Ministry, Ministry … Prvi spomin na njihov nepozabni nastop v Wacknu, ki je eno polovico ljudi pregnal, drugo pa nas s svojo doživetostjo in intenzivnostjo enostavno odpihnil … Hehe, naslednji dan so kot drugi »veliki« predstavniki ameriškega industriala nastopili Fear Factory in ja – v primerjavi z eksplozivnim nastopom Ministry je bil njihov povsem anemičen, medtem ko je nastop »karizmatičnega« Burton C. Bella spominjal na nastop nežne verzije Simply Reda. Ker glasbeno ustvarjanje skupine redno spremljam, priznam, da sem se nove plošče svetega Ala Jourgensena in njegovih apostolov iz poslednjih dni zahodne civilizacije zelo veselil. In kaj sem pričakoval? Udarno družbeno kritiko slabih značilnosti zahodne družbe na intenzivno nasilen, industrializiran način. Domiseln naslov plošče: upanje (hope) kot opij za ljudstvo me je navdajal z optimizmom.

Plošča se začne z Big Dick Energy (oz. B.D.E.) – pesmijo, ki naslavlja trend mizoginije (sovraštva do žensk) ter materializacije žensk na nivo spolovila, kar postaja kar močen pojav in trend v mainstreamu – tako v družbenih omrežjih kot tudi npr. rapu in poneumljajočem turbo folku. Aktualna problematika oz. tematika je predstavljena z učinkovitimi orodji industriala, ampak pesem kot taka se glasbeno močneje ne zasidra v spomin.

Ena zanimivejših pesmi na plošči je Goddamn White Trash in deluje kot transični plemenski ritualni ples. Stimulativno nervirajoči sampli ob jasnih refrenih naslavljajo in z jeklenimi čeljustmi meljejo po enem najbolj škodljivih segmentov ameriške in žal tudi evropskih družb – vladavini neumnosti, nepoučenosti in zmanipuliranosti. Je glasbeno ena udarnejših in ena od dveh zanimivejših pesmi na plošči. Res, je: Goddamn White Trash!

K uporu proti prikrivanju informacij in vladavini črne krvi, ki poganja kapitalizem korporacij, poziva Just Stop Oil. No, če izvzamem angažiranju namenjene pozive »What do we want?«, vse ostalo zveni premalo udarno in zvočno tako zadušeno, da nimam občutka, da bi pesem lahko dosegla svoj namen, če naj bi želela biti poziv k mobilizaciji množic.

Sledi Aryan Embarassment, ki razkrinka za družbo in demokracijo nevarno naravo t.i. moderne radikalne desnice oz. Alt-righta. Industrialno strašljiv uvod nam v ozadje ušes sporoča, če bo res prišlo do uresničenja »teorije nadomeščanja večinskega prebivalstva« v Evropi in ZDA, da slednjega ne bodo nadomestili Judje, marveč nacisti. Pri tako udarni in pomembni temi v pesmi bi od glasbe pričakoval prijeme, ki bi poslušalca pritegnili na način, da bi mu pesem bolj vtisnili v spomin. Še najzanimivejši del pesmi je kot koračnica ponavljajoče se petje »Alt-right, Alt-Reich …« in še tega ne bi ugotovil, če ne bi imel možnosti vpogleda v besedilo.

TV Song 1/6 Edition je končno »bolj naspidirana« pesem, ki se še najbolj približa tistemu šusu, kakršnega si želim od glasbe Ministry.

Znova nekoliko počasnejša New Religion deluje, predvsem zaradi vokala, za katerega se zdi, kot da prihaja v valovih iz ozadja, kot stanje ne najprijetnejše zadete zamaknjenosti, prežete z motilci. Mar želi apostol Al novo vero predstaviti kot nočno moro, ki postaja vedno hujša? No, če je s pesmijo to želel doseči, mu je kar uspelo, ampak spet se pesem enostavno ne zasidra v ušesu.

It's Not Pretty naslavlja Alu ljubo temo – konec sveta. Njen prvi del sestavlja počasno igranje akustične kitare s sintetiziranimi vokali, ki žarčijo Alovo umirjeno resigniranost ob zavesti, da je človeštvo po svoji krivdi prišlo do svojega konca. Drugi del pesmi je bolj divji in metaliziran, vendar deluje povsem nepovezano s prvim delom, zato pesem kot celota izpade čudno oz. prazno.

Cult of Suffering je druga od dveh zanimivejših pesmi na plošči in hkrati pesem, ki mi je najbolj ostala v spominu. Gre za počasen industrializiran blues rock z občasnimi nasilnimi streli metala iz ozadja. Ne, na tole zagotovo ne bom divjal, bom pa s ciničnim nasmehom v gibanju gledal okoli sebe in se smejal absurdnosti večine mainstreamovskih trendov v družbi.

Zadnja pesem na plošči, Ricky's Hand, se začne z zvoki špice za »breaking news«. Sledi glasba, ki spominja na mešanje primitivnosti pu*ka in enostavnosti »zadžuskajmo skupaj« techna iz 90. let. No, čeravno ne zveni ustrezno industrializirano, zveni vsaj koherentno in zabavno.

Torej, Ministry ne razočarajo s kritiko škodljivih družbenih trendov v kapitalistični družbi. Glavno slabost plošče vidim v tem, da pri predstavitvi utemeljene kritike njena glasbena izvedba zelo šepa. Posledično mi je šla zelo težko skozi slušna prebavila. Plošča tako – žal – niti približno ne doseže vrhunskih razvajanj ob poslušanju, kakršna so omogočale npr. The Last Sucker, Rio Grande Blood idr. Posledično ponudi ravno toliko užitka kot slučajno dolgočasno branje ideologiziranih poscanih pamfletov budaljenja radikaliziranega anarho-fundamentalizma. Ja, od apostola Ala in njegovih svetih iz poslednjih dni sem pričakoval veliko več od tega, kar sem dobil s predmetno ploščo.