DEJAN: Spoznala sva se leta 2023, ko so srbski black metalci The Stone iskali bobnarja za nastop na »pokopanem« mariborskem Brutal Janz Festu. Spomnim se, da si takrat vskočil bolj ali manj zadnjo sekundo, band je že bil tik na tem, da odpove nastop, ker brez bobnarja pač ne gre. Resnično si ne znam predstavljati, kako težko se je pripraviti na tak nastop, mi lahko pri tem malo pomagaš? Je učenje bobnarskih ritmov kot učenje osnovnošolskih pesmic na pamet?
JAN: Res je, cel fest in vse dogajanje okoli njega imam v zelo lepem spominu. Od začetka, ko sem bil izjemno počaščen nad ponudbo, pa do tega, ko sem nato, ob redni službi vadil šest ur vsak dan, do mere, da so mi zapestja že začela jasno sporočati, da je pa to malo čez njihov rob. Glavni izziv? Jaz gledam na živo glasbo kot na vrhunec glasbenega ustvarjanja, tisto najvišjo obliko transcendence v glasbi. Samo igranje bobnov pa jemljem morda bolj kot ples z inštrumentom kot dejansko igranje glasbe, zato ne spadam med tiste glasbenike, ki bi lahko v enem dnevu vskočili za neki band, katerega glasbe ne poznajo na pamet. Jaz potrebujem to, da se mi celoten koncert lahko predvaja v glavi sam od sebe, da roke in noge same letijo po opnah in činelah, takrat sem sproščen na odru in lahko poskusim dati glasbi tisto transcendenco, ki si jo zasluži v živo. S tega vidika mi je učenje komadov na bobnih nekoliko lažje kot učenje pesmic v osnovni šoli. Pri pesmici te pozicija roke, in kam je ta po motoričnem spominu želela naprej, ne bo spomnila, kaj je naslednji verz. Je pa tu samih gibov toliko več.
DEJAN: Izjavil si nekaj zelo zanimivega, s čimer se povsem strinjam: živa glasba je najvišja oblika glasbenega ustvarjanja. Ker sam tega ne znam, sem na drugi strani in pravim, da je koncert zame najvišja oblika dojemanja glasbe. S tem se verjetno tudi strinjaš?
JAN: Res je, pa s tem ne mislim samo z vidika glasbenikov. Tudi sam se rad udeležujem koncertov kot gledalec in ravno ta povezava med vsemi udeleženimi v koncertu je nekaj unikatnega in hkrati nekaj, kjer ima gledalec, ne samo glasbenik, ogromno vlogo.

DEJAN: Obiskovalci smo bili zadovoljni z nastopom The Stone. Kako se je pa zdel tebi?
JAN: Predvsem sem bil navdušen nad fanti. Odlični glasbeniki, kul osebe. Hitro smo se poštekali in smo še danes v stikih. Sam nastop težko kaj dosti komentiram, sem že takrat, ko sem stopil z odra, imel občutek, da sem se ravnokar prebudil iz nekega transa. Že ni moglo biti slabo.
 

DEJAN: Preden nadaljujeva, mi prosim povej, v katerih bandih trenutno deluješ.
JAN: Trenutno sem v dveh, Morost in Sovrag.

DEJAN: Ampak vrniva se na začetek. Če Metal arhivi ne »lažejo«, potem so bili Septic Order tvoj prvi band. Še deluješ tam? Band sploh še kaže znake življenja?
JAN: Res je, prvi metal band je bil Septic Order. Sam bi za svoj začetek sicer štel rock band Alarm, ki sem ga soustanovil na začetku srednje šole in z njimi prvič izkusil slovenske odre. Septic Order je zaenkrat na časovno nedoločenem hiatusu. Tri četrtine smo tako ali tako v Sovrag in nemalokrat med jammanjem na vajah iz žepa potegnemo kak komad ali riff Septic Order. Bomo videli, ni pa na vidnem delu obzorja, da bi band spet oživeli.

DEJAN: Spadaš torej med ustanovne člane Sovrag, poleg tega te je od leta 2019 dalje možno v Sloveniji videti za bobnarskim setom na nastopih Morost. Sta to potemtakem »tvoja« dva banda? Daješ kateremu prednost?
JAN: Res je, s Kruljotom in Boštjanom smo iz Septic Order po čisto neki naravni poti in želji po ekstremnejši glasbi ustvarili Sovrag. Predstavlja mi glasbo, ki se najbolj naravno rodi, ko se usedem za bobne. Morost jemljem nekoliko drugače. Če je glasba Sovrag tista, ki ima na prvo žogo morda boljši odziv, saj se mi zdi, da je všečna in poslušljiva nekomu, ki je ravnokar odkril metal, in hkrati nekomu, ki je v glasbi in sceni že desetletja, pa se mi zdi glasba Morost bolj izvirna, unikatna in mi daje občutek, da v metalu, pa ne samo na domači sceni, orjemo neko novo ledino. Morost zato jemljem kot svoje življenjsko delo v glasbi.
DEJAN: Hm, zanimivo razmišljanje. Seveda se strinjam, glasba Morost je dosti kompleksnejša kot od Sovrag, a bandov nikoli nisem imel možnosti tako primerjati. Križanje dela za en ali za drugi band pa še ni privedlo do kakšnih trenj?
JAN: O trenjih težko govorim, bi pa rekel, da po navadi dobro uspevajo zanje plodnih tleh. Prvi pogoj za trenja bi rekel, da je to, da člani nimajo med seboj razrešeno, kaj kdo hoče od banda in kaj mu je pripravljen žrtvovati oziroma narediti za to, da bo band to dosegel. So pa neka trenja normalna in pričakovana, da bi pa rekel, da imamo v katerem koli bandu neke drame, pa na srečo ne morem.

