Saj ne, da sem nek nočni tip, ampak ne spomnim se, kdaj sem se po Metelkovi nazadnje sprehajal po svetlem. Ko večerna svetloba še lovi grafite naokrog, ima prostor drugačen utrip. Tokrat je bil razlog za zgodnji prihod več kot upravičen – obetala se je večerna porcija death metala z zasedbama Morost in Revocation.

Morost

Nekaj minut pred pol deveto se je na odru Menze začela viti megla, ki je naznanjala skorajšnji začetek koncerta domače skupine Morost, s katerim so zaključili letošnjo mini poletno turnejo z naslovom Whitering 2026.

Ko so se na prizorišču pojavili proti publiki s hrbtom obrnjeni člani zasedbe in so se iz zvočnikov zaslišali prvi zvoki, se je dvorana v trenutku napolnila. Očitno nas je bilo veliko takih, ki so nam bili Morost glavni magnet in povod za obisk koncerta. Pričeli so s progresivnim komadom The Conundrum in nadaljevali s še neobjavljenim Helsain. Še enkrat so dokazali, kakšni velemojstri prehodov iz agresivnih death metal ritmov v zasanjane, s čutenji nabite pasaže s krasnimi liričnimi kitarskimi melodijami so. Držimo pesti, da nas kmalu razveselijo z novim albumom in novo dozo vrhunskega metala.

Potihem sem upal, da bodo zaigrali tudi skoraj 23-minutno mojstrovino z zadnjega EP-ja Devour Thine Light, ampak resnici na ljubo glede na napovedano časovnico in čas, ki je bil skupini na voljo, tega realno ni bilo za pričakovati. Ta zvočni omnibus, ki prepleta agresiven death metal, vrhunske kitarske riffe, hladno, na trenutke blackmetalsko atmosfero in kompleksne progresivne ritme, zame velja za enega od vrhuncev, ki jih premore ne le slovenska, temveč tudi širša metal scena. Škoda, letos se omnibusov še nisem naveličal.

Kljub temu je bil izbor skladb daleč od tega, da bi me razočaral. Že samo zato, da sem končno v živo slišal glasbeno poslastico The Joy of Pandemonial Ruination, je bilo vredno priti na koncert. Dobrih 40 minut so glasbeniki izkoristili maksimalno, komadi so se prelivali iz enega v drugega, komunikacije s publiko je bilo malo, tako da nam pod odrom praktično niso dali dihati.

Predstavili so nam še kombinacijo posnetega uvoda Afterthought in skladbe Beg, pri kateri se Petrove kitare – ne vem, ali zaradi moje postavitve ali pa zaradi tehničnih težav – ni prav dobro slišalo, vse skupaj pa so pred vidno zadovoljno publiko zaključili s pesmijo Artificial Time.

V dvorani je bilo že pošteno vroče, tako da je pol ure premora vsem prišlo prav, da smo se na svežem zraku vsaj malo ohladili.

Setlista Morost: The Conundrum, Helsain, The Joy of Pandemonial Ruination, Afterthought, Beg, Artificial Time

Revocation

Če je nastop Morost deloval kot zvočno potovanje, ki obiskovalca potegne v premišljevanje in globoko doživljanje, so Revocation udarili s povsem nasprotno energijo telesnega divjanja in norenja.

V preteklosti redni gostje naših odrov so se – če se ne motim – po osmih letih zopet vrnili v Slovenijo. Dvajseto obletnico ustanovitve tehnične death metal skupine Revocation so se odločili praznovati z evropsko turnejo, v okviru katere kombinirajo festivalske in klubske nastope. Evropski bo jeseni sledila še severnoameriška turneja, tako da bodo imeli člani skupine letos res polne roke dela.

David Davidson, ustanovitelj in frontman zasedbe Revocation, je na ljubljanskem koncertu že v štartu pokazal, da je pripravljen na boj z vročino v dvorani, in na oder prikorakal zgoraj brez le s kitaro in razvnel obiskovalce s skladbo Nihilistic Violence. Že pri drugem komadu Scorched Earth Policy je nastal prvi circle pit, še bolj pa smo noreli pri tretji skladbi Fracked.

Zaradi vročine smo bili hvaležni za malo daljše pavze, med katerimi so na odru z brisačami brisali potne obraze in inštrumente, pod odrom pa smo lahko vsaj za trenutek zajeli sapo. Nagrado za najboljšo idejo večera brez dvoma prejme izkušeni obiskovalec z brisačo okrog vratu. Morda ne bi bilo slabo, če bi brisače v vročem poletnem času prodajali kot del mercha?

Kakorkoli, skupina Revocation je lani izdala že deseti album New Gods, New Masters, na katerem se lotevajo tematik o vlogi človeka v dobi digitalizacije in umetne inteligence. Z omenjenega albuma so nam tokrat predstavili dve pesmi: Confines of Infinity in Data Corpse. Energičen nastop na odru je publika ves čas nagrajevala z divjanjem v parterju, pa najsi je šlo za mosh pit, circle pit ali zgolj pošteno raztezanje vratnih mišic. Proti koncu je bilo po tleh že pravo drsališče. Deset odigranih skladb so izbrali z devetih različnih albumov in se tako dotaknili skoraj vse izdane diskografije.

50 minut so nas glasbeniki premišljeno vodili proti vrhuncu. Z vsakim komadom smo bili bliže. Ko je David naposled napovedal zadnjo skladbo Bound by Desire, je bilo jasno: to je to, zdaj smo že čisto blizu. Ne nehat’, še malo! In tik pred izlivom sreče ... je v dvorani zmanjkalo elektrike in vse je utihnilo. Aaaaaaaa, ne me basat’. Na poti domov sem se prepričeval, da je pogosto užitek že v samem aktu, četudi ti na koncu čisto malo zmanjka. Saj konec koncev je bilo res super.

Setlista Revocation: Nihilistic Violence, Scorched Earth Policy, Fracked, Confines of Infinity, Data Corpse, Of Unworldly Origin, Dismantle the Dictator, Summon the Spawn, Only the Spineless Survive, Bound by Desire