Ja, res je, po katastrofi, ki sem jo doživel ob poslušanju nove packarije iz kanalizacije Dragonforce (s tem se NE HVALIM, izpostavljam zgolj kot surovo dejstvo!), je moje uho preprosto hlepelo po power metalu, ki bi izpral tisti zvočni stud. Na srečo sem tako powermetalsko čistilo kmalu našel: rešitev je prišla iz Finske (od kod drugod bi le lahko?) in sliši na ime Metal De Facto. Gre za tematsko ploščo, ki obravnava mite, legende oziroma zgodbe iz dežele vzhajajočega sonca. Skoraj 46 minut glasbe, razdeljenih med osem dinamičnih pesmi, je zagotovilo zadostno dozo tistega, kar potrebujem pri uživanju in umirjenem prebavljanju power metala.

Z energijo nabito bobnanje in klaviature, ki odprejo Rise Amaterasu, vzpon šintoističnega (glavno religijsko verovanje na Japonskem) božanstva sonca, začrta začetek in pot, kamor bo vse skupaj teklo: glasbeno z malenkostjo priokusa dobrih prvin Rhapsody in Stratovarious ter z vokalom, ki potuje med višjimi legami. Pesem krasita raznolikost in pozitivna energija do konca in ne, klaviature ne prevladujejo nad kitarami – glasba je metal!

Code of Samurai predstavlja enega od vrhuncev plošče: prava powermetalska interpretacija ene od zgodovinsko-epskih značilnosti izročil srednjeveške Japonske. Klaviature ustvarjajo melodično atmosfero orienta, medtem ko že kar malo testosteronsko zveneči vokali ter kitare in bobni vsemu skupaj dajo pravo metalsko lepoto. Glasba se sprehaja med dinamičnim power metalom in klasičnim britanskim NWOBHM. Čeprav kratka, se pesem zaradi spevnosti odlično zasidra v ušesu.

Res je, Heavier than the Mountain zveni bolj heavy kot power, vendar na odličen način. Vokal se prečudovito spaja z glasbo. Še en prekrasen powermetalski epski biser, ki izkazuje tudi lepe elemente baladnosti, dasiravno pesem niti približno ni balada. Bi o pesmi moral napisati še kaj? Ne, povedal sem prav vse, kar je bilo treba.

Oho, kaj pa je tole? Slave to the Power na začetku zveni kot hitrejša heavy interpretacija brit popa, ampak kaj kmalu se pesem razcveti v nekaj, kar spominja na Sonata Arctica (dokler so bili še poslušljivi) – veseli power metal, ki pokaže svoj obraz izza pahljač heavy metala. Ni slabo, vendar tudi ne nadodlično kot predhodnici.

Divine Wind (oziroma tisto, kar bolje poznamo kot termin kamikaze) je ep, ki ne opisuje japonskih letalskih samomorilcev (Sabaton, tole je bolj za vas) v drugi svetovni vojni, marveč veter, ki naj bi po legendi uničil mogočno mongolsko floto in Mongolom preprečil izkrcanje na Japonskem ter s tem slednjo rešil pred zanesljivim porazom. Pesem za razliko od predhodnic od poslušalca oziroma poslušalke, če ta želi zadihati vso njeno lepoto, terja več pozornosti; je raznolika, dinamična in dramatična. Odlična kombinacija heavy in power metala.

Tame the Steel glasbeno zveni ostro in težko heavymetalsko. Vokal ohranja ustrezno raven powermetalske narave in je ritem morda (zaradi intenzivnosti?) v določenih delih nekoliko »sabatonovski«. Ne vem, morda je bila zaradi vsega pesem zamišljena kot eden zaščitnih znakov plošče, vendar mene v to nekako ne prepriča.

Superstars? Kakšen naslov pa je to? V kontekstu (vsaj uradno zapovedane čednosti) japonske skromnosti naslov zveni čudno. No, ne gre za pesem, ki bi se dotikala stare japonske kulture, marveč za moderno hvalnico uspehu (kot eni temeljnih vrednot postindustrijske Japonske) in sreči (v tem uspehu) – nekaj v smislu »Big in Japan«. Metalsko, s klaviaturskimi vložki zvokov iz japonskih videoiger iz 90-ih, intenzivno in spevno. Posledično je struktura pesmi precej raznolika z mojstrsko medsebojno povezanimi deli.

In za konec pesem o še eni legendi maščevanja 47 samurajev, ki so ostali brez gospodarja, 47 Ronin. Gre za kar dvanajst minut dolg ep z zanimivim modelom rabe vokalov, v katerem se prepletata pripovedovanje in petje. Prvo znotraj pesmi postavi tretjeosebni okvir dogodkom v zgodbi, ki jih potem posebej v prvi osebi naslovi petje. Glasba, enakovredno kitare, klaviature in bobni, skozi vso pesem odlično ustvarjajo atmosfero, s katero da samo petje epu pravi plamen življenja. Spremljajoč zgodbo, tudi pesem, bolj ko se bliža konec, bolj deluje končno dramsko – katarzično.

V splošnem: lahkotna (v pozitivnem pomenu besede, seveda), vendar strukturno raznolika glasba, ki ob sicer pogostem povezovanju heavy in power prvin vzdržuje epsko atmosfero s pomočjo kakovostnih tako vokalnih kot glasbenih struktur. Če je to plošča številka ena in če bo nadaljevanje vsaj tako dobro, kot je ta, se ga že veselim. V vmesnem času pa bom užival ob poslušanju te plošče.