DEJAN: Najprej bi rad spregovoril o Janu, ki je bil vaš bobnar zadnji dve leti. Jan je v intervjuju že pojasnil, kako sta se spoznala in kako se je začelo vajino sodelovanje. Želiš še sam kaj povedati o tem, kako sta se spoznala?
ZEL: Spomnim se, da smo se spoznali v majhnem klubu v Ljubljani. Ne spomnim se imena kluba, ampak najprej so igrali Morost, potem The Stone in na koncu še mi. Sedeli smo v zaodrju, ko sem opazil Jana in si rekel: »Oh, ta bobnar je res neverjeten.« Mislim, da se je basist Dhilorz takrat že preselil v Slovenijo k punci, ki je imela nekaj skupnih prijateljev z Janom, in tako smo hitro stopili v stik. Mi takrat nismo imeli stalnega bobnarja, Jan pa je bil zelo zainteresiran. Ko smo začeli vaditi, se nam je pridružil. Mislim, da je bilo to konec leta 2022 ali v začetku leta 2023, točno se ne spomnim. Z nami je igral dve leti in pol. Po nekaj časa mu je postalo težko usklajevati igranje z nami in potovanja, ker je bil vezan na službo in študij. Tako je potem v zadnjem letu bil včasih z nami on, včasih pa je bil z nami drugi bobnar. Povedal sem mu, da bomo v prihodnosti, če bo na voljo, z veseljem spet igrali z njim. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Kolikor vem, je še vedno aktiven v skupini Morost. Ne verjamem pa, da namerava prenehati z igranjem, samo malo se mora umiriti, ker je pri njem zasebno prišlo do nekaj sprememb.
DEJAN: V intervjuju je pojasnil, da se zdaj glasbeno želi osredotočiti na Morost in videti, kako se bodo stvari razvile. Torej si zelo zadovoljen s sodelovanjem z njim?
ZEL: Da, je odličen fant, ima odlično osebnost in vsi ga imajo zelo radi. Bili smo precej žalostni, da je moral oditi, in razumemo tudi, da je za mnoge ljudi težko živeti tako življenje, ko so po tri tedne na turneji, kar vzame veliko časa. Mislim, da je to predvsem običajna težava.

DEJAN: OK, ostaniva pri bobnarjih. Je danes težko najti dobrega bobnarja? Ko sem preveril Ancient v Metal arhivih, je bil seznam bivših bobnarjev najdaljši.
ZEL: Da, v zadnjem času smo igrali z mnogimi različnimi bobnarji. Mislim, da smo v zadnjih treh letih imeli štiri različne bobnarje. Bobnar, ki ga imamo nocoj, je bil pravzaprav del organizacijske ekipe enega koncerta v Španiji. Igrali smo na njihovem festivalu konec leta 2023 in potem spet, mislim, da v začetku tega leta. Tam smo se spoznali in predstavil se nam je kot bobnar. Omenil je svoje videoposnetke in takoj smo videli, da obvlada. In zdaj smo z njim na turneji.
DEJAN: Odlično.
ZEL: Danes je za bobnarje veliko lažje, ker se lahko preprosto povežeš prek računalnika. Na ta način lahko vadi od doma. To smo že dvakrat naredili. Na ta način smo spoznali enega bobnarja iz Španije in celo enega iz Slovenije. Slednjega je kontaktiral Dhilorz in nato je vadil sam. Mislim, da je bilo to poleti 2024. V živo pa smo se potem srečali le dva dni pred nastopom. Pred 30 leti si tega nikoli ne bi mogel predstavljati. Vedno smo vadili, se srečali nekje. Če smo bili na evropski turneji, ko smo imeli večinoma ameriško zasedbo, smo vadili v Belgiji tri ali štiri dni, igrali kot na koncertu. Zdaj pa lahko, ko se dogovoriš, vadiš od doma, greš potem na oder in že igraš. Tako je postalo lažje najti bobnarja, saj dejansko ni treba porabiti časa, da greš v drugo državo samo zaradi vaj. Sicer ni veliko odličnih bobnarjev, zato pač moraš malo iskati.

