Pred dvema desetletjema in več so metal bandi praznovali 25. obletnico obstoja in to se je takrat zdela fascinantna številka (sploh tistim, ki smo takrat šteli približno toliko ali nekaj manj let). Eni teh so bili neumorni, legendarni prvaki NWOBHM Saxon. Ti so sedaj z najnovejšo stvaritvijo pred številko 25 že z izdanimi albumi. Gre seveda za redne studijske albume, brez koncertnih albumov, raznih kompilacij in podobno. Nekoč nepredstavljivo, danes resnično in to v žanru, če citiram Ivana Cepanca – Teglo: »[…] za katerega je nekoč veljalo, da ga prenehaš poslušati, ko odrasteš« (vir: Paranoid: 25 let).

Razen tega, da je neuničljivi Biff Byford po odhodu Paula Quinna ostal edini ustanovni član zasedbe, Hell Fire and Damnation ne prinaša bistvenih sprememb in prav je tako. Da bi Paulova zamenjava, še ena kultna osebnost NWOBHM Brian Tatler iz Diamond Head, oddaljila zvok Saxon stran od klasičnih Saxon, se ni bilo za bati. To je očitno že pri uvodni, naslovni skladbi, kjer je imel prste pri pisanju tudi Brian. Takoj zažgejo nabiti z energijo, ostrimi riffi, prefinjenimi melodijami, markantnim refrenom, s čimer na najboljši možni način povzamejo svoje tipične značilnosti.

Kot po navadi album sloni na komadih srednjega tempa, klasičnih heavy metal himnah, še vedno pa zna band naviti tempo do maksimuma in udariti na polno. Fire and Steel je čista energijska bomba. Saxon so v karieri komade redno posvečali privržencem heavy, rock glasbe, Fire and Steel pa je posvetilo njim v mladosti bližjemu mestu Sheffieldu, t. i. »Jeklenemu mestu«. Sicer pa Saxon tudi na tem albumu besedilno tematiko večinoma črpajo iz (bližnje) zgodovine. Midtempo headbanger Witches of Salem govori o čarovnicah iz srednjega veka, kot na primer Witchfinder General na albumu Lionheart. Amon Amarth so s Saxon na zadnjem albumu The Great Heathen Army posneli super duel Saxons and Vikings in Saxonovci so se s še eno odlično midtempo himno v bitkah med Vikingi in Anglosasi prestavili dve stoletji naprej, v leto 1066, in s tako naslovljenim komadom opisali bitko pri Hastingsu.

Saxon niso bili nikoli znani po virtuoznih kitarskih duelih ali harmonijah kot rojaki Judas Priest in Iron Maiden, glasbo bazirajo na trdnih, heavy riffih, ki pa jih potem nadgrajujejo s prefinjenimi solažami. Pri tem velja omeniti, da komade odigrajo v različnih tempih, kar pozitivno vpliva na dinamiko in pestrost albuma. Lepa taka primera sta počasnejša Madame Gilloutine ter zanimiva, z double-bass ritmom podkrepljena Kubla Khan and the Merchant of Venice, ki malo spominja na Unleash the Beast.

Prav navdušujoče je, kako se Biff in ekipa vsakega albuma znova in znova lotijo s pravo mero svežine, energije in zanimivih idej. Da ne dolgovezim preveč – aktualni leta 1980, aktualni leta 2024.