Če bi mi pred nekaj leti dejali, da bom videl Tool v živo v Evropi vsaj trikrat, poleg tega pa slišal skupek najljubših komadov, bi se vam smejal v obraz. Tool v Evropi? Pa kaj še! Prevrtimo v sedanjost: Tool sem videl trikrat v zadnjih petih letih; če me spomin ne vara, sem jih prvič poslušal v začetku junija 2019 na Dunaju? V tretje so se letos vrnili na kraj zločina, a tokrat oboroženi z glasbo »novega« in aktualnega albuma Fear Inoculum, ki je izšel mesec ali dva po njihovem koncertu leta 2019, zaradi česar setlista še ni vsebovala dosti tega materiala.

Služba, čakanje na sopotnike v avtu, deževne plohe, promet, delo na cesti, hitrostne omejitve in še kaj so doprinesli, da smo s pajdaši zamudili eno in edino predskupino Night Verses, ki jo je doletela čast ogreti oder Tool:

19.30–20.00 – Night Verses
20.25–22.45 – Tool

V duhu aktualnih evropskih volitev smo bili v avtu Srb, dva Sirijca in Slovenec. Statistično je eden od nas v avtu svoj glas namenil avstrijskim domoljubnim svobodnjakom. A s politiko se nismo preveč ukvarjali, bolj smo brili norce iz »Tool fanov« – vzvišene kaste ljubiteljev banda, ki mislijo, da edino oni »razumejo« bandovo glasbo in »skrivna sporočila«. Debata je tekla o glasbi o pičlih petih studijskih izdajah v zadnjih treh desetletjih – Undertow (1993), Ænima (1996), Lateralus (2001), 10,000 Days (2006) in Fear Inoculum (2019). Politika se je vrtela okoli vprašanja, kateri album Tool je nam najljubši oziroma boljši od drugih. V nekem pogledu bi lahko albume primerjal s političnimi strankami. Sami presodite, v katere politične pole bi katerega razvrstili.

Med parkiranjem in mojim sedežem na tribuni se je zgodilo nekaj hektičnih stvari, ki so v okviru reporta postranskega pomena. Ni bilo lahko najti sedeža v temi, ko so Night Verses zaključevali nastop. Pri najboljši volji se ne morem spomniti naslova zadnjega in edinega slišanega komada, ki so ga igrali, na spletu pa ni bilo možnosti na hitro pogledati setliste. Tako je, če so telefoni prepovedani …

K zgornji misli: brez heca so bili telefoni prepovedani, predvsem v oziru slikanja in zombijevskega spremljanja koncerta skozi zaslon. Tool imajo nično toleranco do spremljanja koncerta s telefoni. Pred dogodkom sem dobil e-pošto s pripombo, da me v primeru uporabe telefona lahko varnostniki odstranijo s kraja prizorišča. Če pa e-pošte kdo slučajno ni prebral, je v slogu totalitarne propagande pred začetkom Tool globok moški glas nekajkrat naznanil, da je uporaba telefonov strogo prepovedana. Očitno je zaleglo. Ko je band zavzel oder in začel z Jambi, je bila v dvorani svetloba z mojega sedeža vidna le na odru, nobenih smartphone kresničk med publiko. Po Jambi je pevec Maynard pozdravil z nagovorom: »Pridružite se nam na potovanju. Vtaknite si telefone v rit in jih obdržite tam do konca. Želimo, da ste prisotni z nami v trenutku in doživite sedanjost skozi lastne čute.«

Oder je bil preprosto grajen, brez nepotrebnih rekvizitov. Posebnost postavitve je bila, da je bil Maynard za inštrumenti na dvignjenem podestu, bojda zato, da ga poplava efektov in sonično prepletanje inštrumentov ne bi (preveč) motila. V sredini je bila sedemkraka zvezda (bandov zaščitni znak), na platnu pa vizualni efekti, ki so potencirali moč že tako transcendentalne glasbe ter s psihedeličnimi motivi in živimi barvami vlivali dodatno plat mističnosti. Doživetje je težko opisati z besedami. Če si sposodim besede nekega navdušenca nad psihedeliki s filofaksa iz študijskih časov, ko sem ga pobaral, kakšen je občutek, ko je človek pod vplivom psihedelikov: »Ni besed. Razumel boš le, če boš sam tam.«

Nekje po polovici seta je sledil 12-minutni premor. Na platnu se je pojavila digitalna ura, ki je po mikrovalovsko odštevala čas. Tool fani, na plan! Kakšno kriptično sporočilo tiči za številko 12, zakaj ne okroglih 10 ali 15 minut? 12 Jezusovih apostolov, 12 astroloških znamenj. 4 x 3 = 12, štiri stanja zavesti v treh življenjskih obdobjih?? Mogoče nas želijo Tool nalašč zavesti, saj 12 ni v Fibonaccijevem matematičnem zaporedju, hm … Dajte si duška! Ko je čas za razvozlanje uganke potekel, se je na oder vrnil bobnar Danny, ki je upravičil sloves virtuoza. Bobnarski solo je sovpadal s sintesajzersko-eksperimentalnim Chocolate Chip Trip, ki me je na neki način v samem bistvu spominjal na On the Run of Pink Floyd, kjer je pesem nastala kot rezultat igranja z efekti.

Čas je mineval prehitro, dokler ni Maynard iznenada napovedal epiloga večera Stinkfist: »Ste nazaj s potovanja? Zdaj je čas, da se vrnete v ta svet in lastna telesa. Raba telefonov je dovoljena.« Zanimivo, da kljub legalizaciji večina publike ni posegla po elektronskih drogah. Tisti, ki so, pa so le potegnili eno črtico, da so posneli nekaj sekund komada, da se bodo jutri z dokazom lahko pobahali pred prijatelji, kje so bili.

Dve uri sta minili, kot bi trenil, sledili sta dolgi ter mučni dve uri in pol vožnje do Gradca. Ko smo na poti domov trije liberalci in en skrajni desničar debatirali o setlisti, smo ugotovili, da so bili žarometi usmerjeni na aktualni Fear Inoculum, ostali albumi pa so dobili po dva sedeža v setlistnem parlamentu.

Setlista Tool: Jambi, Fear Inoculum, Rosetta Stoned (With Lost Keys intro), Pneuma, Intolerance, Descending, The Grudge, premor 12 minut, Chocolate Chip Trip, Flood, Invincible, (-) Ions, Stinkfist.