DEJAN: Kaj pa pri snemanju v studiu: imaš raje »drum machine« ali živega bobnarja?
ZEL: Še vedno živega bobnarja. Ampak ker sem jaz trenutno na Norveškem, Dhilorz pa v Sloveniji, zadnje čase nisva imela veliko časa za delo, ker sva bila oba zelo zaposlena z vsemi mogočimi stvarmi. Tudi po covidu sva bila precej v stiski, stvari so postale zelo kaotične. Ampak mislim, da bom to zimo, okoli decembra, januarja in februarja, našel nekaj časa, da začnem delati na novi glasbi.
Najprej sem naredil kitare, potem pa sem delal z »drum machine« na računalniku. Za demo posnetke najprej uporabim »drum machine«, kasneje pa se dobimo z bobnarjem in poskusimo različne stvari. Včasih pošljem bobnarju nekaj demo posnetkov in potem on svetuje, kaj je treba spremeniti. Na primer: če je bobnar v Španiji, mu lahko pošljem veliko posnetih stvari. On te prenese v svoj računalnik, posname popolnoma drugačne bobne in nam pošlje svojo verzijo nazaj. Morda se sliši zapleteno, ampak dejansko deluje.
Sicer pa mi je všeč stari občutek, ko smo skupaj »na placu« in igramo, kot je bilo v 80. in 90. letih. Ko igraš v živo, je občutek drugačen.
DEJAN: Seveda. K temu delu se bova še vrnila.

DEJAN: Moram priznati, da sem velik oboževalec vašega starejšega materiala, vendar skoraj nikoli ne poslušam tistega, kar ste izdali po letu 2000. Takrat ste bili še aktivni, vendar ste po šestem albumu Night Visit nekako »izginili«. Kaj se je zgodilo?
ZEL: Načeloma nič posebnega. Mislim, da je bilo to obdobje, ko black metal na koncerte ni privabljal veliko ljudi. Imeli smo turnejo januarja 2005. Pozneje v letu 2005 smo imeli še nekaj manjših mini turnej po Evropi, naš zadnji koncert pa je menda bil oktobra 2005 v Atenah v Grčiji. Po tem se je bobnar preselil v ZDA in je zapustil band. Imel je željo, da bi bil profesionalni bobnar, a se mu ta ni izšla. Prav tako je odšel tudi studijski kitarist. Torej sva ostala jaz in Dhilorz, pogodba z Metal Blade je potekla, za leto 2006 nismo imeli nobenih ponudb za koncerte. Ne vem, kaj naj rečem, ampak nič se ni dogajalo. Stvari so bile zelo mirne. Ancient je imel leta 2007 samo eno mini turnejo. Takrat sem odšel v Grčijo in nameraval tam odpreti majhno podjetje. Pravzaprav sem menedžerju rekel, da lahko turnejo opravi brez mene, če mu uspe. In dejansko so šli in opravili koncert z basistom in še enim studijskim bobnarjem in kitaristom. To je bilo edino, kar se je dogajalo v letih 2006 in 2007. Po tem je bilo obdobje, ko niti koncertni organizatorji niti založbe niso pokazali veliko zanimanja. Šlo je pač za dokaj mirno obdobje. Sicer nikoli nismo uradno najavili, da smo se razšli, skupina je bila samo v mirovanju.
Po dveh, treh letih sva z Dhilorzom začela pogrešati idejo o turnejah in ustvarjanju nove glasbe. V Londonu sva imela prijateljico, ki je poznala Nicka Barkerja in ta je predlagala, da naju lahko poveže z njim, če bi želela poskusiti igrati z njim. Nicka je ideja zanimala in prišel je v Italijo. Vadili smo skupaj in odšli na dve mini turneji po Španiji in Portugalski, to je bilo konec leta 2009 ali 2010.
Potem smo se odločili, da bi skupaj posneli nov album. Ta ideja se je rodila okoli leta 2010 ali 2011. Z Dhilorzom sva delala na novi glasbi. Jaz sem bil takrat v Grčiji, on pa je bil še vedno v Italiji, zato je šlo vse počasi, saj smo bili dejansko v treh različnih državah. Nova glasba je začela nastajati, Nick je prišel v Grčijo za predprodukcijo. To je bilo mislim leta 2012. Potem smo začeli snemati Back to the Land of the Dead, kar je bil počasen proces, vendar smo bili z njim precej zadovoljni. Po tem so se stvari spet začele odvijati. Tudi District 19 nam je pomagal, da smo več igrali in imeli več festivalov in turnej.

DEJAN: Glede tega albuma … V svoji recenziji albuma Back to the Land of the Dead sem zapisal, da popolnoma razumem, zakaj se glasbeniki po dolgih letih premora vrnejo na sceno. Saj ne moreš za vedno izbrisati vse strasti, kajne?
ZEL: Ja, to je res. Mislim, da smo v našem primeru čutili, da na splošno ni bilo veliko zanimanja s strani založb, pod črto pa je seveda vse organizirano okoli tega. Izgubiš veliko navdiha za delo, ko čutiš, da ni te izmenjave energije ali zanimanja, ki je obstajalo prej. Igrati z Nickom Barkerjem pa je bila tista iskra, ki je znova sprožila stvari. Gre za legendarnega ter odličnega človeka in seveda tudi odličnega glasbenika. To je torej bilo tisto, kar je znova sprožilo stvari.
Tam okoli leta 2000 je po mojem zanimanje za black metal močno nihalo, kar se je potem kasneje spremenilo. V letih 2011, 2012 in 2013 smo čutili oziroma menili, da je znova več zanimanja s strani založb, organizatorjev koncertov, in tako smo znova začeli.
DEJAN: Torej lahko rečeva, da si vesel, da ste nazaj?
ZEL: Ja, seveda.

