REPORTAŽE

13. 5. 2024

Mondo Generator / Omega Sun / Harrowist

Dvorana Gustaf, Maribor / 8. 5. 2024

Za obisk tega koncerta sem se odločil bolj ali manj v zadnjem trenutku. Na eni strani je trenutna nasičenost koncertov, ki jih želim obiskati, neznansko velika, po drugi strani, kar se tiče konzumiranja glasbe, pa so mi vsi nastopajoči bandi predstavljali konkreten umik od lastne cone udobja. Toda ko pride gora k Mohamedu (beri: Aris z Omega Sun s Primorske v Maribor), se bo tudi Mohamed potrudil do te mere, da svojo »staro rit« spravi do Gustafa. Tam so bile stvari zastavljene tako:

21.00 Harrowist
22.00 Omega Sun
23.00 Mondo Generator

Prvi so na odru stali Avstrijci Harrowist. Pri tej zasedbi gre za blackened hardcore punk zasedbo iz Gradca, ki jo sestavljajo kitarist, baskitarist, bobnar in pevec. Trije od štirih članov se udejstvujejo kot vokalisti, a kot je v navadi, je največ pozornosti požel glavni vokalist. V primeru Harrowist tudi povsem zasluženo, saj ni samo že konkretno plesal med prvim komadom, temveč se je kasneje med nastopom dvakrat podal med nas obiskovalce, od tega enkrat splezal na šank in še tam odplesal nekaj korakov. Pri tem moram še povedati, da je pevec energijo črpal izključno iz proizvedene glasbe, kajti ko se je koncert začel točno ob 21. uri, nas je obiskovalcev v dvorani stalo za prste ene roke. Pevec se je torej napajal iz zaigranih komadov, ki so v glavnem prihajali z aktualnega ploščka Pamir. Uvod je pripadal komadoma Torching Them Dusties with Margaret Atwood in Violence, Violence!, s čimer je četverica odprla še en žanrski predalček, na katerem sicer z manjšimi črkami piše »modern metal«, »nu metal« ali »metalcore«. Od komada do komada je v dvorani stalo več obiskovalcev in od komada do komada sem imel občutek, da Harrowist žanrsko ponujajo vedno več. Posledično mi je nastop postajal zmeraj zanimivejši, vedno bolj razgiban. V tej zvezi bi recimo izpostavil komad The Final Message From the Shores of Lake Karakul Part IV, ki je s krepko več kot sedmimi minutami bandov najdaljši. Ta ne ponuja samo dosti groovy in posledično headbanging trenutkov, temveč izstopa na začetku zaradi basovskega uvoda, ponuja na sredini prijetno melanholičen kitarski solo, na koncu pa pritegne z besedilom: »C'est la vie, c'est la mort.« A tukaj še ni bilo konec. Band je zaključil nastop z dvema komadoma s prvenca Karakorum. To sta bila I Dreamed of Eroding Mountain Ranges in (I Am the) Harrowist // Tree of Life, ki sta prikazala album v manj drzni in bolj tradicionalni punkish luči.

Naslednji so bili na vrsti stonerji Omega Sun z Obale. Trojica je zamujala z nastopom, kar pa je treba verjetno pripisati okoliščini, da je originalni bobnar zbolel en dan prej, ob enih popoldan pa je drugi bobnar, s katerim je band sicer že sodeloval v preteklosti, izvedel, da ga popoldan čaka izlet v Maribor. Glede na opisano band potemtakem sploh ni zamujal, veseli smo lahko, da je sploh prišel. Kapo dol vsem udeleženim in še globlji priklon bobnarju za fleksibilnost in profesionalno izvedbo. Verjetno ali možno, da ga je med špilom nekje polomil, a ker pesmi od Omega Sun poznam zelo slabo, tega niti približno nisem mogel opaziti. Sem pa opazil, kako so se glasbeniki med nastopom opazovali oziroma kako sta kitarist in basist dajala bobnarju različne znake pred in med komadi, da je vse potekalo gladko. No, proti koncu nastopa so bili ti napotki že dokaj očitni: »Ne počasi. Ne prehitro. Gremo.«

