Tokrat Bastian Doblekar ni potreboval 13 let, da je izdal album. Toliko je namreč trajalo, da je leta 2020 luč sveta ugledal njegov prvenec Sado Masochistic Ritual Temple. A SMRT ni samo njegov band, v njem ne deluje sam, čeprav je v bandu zadolžen za veliko (večino?) stvari, kot so vokali, kitare in aranžmaji. Poleg njega band sestavljajo še Hrodiriks (kitara), Birk Gjerlufsen Nielsen (kitara), Carlos Leonardo (baskitara) in Marcelo Aires (bobni).

Poleg omenjenih sprememb pa je pri ploščku Barcelona at 9 drugačna še najbolj poglavitna stvar: glasba. Če sem pri recenziranju prvenca opis zanj značilnega black/death metala zaključil z besedami »pričakujte nepričakovano v okvirjih tradicionalnega!«, tega tokrat ne morem. V srednjem in visokem tempu lociran groovy, nalezljiv black/death metal se je umaknil bolj sofisticiranemu ali bolje rečeno avantgardnemu (black) metalu. A seveda Barcelona at 9 ni samo black metal, je tudi spet death metal, poleg tega pa tudi industrial in doom metal. SMRT med drugim v svoj metal vpletajo jazzy ritme, se na vokalu poslužujejo efektov, ki tega naredijo »nečloveškega« ali »robotskega«, medtem ko clean kitare v umazanijo vnesejo nekaj čistine.

Ker se Barcelona at 9 ukvarja s težkimi temami, je tudi glasba težja in manj neposredna, s čimer plošček avtomatsko pridobi na dolgoročni privlačnosti. Verjamem sicer, da je določene komade možno »dojeti« na prvo žogo, a bistvo albuma je vseeno zakopano nekoliko globlje, zato bo temu primerna tudi zabava ob poslušanju ploščka.