Steelfest Open Air 2024, 2. dan

Po fiasku z javnim prometom preteklega dne ali bolje rečeno tega jutra se je drugi dan festivala začel šele v večernih urah. Dovolj bo, če objasnim, da je pot s prizorišča proti Helsinkom s čakanjem na železniški postaji in dvema prestopoma trajala skoraj tri ure in da je bilo posledično polnjenje baterij za drugi dan festivala več kot potrebno. Iskreno pa je tudi odločitev o tem, kdaj se znova prikrademo na prizorišče, padla veliko prej. Dejstvo pa je vsekakor ostalo, da je po napornem prvem dnevu in zmedi v glavi bila potrebna prava doza metala. A skrb za to, da te doze ne bom dočakal, je bila odveč, saj je nabor za drugi dan napovedal kar nekaj zanimivih in preverjenih bandov, ki naj bi ustregli naši potrebi po pravi črnokovinski energiji. (Žiga)

Na festivalu Steelfest 2024 so drugi dan nastopili:

13.30 – Cadaveric Incubator
14.15 – Chamber of Unlight
15.00 – Ereshkigal
15.45 – Inferno
16.30 – Corpsessed
17.15 – Strid
18.00 – Délétère
18.45 – Батюшка (Krzysztof Drabikowski)
19.30 – Ved Buens Ende
20.15 – Misþyrming
21.00 – Infernal War
22.00 – Horna (Corvus)
23.00 – Kroda
00.15 – Inquisition

Батюшка (Krzysztof Drabikowski) na festivalu Steelfest Open Air 2024
Prva zasedba večera, ki se je prikradla na moj seznam želenih zasedb, je nam vsem dobro poznana Batushka pod vodstvom Krzysztofa Drabikowskega. Band, ki je v svet metala leta 2015 v pozitivnem smislu prinesel nekaj edinstvenega in kasneje veliko drame, je mojo pot prečkal že kar nekajkrat. Zadnjemu snidenju v Laškem pred dvema letoma sem se izognil, in tako je bilo zanimanje za ogled tokratnega nastopa kar veliko, saj so Batushka po polomiji v Mariboru kasneje svojo nalogo vedno opravili z odliko. Problem, ki se tukaj pojavi, je ta, da obstajata le dve poti, kako bo človek dojel njihov nastop – ali te bo glasba z odra prevzela ali pa se bodo počasni in zasanjani vmesni deli zagrizli v meso ter že tako načeto telo še bolj potolkli. Pri meni se je zgodilo ravno slednje, saj so rane prejšnje noči (beri: premalo spanja) pustile svoj pečat in sem bil potreben energijske eksplozije. Tokrat pa Batushka tega niso znali doseči, kar bi delno pripisal tudi vročini v dvorani, in ker so zamaskirani menihi pod ogrinjali plavali v lastnem znoju, je energija z odra preprosto izpuhtela. Seveda je bil oder primerno okrašen in je ponudil vse, kar je za nastop Batushke potrebno, a je tokratna statičnost protagonistov terjala davek – z nastopom se nikakor nisem mogel spoprijateljiti in z muko sem prežvečil nastop, ki bo šel zelo hitro v pozabo. (Žiga)

Ved Buens Ende na festivalu Steelfest Open Air 2024
V preteklosti sem že imel srečo in čast, da sem lahko norveške posebneže Ved Buens Ende gledal v živo, in sicer na oselskem Inferno Metal Festivalu leta 2022, a je bilo moje veselje ob napovedi njihovega nastopa znova nad povprečjem. Znova sem si namreč predstavljal, kako zelo odlično bo slišati komada A Mask in the Mirror ter The Plunderer z dema Those Who Caress the Pale ali pa kateri koli drugi komad s te izdaje, konec koncev ni treba, da je zmeraj vse isto. A v tej zvezi je tokrat prišlo drugače. Band se je odločil, da bo tokrat več pozornosti posvetil prvemu in edinemu celovečercu, ki sliši na ime Written in Waters, tako da smo s tega slišali kar pet komadov, in sicer Coiled in Wings, I Sang for the Swans, Carrier of Wounds, It's Magic ter Den saakaldte. Vse lepo in prav, a tako kot je ta »jazz« black metalu posvečeni album težek za poslušanje doma, so določeni deli v živo še toliko težji. Seveda sem znal uživati tudi v tej skrajno avantgardni obliki blackmetalskega izražanja, a verjetno pa tudi ni težko razumeti, da je bila v teh trenutkih raven energije nižja. Ved Buens Ende pač niso za vsakogar, so drugačni. In kot tak se je izkazal tudi njihov izbor priredbe, saj so nam ponudili Mesmerized od Celtic Frost z albuma Into the Pandemonium, s čimer so neposredno pokazali, od kod so nekoč črpali navdih. Tej izkušnji je sledila izjava »Let's go out with a bang!« in na vrsti je bil (končno, vsaj) The Plunderer. Nato se je Aggressor s stolom odpeljal do bergle in odšepal z odra. (Dejan)

