Trideset let prepozno. Leta 1994 sta glasbeno občestvo zaznamovala dva prelomna dogodka: kultni nastop Nine Inch Nails na Woodstocku ter izid albuma The Downward Spiral, ki je zabetoniral Trenta Reznorja kot avtoriteto industriala. Tiste dni sem bil pač srečen v vrtcu in me zunaj igre z lego kockami, čokolina in pacanja po peskovniku ni zanimal odrasel svet, kaj šele odrasla čustva v obliki tesnobe, depresije in podobnih življenjskih preizkušenj, ki jih občutijo odrasli ljudje, ko so iz peskovnika pahnjeni v novo realnost. Nine Inch Nails so sinonim (neuspešnega) spopadanja s temi demoni in morda se ravno zato toliko ljudi poistoveti z njihovo glasbo in so še danes relevantni (med čakanjem na vstop v dunajsko Stadthalle je mladina prevladovala nad starimi prdci in tudi večina obiskovalcev je bila počrnjena v metalski in/ali goth konfekciji).

Kako že gredo razvojne stopnje industriala? Praočak in nedvomna prva avtoriteta je Al Jourgensen iz Ministry, pika. Trent Reznor od Nine Inch Nails je bil njihov »roadie« in se je tako naučil industrial prijemov iz prve roke. Dodal je svojo osebno noto, tako glasbeno kot lirično (manj govora o drogah in pogubi ter več osebnoizpovednih čustvenih tem), in definiral »povprečnemu poslušalcu prijaznejšo« obliko industriala, kjer je sintesajzer potisnil kitare v ozadje. Marilyn Manson je bil »roadie« pri Nine Inch Nails ter ponovil vajo in razvil »svojo« verzijo industriala. In pred nekaj dnevi sem ravno o tem nekaj zasledil v intervjuju z Ministry, v katerem je Al Jourgensen dejal, kako je vesel, da je fantoma uspelo, on pa je ostal pod pragom mainstream uspeha kot »le razpoka na cesti«. Le kot zanimivost za tiste, ki tega niste vedeli …

Poleg glavnega odra je bil na sredini dvorane majhen oder v obliki kocke, za njim pa nekaj, kar je bilo videti kot mešalna miza. Med koncertom so Nine Inch Nails »potovali« med odroma – odvisno od seta in pesmi. Koncert je bil zvočno zelo razgiban, saj so se v istem večeru vrteli metal, techno in akustična baladna glasba (recimo temu »unplugged« verzije komadov, ampak namesto akustične kitare so bile v rabi klaviature – v stilu Nicka Cava ali Leonarda Cohena, recimo). Glavni oder je nudil agresivno/industrial metal glasbo, kocka na sredini elektroniko in unplugged verzije, skrajno zadaj, za kar sem mislil, da je mešalna miza, pa je bil v bistvu oder za DJ-ja.

Kot »predskupina« je na tej »mešalni mizi« nastopil DJ po imenu Boys Noize, ki je priredil praktično čisti techno party, zato o setu nimam kaj dosti povedati iz naslednjih razlogov: 1) uradno nisem primoran pisati o nemetalskih dogodkih, 2) o techno glasbi nimam pojma, »od oka« bi ocenil, da je šlo za neke vrste trance s pridihom psihedelike, in 3) cel set mi je zvenel kot en in isti komad. Zadnjo hipotezo je potrdil Srb, ki je poleg mene sedel na tribuni in ga je set relativno dolgočasil (ti ozkogledi in konservativni metalci …). Le zaradi Nine Inch Nails se je pripeljal iz Beograda, mi je omenil. Med techno partyjem sva sicer debatirala še o marsičem drugem, saj tudi mene techno ni nagovoril po koncu prvih desetih minut, ko je minil učinek nove izkušnje/presenečenja.

Takoj ko je DJ ugasnil svoj laptop, se je na srednji kocki pojavil del ekipe Nine Inch Nails. Oder je bil zelo majhen, a dovolj velik, da je gostil tri kose klaviatur in do štiri osebe. Trent je odprl nastop praktično sam s klavirsko balado Right Where it Belongs in nadaljeval v podobnem tonu z unplugged verzijama pesmi Piggy ter Ruiner.

Ko se je zaključil »prvi« del seta, se je začela akcija! Veliki oder je nudil obilo prostora še za bobnarja, dolgolasega in tr00metalskega kitarista ter baskitarista, ki so dopolnjevali klaviatursko jedro zasedbe. V mojih očeh je vse minilo tako hitro, komadi so se zlivali eden v drugega, da mi sploh ni bilo jasno, ko je band naenkrat spet zavzel minioder na sredini dvorane. Setlista glavnega odra je nadaljevala niz pesmi z albuma The Downward Spiral (iskreno rečeno, saj se je turneja navsezadnje imenovala Peel It Back Tour, kar je mantra dotičnega albuma, zato ni bilo presenečenje …): March of the Pigs, Reptile, Heresy, Closer ter epilog večera Hurt. Nikoli nisem razumel, zakaj je večini ljudi, ki jih vprašam, bolj všeč priredba pesmi od Johnnyja Casha kot original. Ti oporečniki bi morali slišati Hurt v živo, kot sem ga slišal jaz, da bi rekli bobu bob. Agresivno metalsko energijo so poleg kataloga z The Downward Spiral vlivali še Head Like a Hole, The Perfect Drug, Gave Up ter priredba Davida Bowieja z močnim simbolizmom današnje dobe I'm Afraid of Americans. Protiutež prevladi kitar in distorzije so kljubovali techno/elektro dominantni Copy of A, Vessel, The Warning in Came Back Haunted, ki jih je Boys Noize slekel slehernega sledu industrial metala in jim nadel čisto tehnažo.

Po koncu sem Srba na sosednjem sedežu vprašal, če je bil koncert vreden osemurne vožnje v eno smer in je brez besed prikimal. Sam sem bil tudi vesel, da sem končno uspel v živo videti Trenta Reznorja, čeravno trideset let prepozno. Še vedno ima isti glas kot na starih posnetkih, neverjetno! Glavna lekcija večera je bila, da lahko iste pozitivne občutke človek doživi tako z industrial metalom kot s čisto techno glasbo. Me ne čudi, zakaj je bila včeraj med publiko praktično stoodstotna metalska publika in zakaj Nine Inch Nails (kot tudi Prodigy) uživajo visok ugled v naši temačni subkulturi. Morda pa grem kdaj na kak rave party, da potrdim ali ovržem hipotezo, ker vendarle – enkrat ni nobenkrat!