»Within those walls
in the hush of despair
lies a tale
no one will share«

Pa vendarle jo z nami s svojim osmim celovečercem delijo Sarke.

Norveška super institucija Sarke, zgrajena iz znoja in krvi članov skupin Tulus, Khold, Darkthrone, Satyricon in Enslaved, s svojo najnovejšo kreacijo dokazuje, da je njena ustvarjalna žilica še kako pretočna. Album Endo Feight je izjemno okusno pripravljena obara, ki med seboj odlično poveže doom metal, progresivni rock, jazz in black metal. Iz tega razloga mi nikoli ni bilo jasno, zakaj so na spletni strani Metal arhivov definirani kot mešanica black in thrash metala, ko pa je njihova zgodba tako pestra, raznolika in globoka. Endo Feight najverjetneje velja za enega bolj temačnih in morbidnih albumov skupine, nedvomno pa gre za najbolj atmosferičnega.

Skozi zvok klaviatur, ki pri pompozni, otvoritveni skladbi Phantom Recluse deloma spominja na klaviature skupine Rainbow z albuma Rising iz davnega leta 1976, in nekatere kitarske riffe, ki sličijo stilu zgodnjih Black Sabbath, in izvrstni kitarski solaži v skladbi Abyssal Echoes nam skupina ponudi retrospektivo, ovito v tančico sodobnega časa. Kljub naštetemu pa album ne izžareva občutka, da bi bil posnet v poznih 70-ih, ravno obratno, odigrane note namreč precej dobro dežujejo po prsti sodobnega časa in tako tvorijo hladno jezero melanholije. Ta recept na tej plošči funkcionira izvrstno, saj tako rekoč ne vsebuje odvečnih ali slabih skladb. Osem stilsko precej različnih enot tvori nekaj manj kot 37-minutno spiritualno potovanje človeškega uma. V primerjavi s predhodnikom Allsighr je tukaj zvok kitar nekoliko mehkejši, tempo albuma je pod črto sicer počasnejši, z izjemo skladbe In Total Allegiance, ki predstavlja udarnejšo plat izdelka in se po sami strukturi in zvoku vrača v zgodnejšo fazo skupine. Lahko bi trdil, da celo spominja na dobro srednje-staro obdobje dueta Darkthrone.

Kot protiutež omenjeni skladbi nastopi balada Lost, ki je ob spremljavi mračnega recitala Nocturna Culta vseskozi prepredena z elementi jazza in bluesa. Seveda so ti elementi še kako prisotni v drugih skladbah, predvsem jih je moč zaznati oziroma začutiti pri zelo emocionalnih kitarskih solažah, ki so tukaj zares zgodba zase. Izjemno težko si je predstavljati uspešno fuzijo tako različnih zvrsti in vplivov, še težje jo je ustvariti. A v taboru Sarke prekleto dobro vedo, kaj počnejo, in jim uspevajo še tako drzni eksperimenti in mešanice, ki se zdijo tako rekoč nemogoči. Kljub temu da nobena skladba ne presega dolžine šestih minut, si album v luči mojega pogleda vsekakor zasluži pridevnik »epski«. Pa saj »epsko« ne pomeni nujno pretirane dolžine, gre za vsebino in veličastnost, dva pojma, ki sta na albumu definitivno obkljukana.

Ne morem ravno reči, da je album zelo tipičen izdelek skupine, je pa nek logičen rezultat 16-letnega ustvarjanja in nenehnega razvoja. Z albuma v album je skupina dodajala vse več eksperimentalnih bombončkov, ki so bili sprva mogoče celo preslišani oziroma nerelevantni, opaženi morda komaj s pogledom nazaj, kjer so začeli dobivati smisel in so tako postali logičen temelj naslednika. Endo Feight je posledično precej kompleksna zigota, ki jo odlikujejo številni progresivni kitarski riffi, obogateni s klaviaturami, katerih zvok je od skladbe do skladbe različen. Kar je odlična poteza za razbijanje monotonosti, ki ta izdelek kljub številnim počasnim, doomy rifom niti najmanj ne ogroža.

Presenečen sem bil, da mi je album kljub kompleksnosti sedel že na prvo žogo. Če sem že zgoraj omenil pompozen začetek albuma, moram obvezno poudariti, da pa je njegov zaključek popolnoma drugačen, skoraj pogrebne narave. Gre za skladbo Macabre Embrace, ki je po mojem vzorčni primer, kako se dela doom metal. Počasen takt s težkimi, počasnimi riffi, ki se končajo ob zvenu cerkvenih zvonov. Vrhunska izvedba.

Album bo zagotovo zadovoljil potrebe vseh, ki ljubijo drugačnost, ki jim je blizu temačnost in radi potujejo z mislimi sami vase. Gre za odličen izdelek, ki bo, verjemite, lepo krasil vaše poličke doma. Mojo bo zagotovo.