DEJAN: Na poti sem smo se s kolegi pogovarjali o različnih stvareh, med drugim tudi o tem, kdaj bo prišel čas, ko se bodo black metal bandi upokojili. Iron Maiden igrajo še pri 75 ali 80 letih. Rolling Stonesi bodo morda igrali še pri 100 letih. Kdaj pa bo ta starost prišla za black metal bande? Pri 60, 65, 70 letih?
ZEL: Mislim, da je vse stvar dobrega zdravja. To je edina stvar, ki naredi razliko. Lahko si predstavljam, da je za bobnarja težko pri 70. Toda vokalisti ali kitaristi, ki so dobrega zdravja, pa mislim, da lahko to počnejo še pri 70. Je pa to seveda zelo odvisno od vsakega posameznika. Mnogi glasbeniki se popolnoma odpovejo alkoholu, kar je že zelo pomembno. Pomembno je torej, da ostaneš zdrav in imaš zdrav življenjski slog, kar pa je od osebe do osebe zelo različno.
DEJAN: Seveda.

DEJAN: Si po vrnitvi na sceno opazil kakšne spremembe? In s tem ne mislim, da je tvoje občinstvo postalo plešasto in sivolaso.
ZEL: V občinstvu je veliko ljudi, recimo, starih 50 do 55 let. Vendar vidimo tudi veliko ljudi, starih okoli 20, 25 ali 30 let. Lepo je videti, da še vedno privlačimo mlade ljudi. Rekel bi, da gre za mešanico.
DEJAN: Ja, ampak ali je danes za band lažje koncertirati itd. Ali je težje, ker je zdaj veliko bandov na turneji in je konkurenca zaradi tega večja?
ZEL: Ja, obstaja veliko bandov, vendar hkrati narašča zanimanje za živo glasbo. Če pa primerjaš leto 2005 z letoma 2015 ali 2016 oziroma sedanjostjo, je vse, kar je povezano z družbenimi mediji, Instagramom, Facebookom, postalo zelo, zelo pomembno. In temu moraš posvetiti veliko časa. Jaz in Dhilorz se s tem ne ukvarjava toliko, kot bi se morala. Dobila sva malo pomoči. Moja žena nama pomaga pri takih stvareh. Sedaj smo na turneji, običajno bi morali vsak dan kaj objaviti, ampak to je vse odvisno od tega, kdaj človek najde čas za te zadeve. To je recimo spremenilo način našega dela, kako koncertiramo, kako dobivamo pogodbe. In celo način, kako ustvarjamo glasbo. Danes lahko pošlješ demo posnetke s pomočjo spleta kamor koli, kar je v pomoč pri delu v različnih državah. Še vedno lahko delamo na precej preprost način.
Glede glasbe pa mislim, da je raznolikost še večja. Trenutno je na primer izredno veliko bandov, ki jih lahko uvrstimo v black metal, želim reči, da je zelo veliko različnega black metala, se pravi depressive black metal, suicide black metal itd. Zato je skoraj nemogoče reči, kje je dejansko meja. Tudi na primer, ko je govora o današnjih bandih. Vsi trije bandi smo si zelo različni, druži nas pa black metal. Po mojem so Absu odlična zasedba, res dobra skupina za nastope v živo.
Ampak ja, reči black metal danes je težko, ker je treba povedati, za kakšen black metal gre, ker to ni isto kot v 90. letih. Black metal je postal zelo širok pojem.
DEJAN: Zanimivo razmišljanje, ki je seveda pravilno in povsem leži na dlani, a o tem verjetno dokaj malo razmišljamo, če smo ta razvoj doživeli spotoma.

DEJAN: Drugo leto praznovanja 30. obletnice Svartalvheim je skoraj končano. Ali boste tudi obletnico albuma The Cainian Chronicle praznovali v živo?
ZEL: Ja, pravzaprav načrtujemo turnejo za naslednje leto. Ideja je, da naslednje leto odidemo na turnejo s Kaiaphasom (op. a. Lord Kaiaphas je bil konec 90-ih bobnar in vokalist skupine). Že med snemanjem albuma Cainian Chronicle smo z njim odigrali nekaj koncertov. Odziv je bil zelo dober. Upamo, da bomo naslednje leto odigrali na več festivalih, in upamo, da bomo odšli na evropsko turnejo, morda celo v Južno Ameriko, saj je to edini način, da nam uspe. Če bo vse potekalo po načrtih, bo leto 2026 zelo naporno leto.
DEJAN: Odlično, to pa rad slišim. Upam, da se takrat spet vidimo.