Misþyrming na festivalu Steelfest Open Air 2024
Po še enem »mlačnem« energijsko glasbenem koktajlu, ki so ga mi postregli Ved Buens Ende, je bil zdaj že skrajni čas, da dobim nujno potrebno dozo. Da ne bo pomote, posebneži iz Norveške so pripravili prav poseben nastop in tudi poželi svoj delež aplavza, a mene, kljub temu da sem jih v živo ujel prvič, niso prevzeli, zato sem vse upe polagal na »dobre stare znance« Misþyrming. In če smem poudariti kar na začetku, tako kot konec lanskega leta na Eindhoven Metal Meetingu, Islandci tudi tokrat niso razočarali. Misþyrming je preprosto zasedba, ki brez ovinkarjenja in nekih olepšav pozornost publike išče v agresivnem in umazanem black metalu. Čeprav na trenutke deluje, da se fantje na odru poigravajo s punk mentaliteto in temu primerno tudi oddajajo svojevrstno energijo, je ta bila v tem trenutku zame prava poslastica. Dobro jih je sprejela tudi ostala black metal srenja, saj je bila dvorana dodobra napolnjena in energično sodelovala z dogajanjem na odru. Zdaj se bo slišalo zelo kontradiktorno, saj sem bil potreben z energijo nabite glasbe, a me je ta dan prvič do vzhičenja pripeljal Engin Vorkunn z zadnjega ploščka in kljub počasnejšemu ritmu poskrbel za val navdušenja. Komad ima preprosto pravi vajb in je v Dejanovih očeh predstavljal komad večera Islandcev, kar bi potrdil tudi sam, če me Misþyrming ne bi pred koncem presenetili z meni najboljšim komadom Ísland, steingelda krummaskuð in me znova dokončno pridobili na svojo stran ter mi dali dovolj energije za glavni band večera. (Žiga)

Infernal War na festivalu Steelfest Open Air 2024
Infernal War prihajajo iz Poljske in imajo za seboj tri studijske albume. Zadnji Axiom je izšel leta 2015, vendar ne morem povedati, ali so Poljaki temu med svojim nastopom tudi posvetili največ pozornosti, kajti njihov nastop me ni prepričal dovolj, da bi ostal do konca. Za to je v glavnem kriva nasičenost njihove glasbe, ki nepoznavalcu zelo otežuje sledenje. Vsaj jaz sem imel tak občutek. Hiter black metal, ki na trenutke koketira z death metalom in hkrati ponuja prazne kitarske solaže, me pač ni pritegnil. Ali so me prvi trije slišani komadi, in sicer Spill the Dirty Blood of Jesus, Into Dead Soil ter Genocide Command, v tej zvezi zavedli ali ne, pa doma nisem preveril. (Dejan)

Kroda na festivalu Steelfest Open Air 2024
Ukrajinci Kroda so s svojim »HelCarpathian« black metalom z odra stresli visoko dozo melodičnosti. Dejansko sem pri tej šesterici prvič med celotnim festivalom na odru videl live klaviaturista, kajti ostali bandi so, če so uporabljali klaviature, imeli te posnete. Vse skupaj pa se je v folklornem vzdušju začelo z igranjem flavte, medtem ko na zaslonu ni bil prikazan nastop banda, temveč je bil predvajan dolg kolaž posnetkov iz narave, kar je precej dobro dopolnjevalo slišano glasbo. Deloma so me ti posnetki vizualno spominjali na videospote že zdavnaj pokopanih romunskih posebnežev Negură Bunget, medtem ko je glasbeno možno vleči vzporednice s številnimi folk black metal bandi. Uporaba flavte je pripomogla k miganju ženskih bokov, medtem ko sem sam bolj užival v komadih brez nje, saj so mi ponudili več globine. Žal si pa zaradi neumestnega obnašanja nekaterih posameznikov med publiko nastopa nisem želel ogledati do konca. (Dejan)

Inquisition na festivalu Steelfest Open Air 2024
Vrhunec večera drugega dne festivala je predstavljal black metal dvojec Inquisition, ki je nedavno sejal blasfemične litanije v ljubljanskem Orto baru. Ker pa moj obisk takrat ni uspel, je bil ogled headlinerskega nastopa drugega dne več kot le nuja. Komur zasedbe še ni uspelo ujeti v živo, bi mislil, da bo njihova glasba v živo prazna ali pa obogatena z matricami in ostalo sodobno tehnologijo. A prav nasprotno – gospoda prisegata na pristen in surov black metal, kar se odraža tudi na odru, in kljub »okrnjeni« postavi ustvarita prav svojevrsten blackmetalski ritual. Sliši se klišejsko, vendar je celotna atmosfera pričarala ravno pravšnje vzdušje, ki ga je band ustvaril s preigravanjem komadov iz novejšega ter tudi starejšega obdobja delovanja. Tako so bolj mistične in atmosferične melodije komada A Hidden Ceremony of Blood and Flesh ter Crown of Light and Constellations z zadnjega albuma Veneration of Medieval Mysticism and Cosmological Violence zamenjali hitri in brezkompromisni komadi s prejšnjih izdaj. Ta izbor je publika pozdravila z odobravanjem in se prepustila blackmetalskemu toku večera, kar je prijalo tudi Dagonu, ki je tokrat deloval prav presenetljivo agilen, kar se je odražalo tudi pri igranju. Če k temu dodamo še izjemen zvok, lahko brez zadržkov rečem, da sem tokrat doživel najboljši nastop Inquisition do zdaj. Črno piko celotnemu nastopu bi pa na tej točki pripisal varnostnemu osebju, ki je poskrbelo, da je moral oboževalec zasedbe sredi koncerta odstraniti kolumbijsko zastavo, ki jo je imel na malce daljšem drogu, saj ima Dagon kolumbijske korenine. V mojih očeh ta poteza organizatorjev definitivno ni bila potrebna, a to je debata za kdaj drugič. Žal pa smo bili izjemen zaključek večera z Inquisition primorani predčasno zaključiti, kajti izkušnja prejšnjega večera je poskrbela, da smo tokrat raje ujeli pravi vlak domov. Kljub temu sem po zase mlačnem začetku dneva prejel dovoljšnjo metalsko dozo, da je bil drugi dan več kot odličen, in v glavi so se že porajala vprašanja o nastopajočih naslednjega dne. (Žiga)