Na današnji dan
1980
Iron Maiden izdajo samonaslovljeni prvenec
NAGRADNE IGRE
Traja do: 14. 4. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

RECENZIJE

1. 3. 2024
Iz ropotarnice: Morgion - Solinari
Relapse Records, 1999

Ja, gothic/death/doom metal iz Združenih držav v veliki večini primerov predstavlja evropskim doomovskim ušesom bolj eksotiko kot standard1. V svojem dolgoletnem romanju po teminah dooma sem se srečal le z dvema omembe vrednima predstavnikoma te podzvrsti iz ZDA: Novembers Doom in pred njimi Morgion. Njihova plošča Solinari je nekaj manj kot uro dolga žlahtna stvaritev, ki povezuje strašji (bolj death kot) doom metal z njegovo kasnejšo gotsko različico, v kateri imajo večjo vlogo čisti vokali. Ploščo krasi tudi glasbi stilno zelo ustrezen booklet oziroma knjižica.   

V svet statične zatohlosti vročine suhe ameriške prerije nas s pomočjo kot vroč zrak trepetajočih zvokov klaviatur ter zvonov povleče The Serpentine Scrolls / Descent to Arawn. Atmosfera je v gabaritih gothic dooma prekrasno izdelana, mračna in strašna. K ambientu zvočne (in čutne) statične napetosti veliko pridodajo prvi toni električnih kitar in recital z globljim čistim vokalom, ki napovedujejo, da se bo nekaj zgodilo … In se tudi zgodi. Kitare poženejo teptanje, gromenje in drobljenje starega dobrega death dooma z odlično razumljivim growlom. Klaviature, katerih melodijo počasi povzamejo drobeče kitare, ustvarjajo razgibano matriko pesmi, v katero se odlično zlije še raba čistih vokalov. Ko vsi instrumenti potihnejo, ostane le še tiho recitiranje s čistim vokalom in igranje klaviatur kot trenutki očiščenja in kontrast do tu izpovedanemu bremenu trpljenja. Pesem prekine zvok nevihte, v zaključku pa se iz zatohle zatrtosti preobrazi v nekoliko bolj dinamičen in manj pesimističen gothic doom.

Canticle je primer oblikovanja popolnega medija čustveno-duševnega očiščenja skozi doom metal. Igranje klaviatur in nedistorzirane kitare ob brnenju basa v ozadju na začetku pesmi ustvari ozračje tleče napetosti. Preko te osnove se kot krogla zavali hitra sekvenca death dooma, ki jo nasledi trpeče počasno brenčeče igranje kitar in petje z globokim čistim vokalom. Prav brenčeče igranje kitar skozi pesem v nadaljevanju požene neko nesluteno moč, ki z vključitvijo drugih kitar in klaviatur ter intenzivnejšim igranjem bobnov razmahne krila feniksa v nepredstavljivo doomovsko mogočnost. Slednja namesto da bi tiščala dol, občutenja oziroma občutke poslušanja privzdigne gor in v neskončnost. Ja, to je ena od stvari, ki jo rabimo od dooma – odlično!           

Ne najdem odgovora, čemu je skupina ploščo poimenovala po zgolj malo manj kot dve minuti in pol trajajoči Solinari. Slednja sicer ima besedilo, katerega vključitev v glasbo si mora poslušalec zamisliti sam, saj slednje na plošči ni izpovedano, niti s šepetom. Igranje nedistorzirane kitare ob brnenju basa v ozadju ustvarja atmosfero praznine v gibanju2. Glede na svojo dolžino in sporočilo pesem v resnici predstavlja zgolj uvod v naslednjo, najdaljšo pesem na plošči – Nightfall Infernal. To najlažje opišem z besedami »gotska mračnost v doomovskem oklepu na polna pljuča«. Na začetku klaviature ob igranju akustične kitare ter polšepetajočim deklamiranjem z globljim čistim vokalom v prejšnji pesmi ustvarjeno praznino zapolnijo z napeto mračno in dušečo tesnobo, ki se zvija in približuje kot klopotača, ki zalezuje plen. Nato pesem »piči plen« z mastnim growlom, distorziranimi kitarami in lomečim bobnanjem. Sledi dinamičen zadnji poskus žrtve, da bi se rešila, predno jo pesem s silo dooma začne živo goltati in prebavljati. Brutalnost, ki kliče po ponovnem poslušanju3.

