Po kar dolgih sedmih letih tišine se angleški pionirji sludgea Iron Monkey vračajo s četrtim dolgometražnim albumom Spleen & Goad. Kljub dolgi karieri je agresija vsekakor prisotna v vseh možnih glasbenih elementih. Sludge/doom železne opice eksplodira že od začetne Misanthropizer, ki se kot oblak strupenega dima giblje zlovešče in nepredvidljivo: toni kitare, prepojeni s fuzzom, pogosto prehajajo med počasnimi in hitrejšimi ritmi, v katerih je možno zaznati tudi dobro mero hardcore punka. Mizantropični naboj glasbe je mogoče razbrati tako iz besedil, ki se tedaj prepleta tudi s hudomušnim humorjem bede človeške kondicije, sovraštva in prezira do samih sebe, kot iz same glasbe – umazana, nasilna, masovna zvočna gmota, ki deluje z doprinosom moderne produkcije istočasno čisto in grobo, neutrudljiv pulz, ki spreminja le hitrosti, pa vedno udari v najbolj boleče točke.

Podoben negativni naboj, kot je v glasbi, gre iskati tudi v zgodovini banda. Skupina je nastala v devetdesetih v stalno deževnem Nottinghamu, kjer je kljub številnim nezgodam in katastrofam zaslovela in v sludge okolju postala kultna, tudi zaradi občasnih neredov na nastopih v živo. Med nezgodami lahko nedvomno omenimo katastrofalni doprinos založbe Earache Records, ki je tedaj že bila znana po izkoriščevalnem odnosu do glasbenikov. Ta se je posebej izkazal v trenutku tragične smrti originalnega pevca Johnnyja Morrowa, zaradi katere so se člani leta 2002 prvič razšli. Skupina je kasneje izdala še dolgometražec 9–13 leta 2017, letos pa so izdali ta mali biser jeze in bede, ki še kako gori.

Spleen & Goad deluje uničujoče od prve do zadnje sekunde, od bobnov, ki zvenijo, kot da bi jih tolkli s kladivi, do najbolj umazanih riffov in krikov blaznosti vokalista do zadnjih sekund outra OD ROSE, ki jo sestavljajo sami piski in kriki – 53-minutna ekskurzija v slabo počutje, priporočena vsem navdušencem in vsem, ki se skušajo približati zvrsti.