DEJAN: Koliko si sploh vpet v pisanje glasbe pri teh dveh bandih?
JAN: Z obema sem poleti posnel bobne za nova albuma. Pri Morost sem vključen v nekoliko večji meri, napišem tudi kakšno besedilo ali del njega. Bobnarske linije so moje delo, dostikrat me pri občutku, kam naj jih zapeljem, usmerijo Frol pri Morost in kitarski duo Boštjan-Kruljo pri Sovrag. Pri obeh bandih pa končno strukturo komada po navadi sestavimo skupaj, ko vidimo, kako ima največ smisla.
 

DEJAN: Vrniva se na tuje … Letos si sklenil triletno sodelovanje z norveškimi black metalci Ancient. Morda se marsikomu zdi, da je bil band zaradi svojega prekinjenega delovanja v studiu pozabljen, da je njegova vloga danes zanemarljiva … Pa je tako? Kako dobro so obiskani koncerti Ancient v tujini?
JAN: Hja, zaradi studijskega premora se res morda marsikomu zdi, da band spi na preteklih lovorikah. Sam sicer s temi ljudmi stika nisem imel, obiskovalci koncertov so navadno navdušeni, da lahko albume, ki so jim že v prejšnjem tisočletju pomenili ogromno, slišijo tudi v živo. Glede obiskanosti pa ni pravila, je pa po navadi najbolj povezano s tem, koliko truda vloži lokalni promotor. Igral sem v razprodanih klubih in festivalih, na festivalih pred osemtisočglavo množico, pa tudi pred pol praznimi dvoranami. V Riu letos je na primer lokalni promotor pobral šila in kopita, pa smo potem z lastnikom kluba vse nekako uredili. Obisk je bil pa relativno porazen.
DEJAN: Kakšno pa je tvoje mnenje, jaha band staro slavo? In: je pomembno, zakaj se je vrnil? Osebno mi je povsem vseeno, zakaj band odhaja na turneje: novi album, stari album. Če mi je všeč, bom vesel turneje in šel na koncert meni ljubega banda. Po več kot treh desetletjih poslušanja glasbe, od tega skoraj tri desetletja metala, tako ali tako redko slišim kaj novega – tudi na plošči.
JAN: Sam sem zaenkrat še bolj v fazi, da zelo rad ustvarjam novo glasbo. Da pa band dojemam kot aktiven, mora ta delati eno izmed dveh stvari: igrati na novih koncertih ali pa izdajati novo glasbo. Ob številu koncertov, ki jih Ancient izvedejo letno, jim gotovo ni možno očitati neaktivnosti.
 

DEJAN: Kako je sploh prišlo do sodelovanja? Kdo je našel koga?
JAN: Z Morost smo aprila 2022 v klubu Channel Zero odprli koncert, kjer so igrali The Stone in Ancient. Tam sem se prvič v živo spoznal z vsemi. Tudi zato mi je bilo v toliko večjo čast, ko sem dobil povabilo za špilat s The Stone na Janezu. Z Ancient pa smo se istega leta dobili na pijači v Tolminu na zadnjih tamkajšnjih Metaldaysih. Beseda je dala besedo in smo šli. Prvi koncert smo odigrali novembra istega leta na Švedskem. Tam sem bil po koncertu tako vzhičen in v fazi proslavljanja, da sem sredi noči izginil iz hotela in splezal na neki svetilnik, pil pivo in zrl v daljavo, nekam na drugo stran jezera. Vrhunsko. Seveda je že pitje piva v javnosti nezakonito, ampak kaj 'češ.

