Imel sem srečo, da sem pred koncertom Cvinger in Marax, se pravi v soboto pred začetkom častitljive obletnice, stal neposredno pred plakatom in je ta izključno zaradi napisa »30. obletnica KC Pekarna« – bandi so bili navedeni tako na malo in nič vpadljivo, da sploh nisem vedel, kaj gledam – pritegnil mojo pozornost. No, takrat in samo takrat je mojo pot križala informacija o tem, da KC Pekarna pripravlja program, ki je zanimiv tudi zame. Od kolegov in znancev, ki ne »visijo« vsak dan na območju Pekarne ali spletnih mestih oziroma družbenih omrežjih posameznih klubov, sem dobil enako povratno informacijo: promocija je bila grozno slaba. Tako, pa sem rekel oziroma napisal, morda pa se bo kateri odgovorni počutil ogovorjenega ali (morda celo) odgovornega, da v bodoče poskrbi za boljšo promocijo.

In še nekaj, zdaj ko sem ravno v formi. 2,80 EUR za pivo? No, morda se bo obiskovalcem ljubljanskih koncertov oziroma alternativnih klubov zdela to nizka cena, a od Pekarne sem bil pač vedno vajen nižjih cen. »Kaj jamraš, ko si pa dal na Metallici 16 evrov za pivo!?«

Dobro, zdaj pa zares o glasbi. Vesel sem, da sem se znova srečal z gotičarji Shanti Nilaya, pa čeprav od zadnjega srečanja na naši obletnici niso minili niti trije meseci. Tokratno srečanje je bilo manj čustvene narave, konec koncev je oder na parkirišču in pod milim nebom ponujal dosti manj intime za razvijanje globljih čustev. Poleg tega pa bi jih tako ali tako ubili otroci, ki so desno za odrom igrali nogomet in žogo vsake toliko nabili pred tega. Torej nekoliko manj čustveno, a zaradi tega nič manj zavzeto sem se prepustil polurnemu repertoarju Mariborčanov, ki tudi brez pokojnega Marka delujejo vedno bolj samozavestno. Če se ne motim, je bil to bandov tretji nastop v trenutni postavi, kvartet pa je ponudil podobno ali celo isto setlisto kot v Ljubljani: Vrnitev, Upor, Vran, Maska, Maj in Gospodar sanj. Razen slednjega najdemo vse komade na bandovem edinem ploščku Apgar VIII. Medtem ko pri instrumentalni izvedbi nisem zaznal nič zunajserijskega, razen okoliščine, da bi lahko bili kitari glasneje ozvočeni, da bi bolje parirali baskitari, sem opazil, da se je pevec tu in tam še malo lovil. Poleg tega je bobnar držal na trenutke malo višji ritem, tako da je kakšen komad, ki to omogoča, bil odigran hitreje. Mislim, da se je to zgodilo ravno med komadom Maska, ki ga je pevec predstavil kot »novega starega«.

Vsega skupaj pol ure gothic rocka je minilo ekspresno hitro, zaradi česar si želim, da se bandu uspe do naslednjič naučiti še kaj več komadov, da nas bo lahko razvajal vsaj kakšnih 40 ali 45 minut. Do naslednjič torej!