RECENZIJE

10. 5. 2024
DragonForce - Warp Speed Warriors
Napalm Records, 2024

Nič ni narobe, da tu in tam osvobodimo raziskovalnega duha in stopimo iz cone udobja. Natanko to sem storil sam, ko sem se, povsem brez moralnih dilem v zvezi s tem, da sem ljubitelj tudi power metala, namenil poslušati in tudi recenzirati pričujočo ploščo.

S precejšnjo mero zadržanosti sem odprl zavest strpnosti in si zavrtel Astro Warrior Anthem. Sintetizirani zvoki klaviatur naj bi pričarali občutek vesolja. Zvoki petja naj bi k temu dodali še občutek napetosti, ki se sprosti, ko se pesem glasbeno sproži v sprint in iz sprinta v »warp« hitrost, polno enodimenzionalnega veselja. Vrtinci veselja so tako hitri, da ne ostanejo v ušesih, v katera se sicer močno zasidra občutek, da so v pesmi združene kompozicijske prvine HammerFall in Rhapsody, nadgrajene s hitrostjo in tehničnostjo, ki sta najbolj prepoznavna zaščitna znaka glasbenega ustvarjanja skupine.

Ojej, nadaljevanje, kot na kakšni kaseti s pravljico za otroke delujoče petje, odpre Power of the Triforce. Potem se začne pravljica, ki po kompleksnosti strukture sodi na nivo Žogice Marogice. Ob poslušanju sem si govoril le: »Naj mine, prosim, naj čim prej mine,« saj gre za skupinsko posilstvo ušes in možganov. Tej grozi sledi na literarne dosežke naslovov Manowar spominjajoča Kingdom of Steel. Vendar tokrat ne dobimo testosteronskega epa, ampak (predvsem zaradi klaviaturnih efektov) pop »domoljubno« popevko na nivoju Agropop. Pesem naj bi imela zaradi glasbenih efektov baladno osnovo in vzvišeno sporočilo kot nekakšen nekrolog padlim vesoljskim bojevnikom … No, edino, kar ji uspe, je sprožiti srčno koprnenje po klišejih Manowar. Od naslednje Burning Heart ostanejo v spominu le zoprno zveneče klaviature in potenciranje igranja bobnov ter kitarskih solaž iz polne v »warp« hitrost. No, v glavi obleži nekako tudi refren »/…/ with a burning heart /…/« … Vrhunsko brezzvezno.

Zdaj pa se vsi močno primimo za sedeže, se skrijmo med močne podboje vrat ali se kakor koli drugače zaščitimo, saj nas bo zadela popolna katastrofa, ki sliši na ime Space Marine Corp. Skupinsko bobnanje naj bi ustvarilo nekakšno vojaško atmosfero, sledi oster žvižg piščalke in abotno rapanje še bolj bedastega besedila, čemur sledi najhujše: refrenski del pesmi. Križana gora, bogovi metala, usmilite se nas! Ogabno in bolno; tole ne more biti niti neposrečen štos. Vse skupaj nato še do konca podriska petje koračnice, podobne tistim, kakršne slišimo peti ameriške vojake v filmih. Pod črto: dno dna. Opisani katastrofi sledi kot tretjerazredni uvod v vesoljski film iz 80-ih zveneča Prelude to Darkness. Pesem se naveže na naslednjo pesem, The Killer Queen. Čeravno smo tudi tokrat priča bobnanju, ki prehiteva samo sebe ter kitarsko bezljanje, pesem v primerjavi s predhodnimi in naslednjimi zveni celo spodobno.

Disco power metal? Ja, skupini je uspelo spočeti tudi to gnusobo, ki sliši na ime Doomsday Party. Ker se očitno zdi zelo pomembna, je na plošči celo v dveh verzijah (na eni od verzij prispeva vokale Elize Ryd – če to komu kaj pove). Na kratko: gre za ekološko-zvočno kataklizmo na nivoju Space Marine Corp. Ko sem pesem poslušal do konca, sem se še bolj utrdil v prepričanju, da se, tudi zaradi objav pesmi, kot je tale, konec sveta in vsega lepega v metalu zares nezadržno približuje.

Pesem s »pomenljivim« naslovom Pixel Prison je še ena od »FAST(AH), HARD(AH), SCOOT(AH)!!!« brezzveznih poskočnic, ki naj bi zaradi klaviaturskih, kitarskih in elektronskih sekvenc delovala epsko. No, to ji niti približno ne uspe, saj izpade enostavno zgolj prazno.

In potem DragonForce stopijo v tisti drek, v katerega po mojem skromnem vedenju do sedaj verjetno še ni stopila nobena resna (power) metal skupina: poserjejo nas s priredbo Taylor Swift (ja, prav ste prebrali!) Wildest Dreams. Metalizirana verzija (kot sem šele danes ugotovil) tega pop hita zveni sicer – logično – drugače od originala, ampak še vedno zelo čudno. Četudi dejanje lahko označim kot pogumno, pesem zveni neumno oz. slaboumno.

Na koncu zato po vseh šokih in nizkih udarcih pod pas metalskih ušes instrumentalna verzija fruličarsko začete »Žogice Marogice« in v nadaljevanju »vsi smo za popizdit' veseli« Power of the Triforce niti ne izpade tako naporna, zato laže pretrpimo do odrešitve – konca plošče.

Če povzamem poenostavljeno: kot je sicer v redu, če mesojedi jemo tudi sadje in zelenjavo (na drugi strani ni racionalnega razloga, da bi se samouničevali s kakšnim veganstvom), je tudi sprejemljivo, da uživalci različnih vrst metala raziskujemo nove stvari … Ampak iti v takšne ekstreme, kot je poslušanje plošče, kot je Warp Speed Warriors (razen če ste zaprisežen ljubitelj glasbe Dragonforce), nima smisla. V marketingu pravijo, da ni slabe reklame; to ne drži, saj je izdaja take plošče najboljši primer slabe (samo)reklame za skupino. Res se sprašujem, ali so se tile gospodje odločili iz sebe narediti Murkota na mednarodni metal sceni?

SORODNE VSEBINE:
KONCERTI & FESTIVALI
18. 5. 2024
Vratolom: Warm Up
Jalla Jalla Akc Metelkova, Ljubljana
18. 5. 2024
Ralu, Relentless Youth
Mladinski center Postojna, Postojna
18. 5. 2024
Undercode, Challenger
TrainStation SubArt, Kranj
19. 5. 2024
Seventh Station
Posavski muzej, Brežice
21. 5. 2024
Wolves in the Throne Room, Gaerea, Mortiferum
Arena, Dunaj
24. 5. 2024
2x Metallica v Münchnu
Olympiastadion, München, Nemčija