posnetek, ni bil zaigran v živo. Vse drugo pa. Proscriptor McGovern je trenutno na turneji s tremi dodatnimi glasbeniki, ki so vsi trije povezani s kultno grško zasedbo Zemial. Njen najprepoznavnejši član je očitno bobnar Archon Vorskaath. Zakaj tako menim? Ker je bilo med publiko kar nekaj obiskovalcev, ki so glasno skandirali njegovo ime, ko je Proscriptor predstavil zasedbo. Na splošno lahko zatrdim, da je bilo med publiko dosti poznavalcem predvsem Absu in njihovih članov, tako da med publiko še zdaleč ni prevladoval nemški jezik, temveč so bili prisotni tudi grščina, madžarščina in italijanščina oziroma angleščina kot povezovalni jezik vseh teh različnih narodnosti.

In vsi smo prišli proslaviti 30. obletnico drugega albuma iz večnega kataloga Absu, ki je bil odigran več kot odlično. Zvok je bil znova super, vse kitarske linije so se slišale brez težav, celo baskitara je brnela, kot se zanjo spodobi. Nekakšno prelomnico koncerta je predstavljal že omenjeni instrumental. Sicer so komadi na albumu pred tem tudi polni death thrasherskih trenutkov, a se ti v glavnem držijo srednjih hitrostnih sfer, kar se na albumu konkretno spremeni s komadom The Coming of War, v resnici priredbo Morbid Scream. Udarni speed metal je povzročil prvi manjši moshpit večera, ki se je s prekinitvami vlekel do konca nastopa. Tudi naslovni komad The Sun of Tiphareth je dvignil razpoloženje, tako da se mi je zdelo prav škoda, da je predstavitve albuma že konec, kajti vzdušje je bilo res na vrhuncu. A Proscriptor je stresel še par adutov iz rokava, izvedba komada Never Blow out the Eastern Candle je seveda takoj spet poskrbela za dvig pesti v zrak, a tudi prihajajoče priredbe od Zemial (zapomnil sem si Full Moon Necrophilia in Sleeping Under Tartarus) so s svojo speedmetalsko energijo poskrbele za nov val navdušenja in energije. Slednje smo oddajali dovolj, da smo si od banda zaslužili dodaten dodatek, tako da je ta na koncu zaključil nastop skoraj točno ob 22. uri oziroma nekje po 75 minutah igranja.

Sledilo je pospravljanje in za večino novo druženje z bandom, ki pa ga je naša mala posadka izpustila. Tega je bilo za nas dovolj pred koncertom, hkrati pa se je avtor teh vrstic že konkretno spogledoval s časovnico prihajajočega delovnega dne, ki sploh ni bila kratka. Torej: predhodno si tega ne bi mislil, ampak verjetno sem minulo nedeljo na Dunaju doživel tuji black metal koncert leta.