Sicer pa … Omega Sun so v Gustafa pripeljali počasnejše in heavy zvoke s clean vokalom. Kitara je pri njih na trenutke tako nizko uglašena oziroma uporablja efekt, ki proizvede tako nizek zvok kitare, da te nisem ločil od igranja baskitare, pa čeprav sem obema kitaristoma gledal pod prste. A to ni bila posledica slabega zvoka, saj se je recimo kitarski solo med openerjem Black Dust z aktualnega albuma Roadkill slišal odlično. Resda je med tem in naslednjim zaigranim komadom Doomer nekaj pribijalo in se je basist za kratek čas še sam izklopil, a to so bile težave drugačne narave. Sicer pa … Nepričakovano sem brez težav uspel pasti v stonerski doom Primorcev, tako da pod črto nisem užival samo med predhodno poznanim komadom The One, temveč sta mi pod kožo zlezla tudi Burn Away z dinamičnim začetkom in vmesnim »kavbojskim« riffom ter groovy Diego s prvenca Opium for the Masses. Pevčevemu vabilu »Če vas slučajno zebe, imamo tam majčke« sicer nisem sledil, pač pa sem po nastopu od navdušenja nabavil oba albuma na vinilu. Po šestih komadih in »Hvala, thank you, muchas gracias, Omega Sun« je bilo vsega konec.

Čeprav so razstavili cele bobne, jih pospravili in postavili nove, so Mondo Generator na odru stali v rekordno hitrem času. In ko so, so bili takoj deležni aplavza tedaj že prijetno napolnjene Dvorane Gustaf. Sledila je takojšnja predstavitev članov banda, ki me je doletela povsem nepripravljenega, tako da nisem ujel ne imena kitarista ne bobnarja. A mislim, da znamo vsi googlati, zato gremo hitro dalje s programom. Tako so to naredili tudi Mondo Generator, ki so nas takoj, ko smo se pomaknili bliže k odru, udarili s hitom 13th Floor. Sledil je komad Rubber Room in še en hardcore punk udarec, ki mu je sledila prva od (menda) treh priredb večera. Šlo je za komad Supa Scoopa and Mighty Scoop od Kyuss, kjer je Nick Oliveri od 1998 do 2004 igral baskitaro. S priredbo sem prvič zaznal »southern« vibe, ki ga je band prinesel v Maribor. V nadaljevanju so dodali še nekaj jazzy trenutkov, ki so me spominjali na viže iz hiše Faith No More, ponudili kar nekaj solaž, kar me je dokaj presenetilo glede na to, da gre pri njih za punk band, se vrgli še v čiste punkrock vode, ponudili nekaj disonance in zaradi pričakovano poudarjenega basa seveda tudi konkretno dozo groova. Poleg že omenjenih komadov so me navdušili še Fuck It, F.Y.I.F, Kyuss Dies!, Death March, Green Machine (priredba od Kyuss), Believe, Dead Silence in zaključna priredba You Think I Ain't Worth a Dollar, but I Feel like a Millionaire, ki jo v originalu igrajo veliki Queens Of The Stone Age. Po slednji priredbi, ki je bila odigrana kot edini dodatek, pa banda nismo več priklicali nazaj na oder, čeprav smo se trudili par minut.

A nisem bil nič razočaran, saj je ura takrat že odbila polnoč, naslednji dan oziroma zjutraj pa je bilo treba zgodaj v svet. Kaj sem torej odnesel od koncerta? Poleg dobrega koncerta treh zasedb in vinilnih plošč? Zavedanje, da sem na odru Dvorane Gustaf spremljal nastop največjega imena glasbene industrije, ki je tam kdaj koli stalo. No, ko sem o tem debatiral s kolegom, pa sem dobil v odgovor: »Kdo sploh pozna basista?« Zdaj ga jaz.

SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
18. 5. 2024
Vratolom: Warm Up
Jalla Jalla Akc Metelkova, Ljubljana
18. 5. 2024
Ralu, Relentless Youth
Mladinski center Postojna, Postojna
18. 5. 2024
Undercode, Challenger
TrainStation SubArt, Kranj
19. 5. 2024
Seventh Station
Posavski muzej, Brežice
21. 5. 2024
Wolves in the Throne Room, Gaerea, Mortiferum
Arena, Dunaj
24. 5. 2024
2x Metallica v Münchnu
Olympiastadion, München, Nemčija