»The accusations and the blame
True or false, they seem the same
Filthy fingers rise in rows
And out of shit a flower grows

I'm amazed
How damn low people can go only by being themselves

Those with hearts of ever-frost
Will always know we never lost
Flames rose high
Not enough to melt the ice

Tiny minds and virtuous whores
A bunch of morons with a cause
Jesus saves? We will piss upon your graves«¹

Znova: hvaljena bodi, Finska! Ti, ki blažena si med metalskimi deželami, blagoslovljeni naj bodo tvoji plodovi (metalske skupine) in čaščeno njihovo delo (albumi).

Recenzentov predgovor:

Sentenced je skupina, za katere glasbo sem se začel zanimati potem, ko sem² na promocijskem CD-ju, ki sem ga dobil ob nakupu neponovljive plošče Dead Poem od Rotting Christ, slišal mračni diamant Shadegrown. Od tam ni bilo več povratka – zgolj lakota slišati še in še več. Mračnost in neposrednost, brez vseh baročnih okraskov, s katerima so orisovali občutenja krivde, obžalovanja, tesnobe, odtujenosti, depresije, negativnih aspektov alkoholne omame, pa tudi ljubezni, izgube in samomorilnosti, sem doživljal kot izraze poguma in moči, tako pri obravnavi tabiuziranih tem, kot tudi pri glasbenem izražanju. Njihovi nastopi niso bili³ nikoli teatralni, vendar so me kot ljubitelja njihove glasbe vedno (v dežju ali soncu) povozili, čustveno izpraznili ter hkrati izpolnili. Najboljša plošča? Ni je! Od trenutka, ko je vlogo pevca prevzel Ville Laihiala, so njihove izdaje postale kosi mračnega suhega zlata, brez izjeme. Navedene plošče še vedno rad poslušam in še vedno so mi enako neprecenljive.

Recenzija:

Velikokrat beremo biografije rock zvezd oz. herojev, pa naj so to postali namenoma ali ne namenoma. Biografija Sentenced je nekaj povsem drugega – je zgodba antiherojev, ki jim je bilo mar samo tisto, kar so radi počeli (konkretno: igrali metal) in niso bili pripravljeni prilagajati ne običajev obnašanja domačega okolja ne osebnih ciljev in stališč trendom, šelestenju denarcev ali drugim zahtevam oz. pričakovanjem. Svojo pot so peljali na svoj način, kot jim je to ustrezalo, in so jo na tak, severnofinski – trmast način – tudi končali. Po mnenju številnih – tako založb kot fanov in glasbenih kritikov – veliko prezgodaj, ampak kot prej, jih tudi takrat to ni preveč brigalo.

Vse skupaj se je začelo v Muhosu, majhnem kraju (s specifičnim socialnim reliefom) v pokrajini, imenovani Severna Ostrobotnija,⁴ ki se z vidika finskega juga, torej Helsinkov, nahaja daleč na severu in z vidika prebivalcev Laponske na jugu. Skupina je skozi fazo nastanka, odraščanja in dozorevanja, od deathmetalskih začetkov, glasbenih vaj v garaži na finsko prijetnih temperaturah malo pod lediščem, preko spremembe logotipa, prvih stikov z večno ljubeznijo in pogubo – alkoholom ter občutkov svoje vsemogočnosti, rastla in se razvijala. V nadaljevanju se seznanimo s prvimi evropskimi turnejami Sentenced, ki so pokazale njihovo odločnost in samozavest ne glede na vse, in alkoholni razvrat, ki je skupino dobro podučil, da na turneji tudi za skupine ni nič zastonj, pa tudi njihovo prvo izkušnjo z obtožbami, da so skupina z nacističnimi stališči.⁵ Turneja s Tiamat je pokazala, ali obstajajo ljudje, na katere droge nimajo učinkov. Skozi dogodke s turnej, ki jih izpovejo (še živi) člani skupine, avtor predstavi, kako se je oblikovalo reklo skupine »Nismo tukaj, da bi prijateljevali!« ter se zrcalilo v posebni dinamiki odnosov z »južnjaki« Amorphis, Lacrimoso, My Dying Bride⁶ in še posebej v odnosu z Bolt Thrower. Trditev »življenje je bilo lepo, ko si bil pijan« najbolje povzema vrsto dogodkov, povezanih z alkoholnim razvratom in njegovimi posledicami, kot so zamuda leta domov zaradi »alkoholnega mačka«, srečanje s policijo med vožnjo čez nizozemsko-nemško mejo brez dokumentov, zastrupitev (in njene posledice) s salmonelo zaradi prehranjevanja s staro oz. pokvarjeno hrano⁷ idr. Da ne marajo sprememb in da ko pride do njih, mora do slednjih priti »od znotraj«, so pokazali že s tem, da sta se v 16 letih delovanja zamenjala le pevec in basist ter da so zamenjali le tri založbe, oziroma so v odnosu z zadnjo, (zame zaradi skupin, ki so izdajale plošče pri njej) kultno Century Media (oboji, skupina in založba), vzdržali celih deset let, do konca.

