Ne vem, kako to, vendar nikoli se nisem vprašal, zakaj se določeni glasbeniki po številnih letih nedelovanja ali neustvarjanja naenkrat odločijo, da ponovno v roke vzamejo svoj najljubši glasbeni instrument, začnejo pisati glasbo in izdajo album. Nekako so mi bile tovrstne odločitve zmeraj nekaj povsem normalnega in naravnega, kot vrnitve vrhunskih športnikov nazaj med aktivne profesionalce. Ko se človek več let ali celo desetletje ali dve ukvarja z nečim redno in izredno intenzivno, potem mora za odločitvijo o prenehanju stati zelo močna utemeljitev. Pri kadilcih je takšna odločitev zmeraj in z vseh strani razumljena, kakor tudi nikoli nismo presenečeni, če nekomu tobačne abstinence ne uspe vzdržati dlje časa oziroma za zmeraj. A zakaj smo potem tako začudeni, ko glasbeniki povlečejo iz naftalina svoje stare bande? Zakaj brez pomislekov toleriramo strast po tobaku, medtem ko novo najdeno strast po glasbenem ustvarjanju ob prvi misli poteptamo z nogami? Edini sprejemljiv odgovor na to vprašanje bi moral biti: »Ker takšni glasbeniki oziroma bandi po navadi nadaljujejo z ustvarjanjem tam, kjer so nekoč prenehali, s čimer je skupina iz dveh razlogov že v naprej bolj ali manj usojena na propad: (1) uspehe stare slave ni mogoče obuditi brez izgub in (2) neupoštevanje napredka in dosežkov scene ne prinese nobenih dodatnih točk.«

Ancient so, tako kot je zgoraj opisano, s svojim sedmim studijskim albumom, ki je nastal po dvanajstletnem nedelovanju banda, nadaljevali tam, kjer so nekoč ostali, in posledično s ploščkom Back to the Land of the Dead razveselili skorajda izključno le svoje staro (ostarelo?) poslušalstvo. Reinkarnacija norveškega melodičnega black metala je sicer všečna, vendar bo ob današnji poplavi bandov in žanrov celovečerec resnično zadovoljil le ustvarjalne skomine Zela (nekoč Aphazela), ki je za vstajenje iz pepela k sebi poklical Dhilorza in Nicholasa Barkerja. Slednjemu pa, kakor tudi priredbi 13 Candles, kljub svojemu slovesu in veščinam ne uspe dvigniti albuma iz solidne povprečnosti, saj ga v glavnem tepejo predvidljivost, dolgoveznost in plehkost (beri: pomanjkanje globine). Ideja o EP-ju (The Excruciating Journey Part I-III) znotraj albuma se mi sicer dopade, a pod črto za preko eno uro dolg album s trinajstimi komadi poznanega še dodobra velja: »Manj bi bilo več.«