Tako kot sem v petek ponoči oziroma v soboto zgodaj zjutraj hitro zbežal s prizorišča, tako hitro sem se tudi vrnil. Po slabih dveh izmenah sem bil ponovno pod odrom, kjer me je čakalo tole:

18.00 Schkörn
19.00 Slugpit
20.00 Covendeath
21.00 Sworn to Death
22.00 Smrt
23.00 Teething
00.00 Craniotomy
01.00 Heihaizi

Schkörn na Breka Festu XVII
Drugi dan se je neposredno začel z meni ljubim programom oziroma bandom. Schkörn sta metalska poosebitev ledolomilca, ki s sludgersko vztrajnostjo, blackmetalsko hladnokrvnostjo in deathmetalsko surovostjo ruši zidove. Dvojec je začel nastop brez pozdrava ali nagovora, pustil, da glasba pove svoje, nakar je Jernej po dveh zaigranih komadih izrekel dobrodošlico, in sicer povsem sproščeno, z naravnim glasom. Sledila sta napoved nedavno izdanega EP-ja Black Winter in njegov naslovni komad. Glede na to, da smo bili deležni tudi dungeon synth intermezzov, si upam trditi, da smo slišali EP v celoti, vsega skupaj pa nam je dvojec postregel z nekje 30-minutno predstavitvijo rušilne moči svoje ladje. Prav zanimivo je bilo spet opazovati, kako Jernej elegantno menja efekte na kitari, pravi užitek pa je bilo slediti najbolj mastnim zvokom, zaradi katerih se je kar treslo v prsih. S celotnim setom sta dala vedeti, da nas na prihajajočem celovečercu – ko bo enkrat tako daleč – čaka tudi nekaj daljših komadov (EP s petimi komadi premore namreč samo 10 minut dolžine).

Slugpit na Breka Festu XVII
Drugi razlog za obisk drugega dne Breka Festa. Odkar sem slišal Mentally Unengaged, sem fan. Slugpit so ravno dovolj blackmetalski, da me z riffi pritegnejo, po drugi strani pa dovolj grindcore/punk, da ni težko headbangati tako rekoč na vsak njihov komad. Sicer je tudi kvartet iz Ljubljane na debitantski izdaji kratek in jedrnat, a nekaj novih, neznanih ali še neizdanih komadov, ki smo jih slišali, pa je bilo nekoliko kompleksnejših in daljših, a ne na račun nalezljivosti. Ne vem, med katerim komadom, a enkrat se mi je porajala asociacija, da poslušam Motörhead v grindovski izvedbi. Podobno pozitivno mnenje oziroma povratno informacijo je podala tudi publika, ki je bila v primerjavi s prejšnjim dnem že tudi zadovoljivo številčna. Do neke mere razumljivo, saj je soboto prinesla sama sebe in pestrejši program. In tako smo si zaradi vztrajnosti zaslužili prvi dodatek dneva.

Covendeath na Breka Festu XVII
Covendeath prihajajo iz Avstrije in igrajo deathcore. V soboto so predstavljali prvi tuji band, ki je nastopil, kar je bil tudi morebiti razlog za slabšo odzivnost publike. Prvič sem namreč doživel, da se Brečani niso odzvali vabilu na circle pit. Četudi se je frontman trudil, da bi nas prepričal, smo ostali »trdni« na svojem mestu. Zmehčali nas niso niti rdeči okrasni trakovi, ki jih je band na začetku nastopa ustrelil čez naše glave in so nato ležali po tleh, nekateri pa tudi krasili okoliško drevje in strehe. Kulisa je bila prava, glasba načeloma tudi, le vzdušja se pač ne da ustvariti na silo. Osebno lahko nad melodičnim deathcorom Avstrijcev, ki je bil predstavljen v glavnem v srednjem tempu in s številnimi breakdowni, potarnam le v zvezi z zvokom. Lead kitara s hreščečim efektom in simfonični posnetki so bili oboji slabše slišni, kajti povozili so jih baskitara in bobni. Škoda!

Sworn to Death na Breka Festu XVII
Počasi se je začelo temniti in končno so prišle do pravega izraza tudi odrske luči. Je to opazila tudi publika in posledično postala aktivnejša ali je bila samo hrvaška groove metal/metalcore zasedba Sworn to Death s svojima dvema celovečercema – Sworn to Death iz leta 2023 in Pillars of Morality / Ruins of a Mind iz leta 2025 – toliko bolj poznana obiskovalcem Breke, da so jo ti bolje sprejeli? Morda so bili krivi nagovori pevca, ki je sproščeno v materinščini povezoval komade in s tem ustvaril na pol domače vzdušje? Konec koncev je slovensko-hrvaška meja tam zelo blizu. A pustimo geografijo in jezike, metal Zagrebčanov je v soboto govoril univerzalni jezik, ki smo ga vsi razumeli in sprejeli. Sworn to Death so sicer zveneli nekoliko standardno, a v standardni maniri so držali vzdušje na nivoju.