Od turneje do turneje in od plošče do plošče se v nadaljevanju knjiga sprehodi skozi glasbeni vek skupine. Brez vsakih olepševanj je predstavljena »manj prijetna« stran turnej, kjer je življenjski prostor omejen na bivanje v avtobusu, nastope in ponovno prostorsko, socialno in čustveno klavstrofobičnost življenja na cesti. Čeravno so se člani skupine v glavnem kazali kot nedružabni in ljudomrzni (koncept agresivnega ignoriranja), so z nekaterimi skupinami presenetljivo vzpostavili pristne odnose ter do njih izkazali celo toleranten in spoštljiv odnos. Pokazano je tudi »napredovanje« vloge alkohola od »prijatelja za zabavo« do »zdravila«, nujno potrebnega, da je skupina preživela turneje … in so z njim člani skupine reševali svoje osebne težave. In stvari se niso odvijale v pravo smer. Na glasbeni ravni delovanja skupine je predstavljeno sodelovanje s kultnim studijskim gurujem Waldemarjem Sorychto ter kultnim studiem Woodhouse⁸ ob snemanju plošče Down, popolnega odklona od pričakovanj Century Media (iz knjige izvemo, koliko je skupina posvetila pozornosti mnenju založbe in njihovim drugim, tudi vizualno-stilskim predlogom) in hkrati temeljnega kamna bodočih izdaj Sentenced. Sledi predstavitev snemanja in izdaje Frozen (in specifičnega stališča skupine do pesmi, ki je večinsko sprejeta kot najbolj odmevna na plošči), njej sledeče Crimson (in na eni strani kritičnega odnosa do njene naslovnice ter nepričakovano strpnega odnosa do njenega avtorja), s katero so Sentenced prvič zasedli prvo mesto na finski glasbeni lestvici. Plošča The Cold White Light je skupini prinesla prvo zlato ploščo; po mnenju skupine naj bi bila predvsem črno-humorna, vendar je bila večinsko dojeta veliko drugače.

Kot posebno tektonske, na nivoju odnosov in stanja skupine, so se pokazale turneje od leta 2000 naprej, na katerih so bili številni njihovi nastopi zelo pod vprašajem. Od tu naprej se še zadnji zabavni ostanki »antiherojstva« preobrazijo v brezizhodno temo, ki je vodila tja, od koder ni več povratka – v vseh smislih. Izvemo, zakaj in kako se je skupina srečala ter odzvala na svoj drugi in zadnji, na novičarskem senzacionalizmu utemeljen »naci škandal«. V dinamiki alkoholne odtujenosti in napetosti je predstavljen tudi pok na festivalu Ilosaari Rock in Villejeva (tj. pevčeva) izjava »Jebeš vso to!« ter njene posledice na konec delovanja skupine.

In za konec knjige popoln konec: snemanje glasbenega konca skupine, plošče The Funeral Album, pogrebna turneja, zadnji koncert v Ouluju ter razhod skupine in dokončni konec: smrt glavne gonilne sile skupine, Miike Tenkule, ki je »v življenju imel le dve stvari: Sentenced in alkohol. Ko je razpadla skupina, mu je ostal le še alkohol«. Člani skupine povedo še, kako so doživeli Miikovo smrt in pogreb. Vse v vsem biografija North From Here odlično predstavi glavno vodilo skupine: biti zvest samemu sebi in svojim prepričanjem s stališčem »don't give a fuck« do konca – do smrti.

Nekrolog:

Tudi konec delovanja skupine in njen prehod v metalsko metafizično večnost je minil kot smrt: najprej šok ob novici smrti (beri: konca), potem pogrebni sprevod (zaključna turneja) in zadnji (že prej omenjeni) koncert v Ouluju. Potem naj bi sledila faza počasnega pozabljanja … Ali pa tudi ne! Če naj bi bila ta knjiga sama po sebi nekrolog, naj bo moja recenzija opomnik vsem, ki si glasbeno upajo na poosebljen način raziskovati čustva depresije, odtujenosti, samomorilnosti ipd., na plošče: Down, Frozen, Crimson, The Cold White Light ter The Funeral Album.

Po branju knjige lahko z gotovostjo rečem še, da glasba Sentenced pomeni veliko več, kot se njeni člani zavedajo. Sentenced so obstajali, nikoli več ne bodo obstajali, vendar so vseeno še vedno tu. Z obravnavo nekaterih tem so šli veliko dlje, kot si marsikdo upa slišati in/ali brskati po svoji mračnosti in zato ostajajo za metalsko sceno veliko prepomembni, da bi se jih lahko prepustilo prekritju s peščenimi sipinami pozabe časa.

»The axe, the bottle, and the rope
The feeling there really is no more hope
The thought of the great unknown
And facing it alone
…

And the wind blows through my heart
Shivers me one last time
As I now reach out in the dark
No one there«⁹

^[1] Sentenced, The Funeral Album (2005): Everfrost.
^[2] Verjetno leta 1996 ali 1997.
^[3] Ne, tudi zadnji, na DVD-ju Buried Alive ovekovečeni nastop v Ouluju, ni bil.
^[4] V originalu Northern Ostrobothnia (v dobesednem prevodu Severna Vzhodnobotnija); natančnejši prevod prepuščam bolj poučenim geo-slavistom.
^[5] Ki se je seveda, kot se pogosto in tudi danes dogaja pri obtožbah »poprek in počez« moralnih dušebrižnikov, izkazala kot povsem neutemeljeno.
^[6] Tukaj izvemo, ali je verjeti, da v finskem jeziku ne obstaja izraz za enega od pomembnih izrazov lepega vedenja in vljudnosti.
^[7] Ker je bila najbolj poceni in se je denar rabilo za nakup alkohola.
^[8] Ki imata v svojem CV-ju vrsto monumentalnih oz. megalitnih metalskih izdaj s skupinami Tiamat, The Gathering, Samael, Moonspell, Rotting Christ, če naštejem le nekatere.
^[9] Sentenced, The Cold White Light (2002): No One There.