Dasiravno sem v veliki večini primerov zelo skeptičen in kritičen do zvrsti glasbe, ki so se po tem, ko je vzplamenel »drugi val« (per se) black metala, pričele povezovati z metalom¹, je pričujoča recenzija posvečena plošči tipa glasbe, ki je močno povezana z metalom. Fjelltronen je biser glasbe, ki sem jo spoznal pod imenom darkwave in jo danes poimenujejo z izrazi, kot so dungeon music, dark synth, ambiental ipd. S tem tipom glasbe sem se srečal, ko je Mortiis izstopil iz Emperor in pričel delati svojo glasbo ter ko sem ugotovil, da ima tudi Fenriz od Darkthrone nekoliko podoben projekt (Neptune Towers). Darkwave glasba je močno povezana z metalom tako zaradi čaranja občutkov, kakršne upodablja black metal, kot tudi zaradi ustvarjalcev slednje, saj so (bili) številni med njimi dolgoletni deležniki metalske kulture. Tudi pri Wongraven je tako, saj je avtor glasbe njegova blackmetalska ekscelenca, Satyr.

Fjelltronen nam ponuja malo več kot polurni odklop od električnih kitar in breztežni prehod zavedanja (in preko njega telesnosti) v mrakobni svet onkraj teže kovine (metala). Plošča nas brezkompromisno udari z Det var en gang et manneske – čarovnijo, ki zavest (in telo) postopoma dvigne z vlažnih mračnih tal in ga v polmraku dvigne v jadranje nad prepadi in temačnim skalovjem brezkompromisnega prvinskega severa. Vzvišeni orgelski, dolgo zveneči toni klaviatur ob zvokih pridušenega vršanja vetra poslušalca prenesejo v oris brezkompromisnega sveta, v katerem se bo začel njegov polet. Ko se zvoki klaviatur preobrazijo v vodilno melodijo pesmi in se v ozadju zaslišijo bobni ter moški glasovi, se poslušalec kot orel dvigne in poleti nad hladnimi vršaci, temnimi ponori in mračnimi gozdovi. Raba vokala od šepetanja, prek pravega petja, do zborovskih glasov pokaže, da ne gre za prazno okolje brez ljudi, marveč za okolje, ki je gospodar in samo kroji usodo tamkajšnjim ljudem. Pesem je po melodijah, rabi glasbil in petja tako raznolika, da jo lahko poslušajo tudi tisti, ki niso utrjeni za hlad in napornost siceršnjih klasičnih izdaj darkwave glasbe. Kaj vse ponudi pesem v 16 minutah trajanja, je težko popisati, zato zbiranje in ozaveščanje vseh izkušenj prepuščam poslušalcu. Kakor koli, osebno to pesem zaradi vsega navedenega doživljam kot daleč najboljše delo darkwava; če ne drugega tudi zato, ker skozi glasbo celo »dovoli« (torej ne nudi le dotikov hladu in utrudljive čuječnosti) očiščenje.

Konec pesmi pomeni pristanek v hladnih vetrovih Over ødemark, ki po agresivni sunkovitosti klavirskega uvoda, ki naj bi nakazoval nasilno smrt, pokaže podobo žalovanja. K temu prispevajo tako zvoki klaviatur kot zborovsko zveneči moški glasovi, ki ustvarjajo vtis, da ne gre za smrt nekega slehernika, marveč za tragedijo za celo skupnosti.

Melodije flavte in klaviatur v ozadju, ki dajejo vtis pomladnega ljudskega veselja, pri Opp under fjellet toner en sang mračno prekrijejo zvoki vetra, ki spominjajo na tuljenje volkov. Ali gre za prikaz, da so trenutki veselja sicer doživeto pristni, vendar kratki na neizprosnem severu?

Pri Tiden er en stenlagt grav nekoliko pompozno zveneče orgelske melodije najprej poslušalca spet dvignejo v nebo mračnejše atmosfere, medtem ko igranje flavte, ki prevzame osrednjo vlogo v pesmi, na zemlji upodobi (po kratkih trenutkih veselja v prejšnji pesmi) malenkost živahnejše, vendar še vedno monotono in temačno vzdušje med ljudmi tam spodaj. Zvoki bobna, gonga in orgelsko zvenečih klaviatur znova ustvarijo nekoliko slavnejše vzdušje, v katerega pa neusmiljeno režejo zvoki hladnega piša vetra. Ali slednji napoveduje že skorajšnji konec (pol)mračnega poletja? In kaj sledi? Konec, z bolj živahnim igranjem klaviatur, ki bi lahko naznanjal živahnejši del jeseni, ko se zbira plodove svojega dela in tistega, kar je naklonila narava surovega severa.

Zvoki zvona pri Fra fjelltronen napovedo konec našega orlovskega leta med polmračnim nebom in teminami zemlje. Slovo glasbe je v vseh pogledih pompozno, tako zaradi himničnih zvokov klaviatur kot zaradi večglasnega moškega petja s čistim vokalom ter vojaško zvenečega bobnanja, ki se iz ozadja prebija v ospredje. In na koncu še res dramatičen zaključek: zvok grmenja in vršanja vetra, ki ga prereže izgovorjen stavek, ki deluje kot kletev, namenjena poslušalcu v njegov hrbet. Popolno!

Tako, vse v vsemu, Fjelltronen predstavlja najboljše možne stopnice iniciacije v mračne čare darkwave glasbe. Pesmi in plošča kot celota so dinamične in raznovrstne; in ravno to je glavno mojstrstvo plošče, saj omogoča različna doživljanja skozi glasbo, ki preprečuje, da bi prevladala in vse skupaj potopila mračna monotonija.


[1] Zakaj? Ker ocenjujem, da se niso razvile naravno iz metala, marveč se jih je od zunaj največkrat iz komercialno-marketinških razlogov prilepilo metalu. Kar malo pomislite, kdaj, od kod in kako so se pojavili tržni produkti NU metal, metalcore, deathcore, (post? – kaj za vraga natančno sploh je to?) in podobni k'r nekiji.