Ker nisem ravno neki plesalec, ker mi usnje ne pristoji najbolje in ker me DJ-ji tudi ne zanimajo kaj prida, se tematskih dogodkov z imenom Danse Macabre udeležujem zelo poredko. Ali natančneje: minulo soboto je bil moj drugi, pred tem je mojo pozornost (in mene v dvorano) pritegnila privlačna pevka avstrijske zasedbe Circus Bizarre, kar je bilo – zanimivo – skoraj natanko pred dvema letoma.
 

Tudi takrat sta se organizatorja Danse Macabre in Defenders of Metal Maribor odločila za sodelovanje in ponudila obisk obeh dogodkov po znižani ceni. To je po mojem tudi najmanj, kar lahko organizatorji naredijo v ponovni poplavi koncertov, ki smo ji priča iz vikenda v vikend že več kot mesec dni. Ukrepi v tej smeri verjetno primarno pomagajo ravno organizatorjem, ker se v skrajnem primeru lahko zgodi kolaps, ki ga bodo najbolj čutili oni in bandi, medtem ko smo obiskovalci v udobnem položaju, ki nam ponuja in omogoča pestro izbiro. Dokler ne bo denarnica prazna, ne bodo biološke zaloge energije blizu ničle ali se zaradi nenehnega ignoriranja ne bodo skrhale druge družbene vezi do te mere, da bodo povsem izginile. Verjetno pa po drugi strani načelo »koncert v vsako vas« iz toplih dnevnih sob privabi številne obraze in interesente, ki niso ravno pogosti obiskovalci tovrstnih socialnih druženj, ker morebitni odhod v drugi kraj pomeni prevelik organizacijski in/ali časovno-finančni zalogaj. Polno vprašanj, na katera bo odgovoril čas, medtem ko je eno zagotovo: nihče ne sme reči, da se zanj nič ne najde.

Množičnost koncertov je tako meni po nekaj neuspelih poskusih omogočila, da znova obiščem koncert mariborskih gothic rockerjev Shanti Nilaya. Zasedba je po smrti dolgoletnega člana in prijatelja Marcusa Obscure našla novega pevca in nove kreativne moči, da je znova začela delovati in celo ustvarjati. Plod slednjega sta na primer pesmi Obscura in Nevesta, ki sta bili ovekovečeni tudi z videospotom, kar je dodaten dokaz, da band misli resno in ne želi samo preigravati starih komadov.

Po intru in pesmi Vrnitev z močno simbolno vrednostjo se je band takoj lotil predstavitve nedavnega singla Nevesta, ki je v mojih ušesih predstavljal prvi vrhunec večera. Med drugim tudi zaradi tega, ker sem tako v živo lahko slišal isti vokal kot iz domačih zvočnikov. Marcus je imel markantnejši vokal, ki mu je hkrati dopuščal več manevrskega prostora tako v višjih kot v nižjih legah, zaradi česar izvedba starih pesmi vokalno v živo izpade drugače. Seveda pri moji opazki ne gre za očitek, temveč za neizpodbitno dejstvo, na katero se bomo morali sledilci banda navaditi. A z vsakim novim komadom bo tudi to lažje, nam bo vokal Dr. Maula zlezel pod kožo kot nekoč Marcusov, z Nevesto se je to meni že zgodilo.

 
Za večino odigranih pesmi nam je Dr. Maul ponudil nekaj dejstev o nastanku teh, vmes spomnil na preminulega prijatelja, sicer pa pustil, da glasba opravi svoje. Kot vonjave še posebej močno aktivirajo možgane in spomin, podoben vpliv ima glasba, ki v zavest nekontrolirano prikliče številne pokopane slike in vtise iz preteklosti. Pri meni so to bili številni pogovori, ki sem jih imel z Marcusom. Spoznal sem ga kakšni dve leti pred njegovo smrtjo in takrat veliko časa z njim predebatiral ... seveda o glasbi!

Dragi bralci, kot vidite, ne morem mimo člana, ki ga ni več, a to ne samo po »moji krivdi«. Kot sem že zapisal, je Dr. Maul večkrat omenil, da ta ostaja v srcih vseh članov, pri žalostinki Maj pa smo ga lahko celo »slišali«, saj je band za uvod v živo izvedbo zavrtel originalni posnetek s ploščka Apgar VIII. Ravno ta komad me je spomnil na nedavno izjavo, da so Shanti Nilaya kot Siddharta v 90-ih. No, če dodam še priredbo Mein Herz brennt, ki so jo Mariborčani odžagali za konec koncerta, je potem še toliko bolj jasno, od kod band črpa navdih.
 

Ker sem že dovolj pametoval o vsem možnem, za konec le še poziv: zavrtite si svoj najljubši komad in se potopite v nostalgijo, ki bo privrela na površje.