DEJAN: In zakaj si se odločil za konec skupne zgodbe?
JAN: Glavni razlog je čas. Letos ima band skupno dve turneji, eno smo naredili po Južni Ameriki, druga bo kmalu po Evropi. Z redno službo, kjer si moram pogosto za vikend pisati dopust, takšna odsotnost žal ne gre skupaj. V službi priznam, da uživam. Z oktobrom sem začel tudi študij magisterija, kar je še dodatna spremenljivka v enačbi časa.
Drug razlog pa je, da želim imeti vso žejo po odru, vso glasbeno zagnanost ohranjeno za svoje življenjsko delo, Morost. V metalu je pot do uspeha prekleto težka in potrebuje tiste dodatne momente brezglave zagnanosti, da prestaviš band stopničko višje. Se pa da. Bomo videli, do katere stopničke uspemo potisnit.
DEJAN: Preden postavim svoje glavno vprašanje; kaj pa sploh delaš »za denar«?
JAN: Delam kot zdravstveni reševalec na reševalni v Škofji Loki, od oktobra pa sem na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani vpisan še na magistrski študij.
DEJAN: Super. Zdaj pa k mojemu vprašanju … Nočem zveneti negativno ali celo nespoštljivo, ampak ali res misliš, da vam bo uspelo? Želim reči, da bi potemtakem bili komaj tretji ali četrti band, ki bi mu zares uspelo. In kot uspeh v prvi vrsti ali neposredno razumem uspeh v tujini. Kajti uspešnih in kakovostnih bandov imamo v Sloveniji res veliko.
JAN: Uspeh je za vsak band nekaj drugega, tudi sam ga pogojujem z relevantnostjo v tujini. Cilji, ki smo si jih zadali, se mi zdijo realni in dosegljivi. Še vedno pa nobeden v bližnji prihodnosti ne razmišlja o odpovedi, hehe. Me pa zanima, do kam lahko pripeljemo, dokler gre gor, smo zadovoljni. Imamo pa v naši deželi res ogromno kvalitetne glasbe.
DEJAN: Da te še malo izzovem. Kaj meniš, katera ali katere bande sem imel v mislih? Ali preprosteje: kateri naši bandi so že uspešni v tujini?
JAN: Na prvo mesto gotovo postavljam Within Destruction, fantje štekajo glasbeni biznis, kapo dol. Na neki točki so imeli neki tujinski momentum tudi Noctiferia in Dekadent. Med trenutno najbolj tujinsko prodorne pa bi štel Srd ter dvojec Kamra in Siderean.
 

DEJAN: Bobnarji, ki obvladate igranje ekstremne metal glasbe, ste (menda) redkost. Kako ti gledaš na to?
JAN: Povsod, kjer sem bil, smo bobnarji iskana roba. Saj so vsi dobri glasbeniki iskana roba, ampak so navadno kitaristi tisti, ki ustanavljajo bande, po navadi v paru z drugim kitaristom ali kom, ki ni bobnar. Bobni pa so za vadit nehvaležen inštrument. Velik strošek, sosedje ti kličejo policijo, na živce greš staršem, dokler si pri njih … Do točke, ko ti jih uspe preseliti v zaklonišče in tam plačuješ najemnino za prostor, že marsikdo obupa. Jaz v tem vidim glavni razlog za pomanjkanje bobnarjev.

DEJAN: Bi se dalo živeti samo od bobnanja?
JAN: Dalo bi se. Jaz sicer glasbo jemljem kot transcendentno strast. Zato imam pri glasbi rad izbiro glede vsega. Kdaj, kaj, s kom, kje bom igral. Če moraš s tem plačati najemnino, dati hrano na mizo ali pa zraven še koga drugega preživeti, to izbiro hitro izgubiš.
DEJAN: Če te potemtakem razumem pravilno, vseeno bolj životariš, kot živiš? Vzporedno imam v mislih tudi bivšo klaviaturistko od Cradle of Filth in njen razhod z bandom. Saj veš, kam ciljam?
JAN: Hja, če dam vso glasbeno opremo in vlaganja v bande na kup in dodam vse, kar sem zaslužil z bobni, pa pod tem potegnem črto, sem nekje na negativni ničli. Če bi hotel od tega živeti, bi gotovo moral začeti še s poučevanjem ali pa zraven dodati kak drug glasbeni side hustle.

DEJAN: Pa je življenje profesionalnega glasbenika sploh nekaj, kar bi te doživljenjsko zanimalo?
JAN: Če se bodo zvezde poravnale na način, da bom ohranil prej omenjano izbiro in hkrati lahko živel od glasbe, podpišem takoj.

DEJAN: Glede na široko paleto bandov, s katerimi si pokrival ali pokrivaš skoraj vse barve težke kovine, me zanima, za kateri žanr pa bije tvoje srce. Kateri ti je najljubši in si ga najpogosteje vrtiš tudi doma?
JAN: Srce me vleče nekako v dve smeri. Ena je pri ekstremih, death, doom in depressive black. Druga, ki sem jo dolgo jemal kot guilty pleasure, pa je pri metalcoru in emo panku. »2000s scene kid« glasba. Povedano z imeni bandov, bi to bili Gojira, Numenorean, Harakiri For The Sky, October Tide in Lifelover ter na drugi strani Linkin Park, Avenged Sevenfold in In Flames.

DEJAN: Se ti v bodoče obeta kakšen projekt, ki te bo znova popeljal v tujino?
JAN: Pri Morost sem na svoje rame nekoliko prevzel jarem managementa in nas rinem v tej smeri. Glede session dela pa sem se odločil narediti premor, vsaj za kakšno leto ali dve.
DEJAN: Mojo podporo, in seveda tudi podporo celotne ekipe Paranoida, imaš ali imate. Pri tem vam želim(o) veliko uspehov.
JAN: Hvala tebi in hvala celotni ekipi Paranoida za neprecenljivo vlogo, ki jo imate v slovenskem metalu.