DEJAN: V zadnjih letih ste potovali po skoraj celem svetu. Ali se spominjaš kakšnega kluba ali koncerta, ki ti je ostal v posebnem spominu?
ZEL: Dan po tem, ko smo igrali na Tolminatorju, smo igrali na enem »open air« festivalu v Italiji. Bil je precej velik festival, potekal je v parku. Bil je festival, na katerega so ljudje lahko vstopili brezplačno. Ne vem, koliko ljudi je bilo tam, morda tristo ali štiristo. Prispeli smo popoldne, Kaiaphas je rekel: »No, vsaj vreme je lepo, nebo je modro in brez oblakov.« Dve uri kasneje je začelo deževati. Potem smo šli na oder. Imeli smo težave s priklopom kitare in prenosnega računalnika, na katerem imamo posnete klaviature, tako da smo 20 minut samo stali na odru. Ko smo začeli igrati, je dež postal še močnejši. Ljudje niso bili ravno veseli, da so bili tam brez dežnikov. Mislim, da smo odigrali štiri pesmi, potem pa je prišla prava nevihta. Morali smo prenehati, ker če si na prostem in pride nevihta, ne moreš nadaljevati. To je bila zanimiva izkušnja. S tega nastopa imamo tudi nekaj fotografij, kjer se vidi, kako se nevihta približuje od zadaj. Te so videti skoraj tako kot naslovnica albuma. To je nekaj, kar se mi je vtisnilo v spomin.

DEJAN: Kaj je bilo pa najbolj smešno, kar se ti je zgodilo na turneji?
ZEL: To je bilo septembra. Igrali smo v Nemčiji. Običajno gremo na oder ob dogovorjeni uri, recimo ob pol devetih ali kaj podobnega. V tem primeru pa smo morali malo pohiteti, začeli smo prej, kot je bilo dogovorjeno. In vse je postalo kaotično. Hiteli smo sem in tja, vsak je pripravljal svoje stvari. Običajno potrebujem za »corpse paint« mogoče 20 ali 25 minut, tokrat pa sem imel na voljo samo 10 minut. Vse je bilo v naglici in tako se pozabil si nanesti črno šminko, kar sem ugotovil šele po koncertu. Izgledalo je malo smešno, ampak v resnici ni nikogar motilo. Seveda to ni bilo nič takega, ampak ko sem kasneje pomislil na to, mi je bilo malo smešno.

DEJAN: No, ko sva ravno pri potovanjih … Pogrešaš svoj dom? Povedal si že, da je Norveška spet tvoj dom.
ZEL: Poročil sem se leta 2018. Takrat sem živel v Grčiji. Torej, krajši del leta sem delal na Norveškem, preostanek leta pa sem preživel v Grčiji. Ko sem bil v Grčiji, sem tam v bistvu preživljal počitnice in delal v bandu. V Grčiji je težko zaživeti, če nimaš posebne službe ali kaj podobnega, zato sva bila na neki način prisiljena, da se vrneva na Norveško. A to ni bilo slabo. Je dober kraj za življenje. Lahko bi rekli, da je dobra naložba za prihodnost. Še zlasti med pandemijo je bilo tukaj fajn živeti, še posebej v primerjavi z Italijo. Tudi v Grčiji je bilo veliko omejitev in stvari so bile zaradi tega seveda težje. Na Norveškem pa skoraj ni bilo krajev, kjer si res moral nositi masko. Torej, kot sem rekel, moja domovina je zdaj Norveška.
DEJAN: Torej ti je všeč, da si spet doma?
ZEL: V vseh teh letih sem nekako vedno živel na Norveškem, četudi sem bil večino časa kje drugje. Tako da ne morem reči, da sem Norveško dejansko pogrešal …

Na tem mestu pa sva bila prekinjena, prišel je Dhilorz in Zel se je moral odpraviti nazaj v dvorano, saj se je koncert približeval. Na hitro mi je še potrdil, da naj bi to zimo začela delati na novem albumu, ki bo morda izšel še letos. Hkrati mi je še uspel povedati, da je Dhilorz dejansko Danilo iz Italije, ki trenutno živi v Celju. Še bolj na hitro pa sva poskusila razvozlati, kdo je bil tisti drugi bobnar iz Slovenije, menda Tine po imenu, ta misterij pa je ostal nerazjasnjen. Morda ob kateri drugi priložnosti.