V nasprotju s predhodnicami se All the Glory… od začetka ne kiti z atmosferičnostjo, marveč čez ušesa takoj zapelje kot težak deathdoomerski valjar. Nekaj časa hitro, nekaj časa počasneje, vendar z ostrimi žagajočimi kitarami, jeznim growlom in težkim bobnanjem. Nič gothica, le nasilni death doom. Edino, kar je v pesmi mirnega, je prelep in vso jezo ter bes upočasnjujoči zaključek.

V svojem mojstrstvu skupina predhodničin naslovni »protipol« …All the Loss zastavi kot mračni gothic rock, v katerem se vse odvija brez distorzije. Za glavno melodijo se zdi, da izrašča iz svoje predhodnice, medtem ko igranje kitar spominja na staro dobro country glasbo v mračni izpeljanki. No, tako je skoraj do konca, ko se pesem preko pospešenega tempa igranja kitar ter vključitve growla in distorzije razdivja in razburka.

Blight, v celosti gledano, ne deluje kot samostojna entiteta. Je mračna, atmosferična in plazeča se pesem s stopnjevanjem napetosti, ki se, žal, zaradi manjšega vključevanja distorzije in growla enostavno ne razvije nikamor. Kot dim v preriji, ki sam zase ne pove ničesar (ali pa je v mojih ušesih premalo stezosledca).

…the Last Sunrise bi slogovno bolj kot na doom album sodila na kakšno dark wave ploščo od Wongraven ali katero od prvih plošč Mortiisa, saj je zaigrana le s klaviaturami. Ne glede na to klaviature uspejo na svoj način pričarati ali upodobiti občutek spremljanja zadnje zore. Morda je predhodna Blight ravno napoved takega konca. No, če je temu tako, potem bi morala biti bolj dramatična.

Solinari je mogočna, mračna, divja, razburkana pa tudi atmosferična in čustveno nabita gothic/death/doom mojstrovina, ki poslušalčevo uho, dušo in telo ponese daleč stran in v drugačne, nove temne globočine dooma. Je filigransko in premišljeno izdelana ter zato vsako naslednje zbrano poslušanje poslušalcu oziroma poslušalki odkrije nov košček k mozaiku celote njene mračne lepote.


[1] Dasiravno sta Seattle (po vremenskih pogojih) in Detroit (potem, ko se je prepustil propadu velikih industrijskih obratov) v določeni meri podobna srcu angleškega in evropskega gothic dooma, angleškemu Yorkshiru, je prvi izdahnil zgolj sapico grunga, drugi pa še tega ne.
[2] In spominja na pristope k razvoju atmosferičnosti, kakršne so na nepozabni plošči The Silent Enigma intenzivno in učinkovito uporabljali Anathema.
[3] V pozitivnem oziroma pohvalnem in ne v brutal/death metal smislu, seveda.

SORODNE VSEBINE:
6. 6. 2022Absent in Body - Plague God / Recenzije
8. 1. 2005Morgion / Novice
ZADNJE OBJAVE
Recenzija
12. 4. 2024
Srd - vragvmesiton
Recenzija
11. 4. 2024
Mörghuul - Domination of the Beast
Recenzija
9. 4. 2024
Inquisition - Veneration of Medieval Mysticism and Cosmological Violence
Recenzija
5. 4. 2024
Iz ropotarnice: Tool - Ænima
Recenzija
3. 4. 2024
My Dying Bride - A Mortal Binding
Recenzija
29. 3. 2024
Khold - Du dømmes til død
Recenzija
28. 3. 2024
Aeternus - Philosopher
Recenzija
20. 3. 2024
Feral Forms - Premalignant (EP)
KONCERTI & FESTIVALI
14. 4. 2024
Finntroll, Suotana, Metsatöll
Vintage Industrial Bar, Zagreb, Hrvaška
16. 4. 2024
Inquisition, Demonical
Orto Bar, Ljubljana
16. 4. 2024
Finntroll, Metsatöll, Suotana
Jugend- und Kulturzentrum Explosiv, Gradec, Avstrija
17. 4. 2024
Cronica, Cremisi, Dark Sphere
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
18. 4. 2024
Tarot, Woygn
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
19. 4. 2024
Slash featuring Myles Kennedy and the Conspirators, Mammoth WVH
MVM Dome, Budimpešta, Madžarska