Sarke je norveška black metal zasedba, ki je od svojega zadnjega albuma Gastwerso doživela nekaj kadrovskih sprememb. Zasedbo je zapustil kitarist Stian Kråbøl, ki naj bi od zdaj naprej bandu pomagal samo še kot live glasbenik, medtem ko je Terje Kråbøl za zmeraj stopil z bobnarskega stolčka, na katerem po novem sedi Cato Bekkevold (ex-Demonic, ex-Sirius, ex-Enslaved, ex-Red Harvest, ex-Dunkel:heit, ex-Arctic Thunder, ex-Ashes to Ashes, ex-Re:aktor), ki mu glede na imena svojih predhodnih bandov zagotovo ne manjka izkušenj. S ponovnimi kadrovskimi spremembami pa je prišlo tudi do sprememb na glasbenem področju, oboje pa niso nujno med seboj povezane.

Če je v preteklosti do določene mere morda veljajo, da se Sarke že nekoliko ponavljajo in da ne znajo ponuditi nič novega, čeprav so bili njihovi izdelki vedno na zelo visokem nivoju, bi moral aktualni album Allsighr vse dvomljivce pomiriti. Seveda se bandu še zmeraj sliši, da je, kdor pač je, vendar se je vseeno zgodilo kar nekaj premikov. Ključna razlika v mojih ušesih je, da je postal band v primerjavi z zadnjimi nekaj albumi po eni strani bolj blackmetalski, po drugi strani pa bolj rockerski, medtem ko je prej oba žanra nekako močneje povezoval. Logično? Razumljivo? Odkrito rečeno, še sam nisem prepričan v logičnost svojih besed.

A če najprej pod drobnogled vzamem uvodni komad Bleak Reflections oziroma natančneje njegovo uvodno kitarsko in bobnarsko nevihto, vsaj prvi del moje teze vzdrži. Ta uvod takoj pritegne pozornost in ustvari vzporednice z bandovimi stanovskimi kolegi, melodičarji Vreid. Podobnost je prisotna tako na začetku kot tudi koncu komada, vmes pa predvsem po zaslugi 70's klaviatur zazvenijo dobri stari Sarke. Slednjih trenutkov seveda ne manjka na albumu, v mirnem in melanholičnem slogu se nadaljuje album s komadom Grim Awakening, toda že naslednje presenečenje ni daleč. Prinese ga kar naslednji komad Funeral Fire, s katerim se predstavi band v do zdaj nepoznanih groovy ritmih in vesoljskih klaviaturah. Naslovni komad tokrat prevzema vlogo nekakšne balade, čeprav to ni, zaradi česar mi je njegova vloga še najmanj razumljiva. Razen tega, da je pač tipičen Sarke komad.

No, v nadaljevanju pa lahko začnem naštevati dokaze za drugi del moje teze. Beheading of the Circus Director je prvi tak komad, iz katerega udarja rock iz vseh por. Riffanje je od začetka do konca totalno rockersko, pikico na i pa v tej zvezi predstavljajo solaža in klaviature. Through the Thorns je rockerski v slogu Vulture Industries (bodite pozorni na tolkala), medtem ko postane vzdušje z Glacial Casket ponovno mračnejše in bolj zadušljivo, s čimer je spet izpostavljen blackmetalski del. Toda ne za dolgo. Intermezzo Sleep in Fear te pripravi na ponovno konkretno dozo rocka, ki sledi z The Reverberation of the Lost, zaključek albuma pa tvori močna introvertirana izkušnja s komadom Imprisoned, ki pravi, da smo vsi ujetniki lastnih mislih. Oh, kako aktualno!

Kljub drugačnim namenom sem se na koncu konkretno razpisal o albumu, ki očitno (dokazano) ponuja resnično veliko. Če ste v preteklosti znali ceniti metal od Sarke, ga boste od zdaj še bolj.