Smrt na Breka Festu XVII
Preko Avstrije in Hrvaške nazaj v Slovenijo ali na odru so stali domači Smrt – meni zelo ljuba slovenska metal zasedba, ki si jo vedno znova tudi z veseljem ogledam v živo, ko imam za to priložnost. Tokrat ni bilo nič drugače in nič drugače ne bo konec oktobra na že tradicionalnem dogodku Halloween Massacre IV, na katerem bodo Smrt nastopili v družbi Morost, Taste of Plague, Spirits of Stygia in The Way We Are. Zelo sem užival v predkoncertnem druženju z bandom. Nekateri člani so bili celo vpeti v organizacijo oziroma brezhibno izpeljavo koncerta, a se je na koncu ravno njim zalomilo na odru. Če ste prebrali tudi reportažo prvega dne, potem veste, da nisem omenjal nobenih tehničnih težav, Smrt pa so imeli to smolo, da so jim te po drugem komadu odnesle eno kitaro. In kaj zdaj? Lahko bi se usedli in čakali ali nadaljevali. Seveda so nadaljevali. Kakšna polovica koncerta je posledično zvenela zelo drugače, a kdor je poznal komade, je tako ali tako vedel, kako in kaj. No, do slavne balade Sweet Nostalgia je bil Luka spet pripravljen in zadnjih par komadov so spet odigrali v polni postavi in popolnem zvoku.

Teething na Breka Festu XVII
»Kako dolgo ostaneš danes? Sprašujem, ker ti priporočam, da ostaneš vsaj do Teething, ker je njihov pevec res nekaj posebnega. Neverjetno je, kako zna animirati publiko!« Tako je potekal eden izmed pogovorov s Sašem, ki je dva dni skrbel za bande na odru Breka Festa. No, in tako sem seveda sledil njegovemu nasvetu, ki se je izkazal za povsem pravilnega. Še preden se je koncert začel, je pevec Luis Ifer začel z »zbiranjem« obiskovalcev pod odrom. Vse je nagovarjal, naj pridemo bliže, naj se stisnemo k odru, da bo vzdušje intimnejše. Ko je potem kvartet začel s koncertom, je bilo vzdušje že sprogramirano veselo. Pomešana grindcore in powerviolence sta bilo to, kar si je množica želela in odobravala. Na veliko se je plesalo, skakalo, vrtelo, norelo in igralo s pomočjo različnih rekvizitov, katerih primarni namen je uporaba poleti na plaži. Ker so komadi kratki, je bilo med njimi dosti govorjenja. Tako je Luis izdal ozadje določenih komadov, jih postavil v določen kontekst, izpovedal kakšen moralni nauk (»Don't talk shit online!«) ali pa samo stresel šalo ali dve iz rokava. Koncert je bil na koncu pozitivna izkušnja tako za obiskovalce kot tudi za band, ki je po 15 letih delovanja prvič obiskal Slovenijo in bil takoj navdušen nad njo. Od vseh predstavljenih komadov (setlista je bila podobna tej), se mi je najbolj usedel v spomin »izključno ženskam posvečen« komad Just Kiss, ker me je zaradi podobnosti z Nirvano spomnil na najstniške dni.

In tukaj se je zame končala letošnja Breka. Po treh dneh koncertov, 15 ogledanih bandih in številnih prijetnih pogovorih z ljudmi, s katerimi se v glavnem srečujemo na teh dogodkih, sem si rekel, da je dovolj. Kaj točno so imeli za ponuditi Craniotomy in Heihaizi, se niti nisem potrudil ugotoviti. Zaradi vsega napisanega naj mi banda, spoštovani organizator in vi, dragi bralci, tega ne zamerite. Po treh dneh metala, pomešanega z neprekinjenimi službenimi obveznostmi in pisanjem za Paranoid je bil čas za počitek, ki sem ga prekinil s slednjim.

Za konec samo še dve stvari. V reportaži prvega dne sem pametoval oziroma se kregal z navedbami na spletu, na tem mestu pa bi želel neposredno nagovoriti vse obiskovalce koncertov. Zadnja leta opažam – in nič drugače ni bilo na letošnji Breki –, da so stalni obiskovalci postali otroci in živali. Z vsem možnim spoštovanjem vam polagam na srce, da otroke ustrezno zaščitite pred hrupom (beri: nadenite jim najboljše možne slušalke oziroma katero koli drugo kakovostno zaščito sluha). Kar se tiče živali: cel december poslušam(o) z vseh strani, kako naj se ljudje odpovejo uporabi pirotehničnih sredstev, ker negativno vplivajo na živali, potem pa se najdejo ljudje, ki pridejo na festival s psom – ne razumem!

Ker nočem zaključiti svojega pisanja v negativnem tonu, naj na tem mestu pohvalim organizatorsko ekipo. Breka Fest ni samo glasbeni festival; je prostor, kjer te Prekmurje z vso svojo gostoljubnostjo za en vikend sprejme k sebi in poleg metalskih potreb poskrbi tudi za vse ostale, pri tem pa nikoli ne pozabi na lepo besedo ali nasmešek. Naj kot simbol te dobrosrčnosti omenim le kavo, ki sem jo ob enajstih zvečer brez težav dobil za šankom, čeprav je ne boste našli na nobenem ceniku. Zastonj pasulj ali katera koli druga enolončnica je tako ali tako že stalnica oziroma prepoznavni znak festivala, v soboto popita skodelica kave pa je dobila v kontekstu Breke povsem nov, pozitiven simbol. Hvala za vse, Breka. Do naslednjič!